»Informacije so že dolgo tovarna dejstev, s pomočjo katerih ljudje interpretirajo svoja življenja in usmerjajo svoja dejanja.

Medij je sredstvo za posredovanje, prenašanje sporočil, novic, znanja, zabave, glasbe, sliki itd. Pogovorno so s pojmom mediji najpogosteje mišljeni množični mediji. Novi mediji označujejo nove oblike množične komunikacije  (kabelska, satelitska in internetna televizija) in nove oblike shranjevanja ter prenašanja podatkov (videokasete, laserske plošče (CD/DVD/Blue-Ray)), trdi diski ter mikročipi v obliki USB ključkov. Vizualni mediji označujejo fotografijo, video, računalniško grafiko.

Poznamo tudi avdiovizualne medije. Avdiovizualni mediji so učni pripomočki, ki se uporabljajo pri izobraževanju in hkrati omogočajo vidno in slušno ponazoritev. Na splošno velja pravilo, da uporabljamo avdiovizualne medije pri izobraževanju tam, kjer so učinkovitejši od človeka. Ljudje se na splošno zelo razlikujemo in razumljivo je, da se razlikujejo tudi tisti, ki izobražujejo. Zato bo nekdo presodil, da je lahko sam  človek učinkovitejši od avdiovizualnih medijev, marsikdo pa se bo pogosteje odločil za takšna sredstva.

Mediji so tudi agencije in organizacije, specializirane za posredovanje vsebin, informacij, podob naravnega okolja, družbe in nas samih. Mnogo novinajev in medijskih ustvarjalcev trdi, da zgolj zbirajo in posredujejo te vsebine, informacije in podobe, da jim torej ni mogoče naprtiti odgovornosti za vsebino njihovih sporočil. V grobem delimo medije na: tisk, radio, televizija ter internet.

Z vidika komunikatorja, se pravi, tistega, ki se z oglasom naslavlja na uporabnika, lahko medije ločimo na tradicionalne in netradicionalne, primarne in sekundarne. V sklop tradicionalnih medijev avtorji navadno uvrščajo množične medije, ki so bili tradicionalno uporabljeni za dosego množičnega občinstva. To so časopisi, revije, radio, televizija in zunanje oglaševanje. Med netradicionalne medije pa avtorji po navadi uvrščajo skoraj vse inovativne načine prenosa sporočila do potrošnikov.

To so lahko zidovi stranišč, majice, avtobusne in železniške postaje, trgovine, nakupovalne kartice, tla v trgovini… Z vidika komunikatorja lahko medije ločimo tudi na primarne in sekundarne. Primarni mediji označujejo tiste medije, ki so samostojno najučinkovitejši in najbolj optimalni za doseganje vseh komunikacijskih ciljev v zvezi z določeno blagovno znamko, v konkretni oglaševalski akciji. Sekundarni mediji pa so vsi ostali mediji, ki v konkretni oglaševalski akciji spremljajo in podpirajo primarne ter pri tem proizvajajo drugačen spekter lastnosti učinkovanj. (Počkar in Tavčar Kranjc, 2011)

Mediji pa postajajo vse bolj učinkoviti v oblikovanju javnega mnenja, ker vse bolj obkrožajo in so vse močnejši v svoji zmožnosti omreženja ljudi sodobnih informacijskih družb. Tudi sami moramo poskrbeti, da nas mediji ne zavedejo prehitro in bomo čez nekaj let še znali preživeti dan brez medijev. (Walther ed., 2000)

Namen dela

Namen seminarske naloge je predstavitev različnih vrst medijev ter različnih pristopov pri nastopanju oziroma predstavitvi različnih vsebin. S tem delom želimo ljudem približati pomembnost medijev ter kritično presojanje pri sprejemu različnih vrst informacij.

Metode dela 

Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela s študijem domače in tuje strokovne in znanstvene literature. Uporabili smo različne knjižne in internetne vire, od strokovnih člankov do raziskav. Iskali smo po različnih bazah podatkov, ki so znanstveno preverjene: ScienceDirect, Medline, Embase, PubMed, Cinahl, Google Scholar in Cobiss.

PRIPRAVA NA NASTOP V MEDIJIH

Novinar oziroma sporočevalec potrebuje za svoj nastop seveda najprej idejo o čem bo pisal ali govoril. Tu gre lahko za novico v poročilih (prispevek), lahko gre za obvestilo o prometu, nesreči, lahko za pogovorno oddajo, glasbeno oddajo itd. Nastop moramo pripraviti tako, da je stvar jasna, predmet sporočanja zanimiv, pri sami stavčni strukturi pa pazimo, da so stavki kratki. Nerazumljive besede in besedne zveze moramo zamenjati z enostavnimi, tujkam pa se je potrebno izogibati, če je to le mogoče. V pripravi svoje oddaje, sestavka, pazimo, da se ne uporablja beseda danes, saj radio zahteva ažurnost in se informacije večinoma nanašajo na danes. Samo izjavo lahko novinar posname po telefonu oziroma mora, če želi jasnejši zvok, priti osebno do sogovornikov. Potem mora sestaviti svoje vezno besedilo, vanj vključiti izjave in vse skupaj zmontirati v posnetek. Največ časa izgubi, ko gre osebno do sogovornika, pri poslušanju in rezanju dolgih posnetkov ter pri čakanju v montirnici, v primeru, da ne montira sam. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na sam trening govora. Tisti, ki sporoča, mora biti izurjen govorec, to pa zahteva ogromno treninga retorike. Organizirani so tudi razni seminarji, izobraževanja, katerih se udeležujejo novinarji s celega sveta. (Jernejčič, 2007).

