Insulin je beljakovina, zato ga tisti, ki si z njim zdravijo sladkorno bolezen, ne morejo zaužiti, ker bi ga prebavni sokovi razgradili. Zato se insulin aplicira v podkožje, v veno ali mišico. Insulini se razlikujejo po kinetiki glede na začetek, vrh in konec delovanja. Poznamo tako imenovane bazalne (srednje dolgo in dolgo delujoče), prandialne (ultrakratko in kratko delujoče) in dvofazne insuline.

Po sestavi molekule ločimo humane insuline in njihove analoge. Humani insulin se imenuje zato, ker je njegova molekula identična z molekulo človeškega insulina. Analogi so humanim insulinom podobni, ne pa tudi enaki in imajo drugačne farmakokinetične in farmakodinamične lastnosti kot humani insulini (Mrevlje, 2009).

V zdravljenju in obvladovanju sladkorne bolezni se ves čas dogajajo spremembe in uvajajo novosti. Ena od takih, pravzaprav revolucionarnih novosti je uvedba agonistov glukagonu podobnega polipeptida 1 (GLP 1) v zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2.

V človeškem tankem črevesu se po zaužitju hrane izločata dva pomembna inkretina (polipeptidna hormona) glukagonu podobni polipeptid 1 GLP-1 (glucagon-like polypeptide 1 – GLP 1) in glukozno odvisni insulinotropni peptid  (glucose-dependent insulinotropic peptide – GIP). Dokazali so, da se kar  50 do 70 % vsega insulina po obroku izloči zaradi delovanja inkretinov, kar so poimenovali inkretinski učinek.

Polipeptidna hormona GLP-1 in GIP spodbujata izločanje insulina iz celic beta trebušne slinavke, vendar le, če je koncentracija sladkorja v krvi povečana. GLP-1 zavira tudi izločanje glukagona, povečuje občutek sitosti in zavira praznjenje želodca, kar vse  izboljša  uravnavanje glikemije (Oberlintner, 2011). GLP 1 agonisti, se tako kot insulin aplicirajo subkutano, obstajajo pa v 2x dnevnih do 1x tedenskih odmerkih.

Večina pacientov s sladkorno boleznijo, ki se zdravi z insulinom, za aplikacijo uporablja insulinske peresnike ali insulinsko črpalko. Insulinska črpalka je sistem za kontinuirano dovajanje ultrakratko delujočega insulina v podkožje in omogoča individualno nastavitev za posameznega uporabnika. Obstajajo insulinski peresniki za enkratno uporabo, ki jih zavržemo, ko jih izpraznimo skoraj do konca (ko v njih ostane okoli 12 enot insulina). Ter taki, pri katerih se v telo peresnika vstavljajo vložki polnjeni z insulinom. En peresnik se uporablja le za eno osebo, nikoli se ga ne deli z drugimi (American Diabetes Assotiation, 2004).

Insulinske peresnike, peresnike z GLP 1 ali vložke z insulinom, ki jih ne uporabljamo, shranjujemo v hladilniku pri temperaturi od +2 do +8 oC.

Zdravila ne smejo zamrzniti, ker izgubijo učinek. Pred uporabo se morajo ogreti na sobno temperaturo. Peresnike, ki jih uporabljamo, hranimo na sobni temperaturi (do največ 28 dni). Ker sta insulin in GLP 1 občutljiva na vročino in sončno svetlobo, peresnikov ne izpostavljamo soncu oziroma grelnim telesom, ter jih po uporabi zaščitimo s pokrovčkom.

Igle dolžine 4 mm, 5 in največ 6 mm zadostujejo za primerno subcutano aplikacijo in ponavadi niti ni potrebno narediti kožne gube (ta je vseeno potrebna ob aplikaciji v stegno ali v trebuh pri zelo suhih pacientih – kjer je zaradi manj podkožnega maščevja večja nevarnost intramuskularne aplikacije). Vse vrste insulinskih igel se skladajo z vsemi peresniki. Za vsako aplikacijo VEDNO uporabimo novo insulinsko iglo.

