Možgani so mehka masa podpornega tkiva in živčnih celic, povezana s hrbtenjačo. Živci v možganih in hrbtenjača sodelujejo pri prenosu sporočil preko telesa. Možgani in hrbtenjača skupaj tvorijo centralni živčni  sistem (CŽS).

CŽS predstavlja središče našega obstoja. Nadzoruje našo osebnost – misli, spomin, razumevanje in občutja; naše  čute – vid, sluh, okus, vonj in dotik; naše osnovne telesne funkcije – dihanje, bitje srca in krvni pritisk; ter naš način delovanja v okolju – gibanje, ravnotežje in koordinacijo.

Glavni deli možganov so trije in sicer:

·         Veliki možgani: uporabljajo informacije naših čutil, da povedo telesu, kako naj se odzove na dražljaj. Nadzorujejo branje, razmišljanje, učenje, govor in občutenja.

·         Mali možgani: nadzorujejo ravnotežje za hojo, stojo in druga gibanja.

·         Možgansko deblo: povezuje možgane s hrbtenjačo in nadzira osnovne telesne funkcije kot so: dihanje, telesna temperatura in krvni pritisk.

Nabrekanje možganov ali možganski edem je stanje, ki predstavlja odziv telesa na več različnih tipov poškodb. Lahko je tudi posledica predoziranja ali okužbe. Običajno se nabrekanje pojavi hitro in ga lahko enostavno zdravimo s kombinacijo počitka, leda, zdravil ali odstranjevanjem odvečne tekočine. Možgani lahko nabreknejo tudi kot posledica poškodbe, bolezni ali drugih vzrokov. V kratkem času lahko oteklina v možganih v teh primerih povzroči različne težave – vključno s smrtjo. Prav tako je v teh primerih oteženo zdravljenje.

Kot glavni nadzorni center predstavljajo možgani ključni organ za normalno delovanje celotnega telesa. Pri tem med nabrekanjem možganov največji problem predstavlja debela, pokostenela lobanja, ki ščiti ta vitalni organ in s tem močno omeji prostor, ki je možganom med nabrekanjem na voljo.

Nabrekanje se lahko pojavi na posameznih mestih ali preko celotnih možganov. Pojavno mesto je odvisno od samega povzročitelja nabrekanja. Ko se nabrekanje pojavi, se pritisk v lobanji poveča. Pri tem govorimo o t.i. intrakranialnem pritisku. Ta pritisk lahko prepreči pretok krvi po možganih, kar vodi v pomanjkanje kisika, ki ga možgani potrebujejo za delovanje. Oteklina lahko prav tako prepreči drugim tekočinam, da bi zapustile možgane, kar otekanje le še poslabša. Posledica so lahko poškodbe ali smrt možganskih celic.

Vzroki za nabrekanje možganov so torej različni,  v nadaljevanju je predstavljenih nekaj najpogostejših:

1.       Travmatske poškodbe možganov: gre za poškodbe glave, pri katerih nenaden dogodek (npr. prometna nesreča, padec, udarec z glavo v kakšen objekt…) povzroči poškodbo možganov. Začetna poškodba lahko povzroči nabrekanje možganskega tkiva. Zlomljeni delci kosti lahko dodatno poškodujejo krne žile v katerem koli delov glave. Odziv telesa na poškodbo lahko otekanje še pospeši. Oteklina pa prepreči odvajanje tekočine iz možganov, kar stanje še poslabša.

2.       Ishemična možganska kap: je najpogostejša oblika kapi, ki jo povzroči krvni strdek ali ovira v oz. blizu možganov. Možgani ostanejo brez krvi (in s tem kisika), ki je potrebna za delovanje. Posledica tega je začetek umiranja možganskih celic. Ker se na te spremembe odzivajo tudi možgani, pa lahko pride do  njihovega nabrekanja.

3.       Možganske hemoragije in kap: hemoragije se nanašajo na prepuščanje krvi iz krvnih žil. Hemoragična kap je najpogostejši tip možganske hemoragije. Pojavi se, ko na kateremkoli delu možganov poči krvna žila in posledično kri izhaja iz žile. Pri tem pride do odziva telesa, pri čemer se dvigne pritisk v možganih. Visok krvni pritisk je eden najpogostejših povzročiteljev možganske kapi. Hemoragije v možganih so lahko posledica poškodb glave, jemanja določenih zdravil in neznanih prirojenih napak.