Televizija

Novinar na televiziji ima v primerjavi z radiem in časopisom največ dela. Ko se dogovori za izjavo, mora rezervirati snemalno ekipo (asistenta ali snemalca), oditi na teren in izjavo posneti. Ko se z ekipo vrne v studio, mora pregledati gradivo in sestaviti vezno besedilo. Ko je besedilo sestavljeno, gre v lekturo, kjer ga lektor pregleda in popravi, nato pa vse skupaj zmontirata z montažerjem. To je lahko izredno zamudno, saj imajo na televiziji omejeno število snemalnih ekip, zato je potrebno tu veliko usklajevanja in nemalokrat tudi čakanja.

Ker je na televiziji pomembna slika, je tu še cel kup ostalih priprav. Nastopajoči se mora pred nastopom ustrezno obleči, pri čemer mu nudijo pomoč stitlistke v garderobi. Pri tem upoštevajo zlata pravila oblačenja, kot so npr. spremljanje trendov, modnih in barvih kombinacij, pri moških je pomemben suknjič, prava smer črt na kravati, pravi vzorci. Pri nežnejšem spolu je krilo primerno samo, če znajo v njem sedeti, paziti pa je treba da niso predolga ali prekratka itd. Ker pa samo obleka ne naredi človeka, je potrebno paziti tudi na obrazno mimiko, držo telesa, položaj rok in nog. Tudi to se nauči na izobraževanjih namenjenih prav nastopajočim na televiziji. Ne smemo pa pozabiti na govor. Tu je še kako pomembna priprava na samo oddajo, saj se oddaje lahko predvajajo v živo, kar pomeni, da si napak ne smemo privoščiti. Govor, ki ga bomo imeli, moramo pripraviti prav tako kot za radijski nastop, le da se moramo tu odločiti še, ali bomo brali ali prosto govorili. V primeru slednjega si naredimo samo oporne točke na kartončke, ki jih imamo v rokah ali na mizi, v primeru da bomo brali, pa si besedilo natipkamo na liste in branje pred samo oddajo vadimo. Spet igrajo tu veliko vlogo vaje retorike. (Jernejčič, 2007)

 Časopis

Pri časopisu je zelo pomemben način in slog pisanja. Prav tako kot pri televiziji in radiu, pa je tudi tu zelo pomembna priprava. Novinar lahko izjavo posname po telefonu in jo zapiše. Časopisni novinarji imajo na voljo več prostora pri svoji pripravi svojega nastopa, prav tako pa tudi pri zbiranju informacij, zato po njih tudi bolj povprašujejo. Veliko vlogo igra tudi fotografija, saj le-ta pritegne bralca. Tu gre lahko za fotografije s samega dogodka, o katerem sporočamo, ali pa za fotografijo sporočevalca. Če časopisna hiša nima fotografije v svojem arhivu, mora k sporočevalcu poslati fotografa. Ko novinar zbere celoten material in sestavek napiše, mora ta še k lektorju, ki ga pregleda, pri končni obliki članka pa lahko pomaga tudi oblikovalec. (Jernejčič, 2007)

NASTOP V MEDIJIH

Radio

Pri radiu je zelo pomemben glas. Ta naj bo prijazen, naj se ne čuti, da je povedano prebrano. Struktura prispevka je podobna kot pri televiziji, katero bomo opisali v naslednjem odstavku, le da tu niso potrebni snemalci. Če se izjave berejo z listov, je treba usmeriti pozornost tudi na to, da se ne bo slišalo šumenje listov, ker je to za poslušalca izjemno moteče. Prav tako je pri napovedovanju oziroma nastopanju na radiu izjemno nezaželjena pretirana uporaba mašil (am, hm, pač), ker ta kažejo na slabo pripravljenost na nastop oziroma na neizkušenost sporočevalca. (Jernejčič, 2007).

