Nepričakovane poškodbe. Nenadne situacije, zaradi katerih smo kar naenkrat potrebovali pomoč na urgenci.
Morda smo jo poiskali sami ali pa smo klicali na številko 112.

Sama sem letos imela to smolo, da sem v roku dveh tednov 3x iskala pomoč na urgenci – prvič nedolžna poškodba, zaradi katere sem bila nato nekaj dni na bolniški. Takrat so me prav vsi na ljubljanski urgenci obravnavali s srčnostjo in nadvse visoko stopnjo strokovnosti.
Še isti teden sem se z vlakom vračala v našo prestolnico.

Iker je pot trajala skoraj dve uri, sem si za krajšanje časa nadela slušalke in v roke vzela meni najljubšo knjigo. Občutek sem imela, da sem povsem sproščena, saj enostavno obožujem vožnjo z vlakom. Po malo več kot polovici vožnje kar naenkrat začutim nek zoprn občutek v prsih. Blago pekoč, iz ljubega miru. Kot bi trznil, mi je utrip poskočil do nebes, kar je trajalo kar nekaj minut, začela sem se tresti, vrtoglavica, slabost,… o moj bog, kaj se mi dogaja? Utrip je še kar rasel, v mirovanju je iz mojih sicer običajnih 60 utripov poskočil na 130 in še kar rasel.
Ja nič.

Odločitev je padla in na eni izmed postaj sem šla dol. 40 minut pred Ljubljano.

Pograbila sem kovček,, se oblekla in šla. Na postaji poklicala na 112 in reševalci so prispeli le nekaj minut po mojem klicu.

Vsa sem se tresla, bila prestrašena, spraševala sem se, kaj bo z mano? Joj, kako zelo lepo so delali z mano.

Kabino reševalnega vozila so ogreli, da me ni zeblo, a mene še kar treslo. Tisti občutek, ko se ti nekdo, ki ti pride pomagat, predstavi,…
Ja. Lahko rečem, da je bila obravnava takšna, kot bi jo naj vsak zaslužil. Spoštljiva.

Kljub diagnozi, ki sem jo dobila, so mi pomagali kot človeku.
Nekaj dni zatem si rečem, da bi bilo super, če grem na bližnji hribček. Šmarna gora, katero vsak dan občudujem iz službe (saj imam nanjo razgled iz centra mesta) kot tudi vsako jutro. Bodimo pošteni, saj ni zelo visoka, kajne 😀 in si rečem, bom šla. Sobotno jutro se je že počasi kopalo v soncu in kar vabilo ven. A žal se je po ¾ prehojene poti zgodilo to, česar sem se najbolj bala. Na poti me je zgrabila panika in enostavno ni hotelo iti ne naprej, ne nazaj. Kaj pa zdaj? Kaj naj naredim?
Vrtoglavica, slabost, utrip spet skočil tja do nebes.

Malo se ustavim, pomislim, kaj narediti.

Bila sem na Partizanski poti in zame, pohodnico z dokaj slabo kondicijo, je očitno bila ta odločitev zelo slabo premišljena.

Malo še pogledam naprej, naredim še nekaj korakov, a blokada je bila prehuda.

Odločitev je padla in klicala sem 112, saj sem enostavno rabila pomoč.

Po prvem pogovoru z dispečerjem ma ReCO me preveže na ljubljansko reševalno, od tam k zdravniku. Zdravnik mii je svetoval, naj grem naprej, če se počutim slabo. Ja, ne morem! »Pa pojdite nazaj«, mi reče. Ojej, to pa sploh ne! Svetoval mi je, naj ostanem, kjer sem, da bo prišla pomoč. Kmalu zatem dobim klic… gorska reševalna. K-k-k-kaj?? Helikopter? Na srečo ne, a težko opišem občutek, ko si povsem sam s sabo nekje na sredini hribčka, ko še sam ne veš več, kje si, ko komaj sediš, še težje stojiš, tišina, a nekje od daleč zaslišiš zvok siren, za katere se zaveš, da gredo k tebi. Vprašala sem se, ali me bodo našli… a kot bi v zraku vladala telepatija,, mi zazvoni telefon. Spet me kliče isti gorski reševalec in mi pove, da prihaja pomoč.
Težko opišem občutek, ko se je od nekod nekje znašel gasilec bolničar.

Kamen oziroma skala se mi je odvalila od srca.

Kar naenkrat je bilo okoli mene 10 gasilcev iz GRS LJ, GB LJ in PGD Tacen.

Pomagali so mi, da so me spravili na vrh in me nato prepeljali v dolino, kjer so me prevzeli reševalci iz Ljubljane, kateri so me prepeljali na urgenco. Ja. Spet panični napad.
Mislim, da težko ubesedim vso njihovo srčnost, prijaznost in pomoč. Še danes, ko se spomnim na tisti dan, se jim neskončno hvaležna.

Tudi vsem tistim, ki so bili z mano na drugi strani telefona.

Lep čas je bil potem mir. Nato pa se je pred dnevi spet začela serija paničnih napadov, katere danes že kar dobro poznam.

Danes vem, kdaj jih lahko še sama omilim, kdaj pa postane čas, da se odločim za klic na 112.

In ja, nedolgo nazaj sem spet rabila njihovo pomoč.

Manjši kraj, a napad žal ne ve in ne razmišlja, kdaj naj potrka na moje telo. Kot po običajnem protokolu pokličem, prevezava v lokalni ZD, kjer mi reševalec pove, da me pridejo pogledat. Čez nekaj minut njegov klic, ali lahko sama pridem tja. Hm. Kaj naj rečem? Ja, napad je že popustil, vrtoglavica pa je bila za znoret. A sem šla. Smola je le bila, da je bil takrat dežuren moj splošni zdravnik, ki pa mi enostavno ni verjel, zato žal reševalnemu vozilu ni dovolil izvoza, meni pa podal navodilo, naj počivam in vzamem Lekadol. Žal mi je, da ni vedel, da kaj je tu panični napad.

Pristop je bil precej zoprn, a danes sem vseeno vesela, da kljub takšnim zdravnikom še obstajajo ljudje, ki jim je mar za druge, ne glede na razlog za potrebo po njihovi pomoči.

Vsi vi, ki delate na drugi strani številke 112,… od ReCO do reševalcev, tudi gorskih, kot tudi gasilcev, tu ne pozabimo na prostovoljne,… hvala vam za vse 😊