4.       Okužbe: bolezni, ki jih povzročijo organizmi, npr. virusi in bakterije, lahko vodijo do otekanja možganov.

Primeri teh bolezni vključujejo:

a.       Meningitis: to je okužba, ki povzroči wvnetje ovojnic možganov. Povzročijo ga bakterije, virusi, drugi organizmi in določena zdravila.

b.       Encefalitis: je okužba, pri kateri se vnamejo sami možgani. Najpogosteje ga povzroča skupina virusov ,ki jo širijo žuželke preko svojih ugrizov.

c.       Toksoplazmoza: je okužba, ki povzroča parazit. Najpogosteje bolezen prizadene zarodek, novorojenčke in ljudi z oslabljenim imunskim sistemom.

5.       Tumorji: z razvojem tumorja v določenih delih možganov pride do oviranega odtekanja cerebrospinalne tekočine iz možganov, kar povzroči kopičenje tekočine in s tem posledično otekanje možganov. Prav tako lahko rast novih krvnih žil (ki jo spodbudi nastajajoči se tumor) vodi do otekanja možganov.

Simptomi, ki jih povzroči otekanje možganov, se razlikujejo – odvisno od resnosti stanja in povzročitelja. Večinoma se pojavijo hitro. Najpogostejši simptomi vključujejo: glavobol, otrdel vrat, slabost, bruhanje, vrtoglavica, težave s spominom, nestabilna hoja, težave pri govorjenju, napadi, izgube zavesti, nepravilno dihanje in spremembe ali izgube vida.

Diagnozo nabrekanja možganov postavi zdravnik na osnovi simptomov in predvidenega vzroka. Za diagnozo se pogosto uporabijo: pregled glave in vrata, nevrološki pregled, CT glave (za določitev velikosti in mesta otekanja), MRI in krvni testi za ugotavljanje povzročitelja otekanja.

Za zdravljenje možganskega edema je pogosto potrebno hitro delovanje. Glavni cilj zdravljenja je zagotovitev zadostne količine kisika in krvi do zdravih delov možganov, pri čemer je potrebno na oteklih delih otekanja sprostiti in zdraviti povzročitelja stanja.

Zdravljenje lahko vključuje terapijo s kisikom (ta zagotavlja kisik preko respiratornega aparata, kar zagotavlja zadostno količino kisika v krvi), intravenozni vnos tekočine (neposredno v kri se vnaša tekočine in zdravila, ki zagotavljajo, da krvni pritisk v telesu ne pade pod kritično mejo), nižanje telesne temperature (nižanje temperature telesa pomaga pri sproščanju otekanja možganov in omogoči možganov, da se celijo -metoda se le redko uporablja, saj jo je težko izvajati na ustrezen način), zdravljenje z zdravili (določena zdravila lahko pomagajo pri sproščanju otekline, lahko se zdravnik odloči za zdravila, ki preprečujejo nastajanje krvnih strdkov itd.) ali operacija (cilj operacije je lahko odstranitev dela lobanje z namenom sprostitve pritiska znotraj lobanje, lahko pa odstranitev ali popravljanje vira otekanja, npr. odstranitev poškodovane arterije ali tumorskih mas). Posledice otekanja možganov so odvisne od resnosti in mesta poškodbe. Vključujejo lahko težave s spanjem, razmišljanjem, ohranjanjem pozornosti, glavobolom, depresijo, težave s komunikacijo, gibanjem.

Vsako živo bitje je sestavljeno iz celic. Telo odraslih normalno tvori nove celice, ko je potrebno stare celice zamenjati z novimi ali nadomestiti poškodovane. Dojenčki in otroci tvorijo nove celice, da zaključijo svoj razvoj, prav tako so pri njih nove celice potrebne za nadomeščanje celic. Tumor se pojavi, če se normalne ali nenormalne celice podvajajo, če niso potrebne.

Možganski tumor je tako masa nepotrebnih celic, ki raste v možganih.

Obstajata dve vrsti možganskih tumorjev:

·         Primarni možganski tumorji – ti se začnejo in ostanejo v  možganih,

·         Metastatski možganski tumorji – tise začnejo kot rakavo obolenje nekje drugje (npr. v pljučih, dojkah ali koži) in se nato razširijo (metastazirajo) v možgane.

Primarne možganske tumorje dalje delimo v dve skupini – benigne in maligne tumorje. Znanih je več kot 120 različnih vrst možganskega tumorja. Benigne tumorje sestavljajo zelo počasi rastoče celice. Tak tumor ima jasne meje in se redko širi dalje. Če celice takšnega tumorja pogledamo pod mikroskopom, imajo običajno povsem normalen videz.

Za tak tip tumorja je pogosto učinkovit način zdravljenja operacija. Težava nastopi, ko se možganski tumor sestavljen iz benignih celic, pojavi na življenjsko pomembnih delih možganov in vpliva na samo delovanje tega predela možganov. Tako stanje je lahko življenjsko ogrožajoče, čeprav celic in tumorja ne označimo za malignega.