Televizija

Televizijski prispevek (dnevno-informativne oddaje) je ponavadi dolg eno do dve minuti, razen če gre za aktualno ali reportažno zgodbo. Novinar mora bistvo problema strniti v kratek prispevek, ki ponavadi vključuje tudi dve kratki izjavi. Prispevek napove voditelj, nato novinar v uvodu poudari, oriše problem. Tu vključi izjavo sogovornika in parafizirano doda še misel slednjega. Sledi predstavitev in komentar oziroma izjava drugega sogovornika, nato sledi še kakšen stavek novinarja in počasi zaokroži prispevek. (Herman in Pavliha, 2011)

Ne glede na število izjav velja pravilo kratkosti. Mogoče novinar v izjavi uporabi stavek, ko se sogovornik razjezi, pove kaj zanimivega ali s kakim medmetom obarva misel. Tudi gledalcem se zdi bolj zanimivo, ko so vključene izjave razburjenih, jeznih in z rokami mahajočih oseb. (Jernejčič, 2007)

In vse, kar sestavlja televizijo, vpliva na naš nastop na televiziji. Zato je zelo pomembno, kako nas gledalci vidijo. Na to v veliki meri vplivajo:

• oblačila: način oblačenja ponavadi sovpada z namenom našega nastopa (politiki v poslovnih oblekah, športniki v trenirkah, naključni mimoidoči v vsakdanjih oblačilih…). Obstaja tudi nekaj vrst oblačil in dodatkov, ki povzročajo težave televizijski tehniki: bela, rdeča in modra oblačila, preveč nakita, očala…
• ličenje: je nujno potrebno zaradi velikega števila luči, pod katerimi se koža izjemno sveti in se svetloba od nje odbija v kamero. Gre za profesionalno ličenje, zato le-to težko opravimo sami in so na televiziji zaposlene vizažistke.
• neverbalna komunikacija: predstavlja največji del komunikacije, zato ji je pametno že med pripravo na nastop posvetiti veliko časa, saj je izredno pomembno, da pri nastopu sovpada z verbalno komunikacijo, ker jo tako potrjuje. To pa daje nastopu verodostojnost. (Belhar, 2004)

Časopis 

Časopisni prispevki dopuščajo več prostora kot radio in televizija. Novinar lahko v zgodbo vključi daljši citat, več citatov ali obširnejši opis ter fotografijo. Radio obvešča, časopis pa lahko pojasnjuje. V zgodbo lahko vplete informacije, saj mora s podatki konkurirati radijskim in televizijskim prispevkom, saj se napisano bere šele naslednji dan.

Bistvo časopisnega novinarstva so kratki, jedrnati prispevki z dodano vrednostjo in veliko grafičnih elementov, prispevki s konkretnimi podatki, saj prav to dajeprispevkom verodostojnost. (Jernejčič, 2004)

Sklep

Mediji nas, vsaj v naših razmerah, obkrožajo vsak dan in vsepovsod. So izum novejše dobe: še najstarejši je časopis, katerega v sedajšnji obliki poznamo dobrih 300 let. Radio in televizija sta zaživela pred približno 100 leti. Nasprotno pa lahko trdimo za nastopanje, govorništvo v javnosti. Poznamo veliko starih Grkov in Rimljanov, ki so bili izredni govorci in so znali zelo dobro nastopati pred množicam (Cicero, Demosten, Kvantilijan…). Ti niso imeli možnosti za dobro šolanje, ampak so se nastopanja naučili skozi prakso. Sami so nato začeli ustanavljati šole retorike. (Grabnar, 2005)

V današnjem času pa se potreba po govorniškem znanju kaže povsod po svetu. Preučujejo ga različni instituti in akademije. Za govornike se ne usposabljajo samo politiki, predavatelji, učitelji, managerji, temveč je to znanje potrebno vsakemu človeku, ki želi delovati v javnem življenju. Najbolj pa zaradi njihove razširjenosti in dostopnosti pride do izraza v medijih.

Že prej smo torej ugotovili, da so za nastop v medijih najbolj pomembni dobra priprava na nastop ter poznavanje teorije komunikacije, vrsta medija, v katerem nastopamo in naslovnik sporočila, kateremu se mora sporočevalec prilagoditi, če želi s svojim nastopom uspeti.

Ker pa so mediji v današnji informacijski družbi postali ključni dejavnik socialnega življenja, je zelo pomembno, kako v medijih nastopimo. Mediji namreč ustvarjajo podobo sveta. Na podlagi te pa si svojo podobo sveta ustvarimo ljudje. Vendar je zelo pametno, da medijem ne verjamemo vsake izrečene oziroma zapisane besede, saj so le-ti pogosto v privatni lasti in marsikatero novico malce priredijo ali razširijo na način, ki bolj ustreza njim. Tudi zaradi tega današnja družba zahteva modernega, izobraženega in inteligentnega člana oziroma uporabnika.

Literatura:

Belhar K (2004). Nastop na televiziji. Ljubljana: Šola retorike, 29-33.

Grabnar B (2005). Zgodovina retorike. Ljubljana: Šola retorike, 5-57.

Herman B, Pavliha M (2011). Mala šola retorike: za pravnike in še za koga. Ljubljana: GV založba, 46-52.

Jernejčič A (2007). Kako uspešno sodelovati z mediji: priročnik za vsakogar. Ljubljana: Planet GV, 29-31.

Počkar M, Tavčar Kranjc M (2011). Sociologija: učbenik za sociologijo v IV.letniku gimnazijskega izobraževanja. Ljubljana: DZS, 12-56.

Walther IF, ed. (2000). Art of the 20th Century. Köln: Taschen, 619.