 

Mesta aplikacije

Trebuh – pri aplikaciji se popka in pooperativnih brazgotin na trebuhu izognemo v dvo centimeterskem pasu. Iz podkožja na trebuhu se zdravilo absorbira hitreje kot iz drugih predelov.

Stegno – izberemo mesto v pravokotniku, ki ga določimo: za širino dlani nad kolenom in za širino dlani pod ingvinalnim pregibom, od sredinske črte spredaj do sredinske črte lateralno. Iz podkožja na stegnu se zdravilo absorbira počasi.

Zadnjica – izberemo zgornji zunanji kvadrant nad glutealno mišico (vsaj 10 cm pod robom kolčne kosti). Ker pacient sam težko doseže to mesto, lahko v času hospitalizacije oz. ko aplikacijo izvaja zdravstveni delavec, izberemo to mesto in s tem razbremenimo druga mesta.

Redkeje se kot mesta aplikacije poslužujemo področja nadlakti (obstaja večja možnost intramuskularne aplikacije).

 

Mesta aplikacije

 mesta-aplikacija-insulina

 

 


Izvedba subcutane aplikacije

Pripomočki:

  • insulinski peresnik ali peresnik z GLP 1
  • sterilne insulinske igle za enkratno uporabo
  • razkužilo za roke
  • razkužilo za kožo
  • sterilni zloženci ali tamponi
  • zbiralnik za ostre predmete
  • ledvička

 

Izvedba intervencije oz. posega
1. Razkužimo roke.
Preverimo identiteto osebe in zagotovimo zasebnost, razložimo potek intervencije, preverimo kakšna je velikost odmerka
Pripravimo insulinski peresnik ali peresnik z GLP 1.

S peresnika snamemo pokrovček in razkužimo gumijasto membrano, odstranimo zaščitni papir z igle, jo  čvrsto privijemo na peresnik in odstranimo zunanji zaščitni pokrov igle. GLP 1 peresniki so zelo različni, zato tu upoštevamo navodila proizvajalca.
Za insuline, ki so motni, in naredijo usedlino, velja, da jih pred uporabo vedno temeljito premešamo. V vodoravnem položaju peresnik 10 x zavrtimo med dlanmi, potem ga 10 x zanihamo gor in dol dokler ni tekočina enakomerno bela in motna. Steklena kroglica se premika z enega na drug konec vložka, insulin se resuspendira. Bistrih insulinov in GLP 1 ne mešamo.
Izvedemo varnostni preizkus. Odstranimo notranjo zaščito za iglo, peresnik obrnemo z iglo navzgor in izbrizgamo 1 – 2 E insulina. S tem preverimo prehodnost igle in odstranimo morebiten zračni mehurček ter s tem omogočimo pravilno doziranje insulina. Pri nekaterih vrstah GLP 1 je pred prvo uporabo potrebno ravno tako izbrizgati del zdravila, pri nekaterih ne – nujno gledati navodila za uporabo.
Izberemo in pripravimo mesto vboda. Upoštevamo pravilo, da se od prejšnjega mesta vboda odmaknemo za 2 centimetra. S tem preprečimo nastanek lipodistrofije/hipertrofije. Vbodno mesto razkužimo in počakamo, da se razkužilo na koži posuši.
Apliciramo insulin oz. GLP 1.

Nastavimo število enot insulina oz. pri nekaterih vrstah GLP 1 velikost odmerka. Po potrebi naredimo kožno gubo ter vbodemo pod kotom 90º (izjemoma 45º). Vbrizgamo insulin oz. GLP 1, ves čas držimo gumb za aplikacijo pritisnjen in počakamo 10 sekund. Izvlečemo iglo, na mesto vboda pritisnemo s suhim zložencem. Mesta aplikacije ne brišemo in ne masiramo.
S peresnika odstranimo iglo ter jo odvržemo v  zbiralnik za ostre predmete.

Insulinski peresnik ali peresnik z GLP 1 zapremo s pokrovčkom in preverimo, ali  je dozator na peresniku »na 0«. S tem preverimo ali  je bila aplicirana celotna količina zdravila.
Razkužimo roke.
Dokumentiramo.