Maligni možganski tumor običajno raste izredno hitro, je invaziven in ogroža življenje. Maligne možganske tumorje včasih imenujemo tudi možganski rak. Maligni možganski tumor se lahko razširi znotraj možganov in v hrbtenjačo. Redkeje se razširi tudi v ostale dele telesa. Tak tumor nima jasnih mej, saj pogosto širi svoje »korenine« v sosednje normalno tkivo. Posamezne celice malignega tumorja se lahko odcepijo in s pomočjo cerebro-spinalne tekočine širijo po možganih in hrbtenjači.

Stadiji možganskega tumorja (1-4) predstavljajo oceno rakavosti tumorskih celic. Pri tem stadij 1 predstavlja tumor s počasno rastjo, ki je enostaven za zdravljenje. Stadij 4 pa najbolj rakavo obliko tumorja, katerega zdravljenje predstavlja bistveno večje težave.

Stadiji so:

·         Tumorji stadija 1: tumorji, ki so najmanj rakavi in običajno povezani z visoko stopnjo preživetja. Tak tumor raste počasi, celice so običajno na videz povsem normalne (če pogledamo pod mikroskopom). Učinkovit način zdravljenja predstavlja operacija. Primer tumorja stadija 1 je pilocitini astrocitom.

·         Tumorji stadija 2: tumorji, ki rastejo relativno počasi, celice po videzu običajno nekoliko odstopajo od videza normalne celice. Določeni se lahko razširijo v sosednje normalno tkivo. Prav tako se določeni lahko reproducirajo in postanejo tumorji višjih stadijev. Primer tumorja stadija 2 je oligodendrogliom in astrocitom stadija 2.

·         Tumorji stadija 3: tumorske celice se aktivno reproducirajo in novo nastale (tumorske) celice rastejo v sosednja normalna tkiva možganov. Ti tumorji lahko napredujejo in se razvijejo v tumorje stadija 4. Prav tako se tumorji tega stadija po uspešnem zdravljenju pogosto ponovno pojavijo.

·         Tumorji stadija 4: so najbolj nevarne (rakave) oblike možganskih tumorjev. Gre za tumorje, ki se hitro širijo, celice imajo povsem nenavaden videz in se hitro (brez težav) širijo v sosednja tkiva. Ti tumorji so sposobni tvorbe novih krvnih žil (angiogeneze), kar še pospeši in ohrani njihovo hitro rast. V središču takšnih tumorje je običajno območje mrtvih celic. Primer tumorja stadija 4 je glioblastom.

Posamezen tumor ima lahko celice različnih stadijev. Najvišje ocenjene rakave celice so tiste, ki določajo tudi stadij tumorja, četudi je večina celic tumorja celic z nižjo stopnjo. Določeni tumorji so podvrženi spremembam. Tako se lahko tumor nižjega stadija ponovno pojavi v obliki tumorja bolj nevarnega stadija.

Simptom in stranski učinki možganskih tumorjev so lahko:

·         Čustveni stranski učinki: ti so prisotni pri različnih boleznih, ne glede na to ali je možganski tumor prisoten ali ne. Postavljena diagnoza možganskega tumorja lahko vpliva na vaše zaznavanje varnosti in nadzora. Negotovost spada med stvari, ki predstavljajo največji izziv bolnikov na vsakodnevni ravni. Pogosta je tudi depresija.
Poleg čustvenega odziva na postavljeno diagnozo vplivajo tudi tip, velikost in lokacija tumorja. Določeni ljudje so soočeni z intenzivnim čustvovanjem ali spremembami osebnosti, saj se tumor nahaja na območjih, ki nadzorujejo delovanje čustev.
Pomembno je, da se bolnik ob svojih občutenjih ne počuti krivega, saj gre za pogoste pojave. O vseh spremembah tako obvestite svojega zdravnika, ki vam bo lahko svetoval in vas (če bo to potrebno) usmeril do pravih specialistov.

·         Kognitivni stranski učinki: so učinki, ki vplivajo na sposobnost predelovanja informacij in komunikacijo. To pomeni, da boste imeli lahko npr. težave pri iskanju pravih besed ali pa na pamet ne boste mogli preračunati povsem enostavnega računa. Lahko boste imeli težave s koncentracijo ali spominom. Pogosta so prisotna tudi dnevna nihanja teh sposobnosti – en dan težav praktično ne bo, že naslednji dan pa je lahko veliko slabše kot običajno. Pri premagovanju težav vam bo pomagalo zdravstveno osebje, priporočene so tudi različne vaje za krepitev spomina.

·         Fizični učinki: so pogosti po zdravljenju možganskega tumorja in vplivajo na celotno vaše telo. Pri tem so učinki različni od osebe, do osebe. Možganski tumor in njegovo zdravljenje lahko spremeni vaš izgled, moč in sposobnosti, prav tako pa sposobnosti za enostavno preživetje vsakodnevnega aktivnega življenja.
Pogosti stranski učinki vključujejo napade, bolečino, slabost, bruhanje, glavobol in izgubo las. Mnogi ljudje z možganskim tumorjem se s temi spremembami lažje soočajo, če ostanejo realistični. Postavijo si prioritete in naredijo samo tisto, kar je potrebno narediti. Načrtujejo si pogost počitek in prosijo za pomoč. Telesne funkcije lahko izboljšajo razne terapije, fizioterapije ali pa preprosto vključevanje v dejavnosti, ki bolnika »zamotijo«. O vseh stranskih učinkih se takoj posvetujte z zdravnikom, ki vam bo nudil pomoč in vam glede na vaše simptome načrtoval zdravljenje.

Dejavniki tveganja za pojav možganskega tumorja so lahko:

1) okoljski: izpostavitev onesnaževalcem (kemikalijam v kmetijstvu, cigaretnemu dimu, industrijskemu formaldehidu…), kajenje, delo v proizvodnji, uporaba pogostih zdravil (za kontracepcijo, uspavalne tablete, tablete za glavobol, antihistaminiki, protibolečinska zdravila), medicinska zgodovina (več poškodb glave, epilepsija, napadi), prebolevanje virusov in pogostih okužb;

2) genetski, kamor spada npr.  rojstvo z gensko mutacijo ali večja dovzetnost za pojav tumorja, ki jo podedujemo po enem od staršev. Na žalost še ni bil odkrit niti en dejavnik tveganja, ki bi bil odgovoren za pojav večine možganskih tumorjev, se jih pa veliko raziskuje.

Večina genetskih dejavnikov tveganja ni dednih, pač pa je posledica akumulacije (nabiranja) skozi čas. Čeprav večina naših genov opravlja svoje naloge v skladu s pričakovanju, je del genov, ki postane neaktiven oz. deluje nekoliko nenormalno.

[wp_ad_camp_1]

Znanstveniki verjamejo, da obstaja več različnih tipov genov, ki pri možganskem tumorju ne delujejo pravilno: tumor supresorski geni (geni, ki tvorijo proteine, ki zaustavijo tumorsko rast normalnih celic), onkogeni (tvorijo proteine, ki povzročijo rast celic v nenadzorovanem načinu), rastni faktorji (zagotavljajo, da celice rastejo na normalen način – prevelike količine teh faktorjev povzročijo nenormalno hitro rast celic), DNA popravljalni geni (tvorijo proteine, ki nadzorujejo popravljanje DNA)…

Diagnozo možganskega tumorja postavi zdravnik. Najprej vas bo zdravnik povprašal o simptomih, o tem kako dolgo so ti simptomi prisotni in ali obstajajo vzorci pojava teh simptomov, ali se slabšajo itd. Nato sledi osnovni nevrološki pregled, kjer zdravnik preveri oči (sledenje oči gibajočemu se predmetu, odziv zenic na svetlobo…), pregled vida, sluha, pogačičnega refleksa, koordinacije in ravnotežja (npr. dotikanje nosa s prstom, pri čemer so oči zaprte; hoja po prstih…),zaznavanje dotika, vonjev, pogosto preveri tudi vašo sposobnost spreminjanja obrazne mimike, gibanja glave, preveri lahko vaše zavedanje časa in prostora (kje ste, današnji datum, trenutni predsednik…), preverjanje spomina (kaj ste jedli včeraj, kaj se je zgodilo prejšnji mesec…).

Če na osnovi tega preverjanja zdravnik ugotovi, da obstaja tveganje za možganski tumor, bolnika pošlje na dodatne preiskave, npr. CT (tomografija) in MRI (magnetna resonanca), PET (pozitronska emisijska tomografija), SPECT. Tako pri CT in MRI slikanju je končni rezultat slika možganov. Tekom slikanja se injicira posebno kontrastno sredstvo (barvilo), ki ojača signal, če so prisotne nenormalne celice.

Možganska kap je stanje, ki se pojavi, ko pride do motnje prehoda krvi, kar vodi v pomanjkanje kisika in hranil v možganskem tkivu. V nekaj minutah začnejo možganske celice umirati. Možganska kap pomeni urgentno stanje, pri katerem je ključno primerno in učinkovito zdravljenje. Takojšnja akcija je namreč potrebna za zmanjšanje obsega poškodb možganov in morebitnih zapletov.

Simptomi, na katere je potrebno usmerjati zadostno količino pozornosti in nakazujejo na možnost možganske kapi so: težave z govorjenjem in razumevanjem (pride lahko do zmedenosti, oseba ima težave pri izgovorjavi in razumevanju besed, ki jih sliši), paraliza obraza, rok in nog (običajno je paraliza vezana na eno stran telesa – oseba pri kateri sumite na možgansko kap, naj poskusi dvigniti obe roki, če ena pade dol, gre za možgansko kap), težave z vidom v enem ali obeh očesih (lahko oseba ne vidi ničesar ali pa vidi dvojno), glavobol (nenaden glavobol, ki ga lahko spremlja bruhanje, omotica) in težave s hojo.

Za lažjo prepoznavo znakov in učinkovito ukrepanje ob sumu na možgansko kap sledimo nasvetom GROM:

·         G-govor: Osebi povemo preprost stavek, npr. »Danes je moj dan.« in jo prosimo, da ga ponovi. Če gre za možgansko kap, si oseba stavka ne bo zapomnila oz. ga ne bo pravilno ponovila.

·         R-roke: osebi rečete, naj dvigne obe roki nad glavo (pri možganski kapi vsaj ena roka takoj omahne).

·         O-obraz: osebo prosite naj se nasmeji (pri možganski kapi nasmeh ne bo simetričen).

·         M-mudi se: če opazite znake, takoj pokličite 112, saj so tu ključne sekunde, minute.

GROM

Možganska kap se pojavi, ko pride do motenj v prenosu krvi do možganov. To prepreči, da bi možganske celice dobile zadostno količino hranil in kisika, kar vodi v smrt celic. Kap lahko povzroči blokirana arterija (ishemična kap) ali prepuščanje krvnih žil kot posledica tega, da katera od krvnih žil poči (hemoragična kap). Približno 85% vseh kapi je ishemičnih. Ishemična kap se pojavi, ko pride do ovir v arterija, kar vodi v zmanjšanje pretoka krvi.

Dejavniki tveganja, ki povečajo tveganje za pojav kapi so različni. Sem spadajo: 1) dejavniki tveganja vezani na način življenja (debelost in prekomerna telesna masa, fizična neaktivnost, prekomerno pitje alkoholnih pijač, uporaba drog kot je npr. kokain), 2) dejavniki tveganja vezani na medicinska stanja (visok krvni pritisk, kajenje, visok holesterol, diabetes, obstruktivna spalna apneja, kardiovaskularne bolezni…) in 3)drugi dejavniki tveganja (družinska zgodovina možganskih kapi, starost nad 55 let, rasa in spol (bolj pogosta pri moških)).

Posledice možganske kapi so različne – odvisne od obsega okvare ob kapi, od mesta, kjer je do okvare prišlo in tudi od hitrosti ukrepanja. 5% bolnikov po kapi nima nobenih posledic, 55% jih postane lažjih, 10% zmernih in 20% hudih invalidov. Po možganski kapi seveda sledi rehabilitacija – pri tem je največji učinek rehabilitacije najopaznejši v prvih tednih, popravlja pa se še celo leto po napadu. Zato je ključno bolnika čim hitreje spraviti pokonci in jih spodbujati k aktivnosti. Rehabilitacijska ekipa, ki pomaga bolnikom pri okrevanju zajema: fizioterapevta, logopeda, delovnega terapevta in kliničnega psihologa – pri tem vsak od strokovnjakov poskrbi za svoj del.

Možgansko kap lahko preprečimo s spremembami načina življenja. Če kadite, nehajte. Vsaj pol ure na dan namenite telesni vadbi. Vaša prehrana naj bo pestra, vsebuje naj večje količine sadja in zelenjave. Omejite vnose soli, maščob in sladkorja. Prav tako omejite vnos alkoholnih pijač. Redno izvajajte meritve telesne mase in poskrbite za hujšanje, če je vaša telesna masa prekomerna. Redno nadzorujte količine maščob in sladkorja v krvi ter srčni utrip – o vseh težavah se pogovorite s svojim zdravnikom.

Avtorica: Mojca Strgar, dipl. biol. (UN)

Literatura:

http://www.abta.org/secure/newly-diagnosed-1.pdf

http://www.abta.org/secure/about-brain-tumors-a-primer.pdf

http://www.webmd.com/brain/brain-swelling-brain-edema-intracranial-pressure#1

http://mozganska-kap.info/preventiva