Hipodermokliza

V Zdravilišču Laško se v največ primerih srečujemo s pacienti po možganski kapi. Ti pacienti imajo velikokrat težave s požiranjem (disfagija), kar lahko vodi v dehidracijo. Definicija hipodermoklize govori o vnosu tekočine v subkutani prostor (Ashby et al., 1992). Prva poročila o njeni uporabi segajo v leto 1895, ko so jo uporabili med izbruhom epidemije kolere v Indiji (Rogers, 1910). Uporaba hipodermoklize se je znova močno povečala v dvajsetem stoletju, vendar so jo zaradi pogostih škodljivih učinkov zaradi napačne uporabe hipertoničnih raztopin po letu 1950 skoraj popolnoma ukinili (Rochon et al., 1997). Po letu 1980 je v primerjavi z intravenoznim postopkom spet postala bolj priljubljena, zlasti v geriatriji in paliativi (Lipschitz et al., 1991). Razne študije iz tujine dokazujejo, da je hipodermokliza varen, udoben in praktičen, vendar preredko uporabljen način hidracije (Slesak et al., 2003). Tehnično je tekočine lažje aplicirati in nadzorovati subkutano kot intravenozno.

Metode

Izbrali smo pregled literature, pri čemer smo uporabili deskriptivno metodo dela in metodo kompilacije. Za zbiranje in analizo literature smo izbrali pregled domače in tuje strokovne literature po mednarodnih bazah podatkov (Proquest Social Journals, CINAHL, MEDLINE, BioMed Central) in vzajemni bibliografsko-kataložni bazi podatkov slovenskih knjižnic (COBIB.SI). Uporabili smo posamezne ključne besede in kombinirane iskalne nize v slovenskem in angleškem jeziku. Pri iskanju v ostalih podatkovnih bazah smo uporabili napredno iskanje po celotnem besedilu. Iskali smo prispevke, ki so pretežno v angleškem jeziku, pri tem pa smo uporabili ključne besede in kombinacijo iskalnih nizov.

Parenteralno nadomeščanje tekočin ljudem, ki težko oziroma premalo pijejo

Obstajata dva načina parenteralnega nadomeščanja tekočin ljudem, ki zaradi različnih vzrokov težko pijejo. Tekočina se lahko aplicira v žilo ali pa v podkožje. Podkožje sestavlja predvsem maščobno tkivo, iz katerega tekočine hitro pridejo v krvne žile. Hipodermokliza je primeren način nadomeščanja tekočin bolnikom, ki jih skozi usta ne morejo dobiti dovolj zaradi šibkosti, bruhanja, vnetja v ustni votlini, povečanega potenja, pospešenega dihanja skozi usta ali driske ali pa zaradi drugih vzrokov izgubljajo veliko tekočin (Brenneis et al., 2002).

Indikacije za hipodermoklizo (Ferry et al., 1999):

• preprečevanje ali zdravljenje zmerne in blage dehidracije pri:
  • bolnikih z disfagijo,
  • bolnikih, ki izgubljajo tekočino zaradi bruhanja, driske, diuretikov itd.,
  • bolnikih s težkim perifernim venskim dostopom.

Kontraindikacije za hipodermoklizo (Ferry et al., 1999):

• urgentna stanja, na primer šok, huda dehidracija,
• motnje strjevanja krvi,
• srčno popuščanje,
• odpoved ledvic,

Postopek aplikacije hipodermoklize

Za aplikacijo hipodermoklize uporabljamo postopek subkutanega vboda s silikonskim metuljčkom velikosti 21–25 G, ki se ga fiksira s klasičnim polprepustnim prozornim obližem. Menjavo subkutane igle izvajamo vsakih 5–7 dni ali po potrebi tudi pogosteje (Bruera, Macdonald, 2000).

Mesta za aplikacijo hipodermoklize

Najpogosteje za aplikacijo uporabljamo predel prsnega koša (izogibamo se lateralni legi na ramenskem obroču in tkivu dojk), predel trebuha okrog popka (ta predel se ne uporablja v primeru ascitesa) in predel pod lopatico, ki je zelo uporaben pri nemirnih pacientih, pri katerih obstaja nevarnost, da bi si kanilo z infuzijo lahko iztaknili (Brenneis et al., 2002).

Na vseh treh področjih se izogibamo koži, ki je bila pred kratkim obsevana, je kakor koli poškodovana, vneta. Pomembno je premisliti, kako bo nastavljena igla vplivala na možnost svobodnega gibanja osebe, posebno na gibanje v sklepih in pregibanje telesa. Če so težave z absorpcijo, se priporočata predela prsnega koša in trebuha (Brenneis et al., 2002).

Primerne tekočine in hitrost pretoka pri hipodermoklizi

Najpogosteje uporabljene in najbolj priporočljive tekočine za infuzije so 0,9 % NaCl, 0,45 % NaCl ter mešanica 0,9 % NaCl in 5 % glukoze (Frisoli et al., 2000). V obdobju štiriindvajsetih ur se priporoča do 1,5 l tekočine, aplicirane na enem mestu, če so potrebne večje količine tekočin, pa lahko vstavimo iglo za aplikacijo tekočin na dve različni mesti. To je potem največ 3 l tekočine s podkožno infuzijo v štiriindvajsetih urah (Jain et al., 1999). Maksimalna hitrost pretoka pri hipodermoklizi je lahko do 500 ml/8 h. Takšna hitrost zahteva uporabo infuzijske črpalke. Medtem pa priporočljiva povprečna hitrost pri hipodermoklizi, ki znaša 100 ml/h, ne zahteva uporabe infuzijske črpalke (Brenneis et al., 2002).

Nadzor

Nadzor je potreben vsaj eno uro po vstavitvi subkutane igle za hidracijo, da preverimo hitrost infuzije in morebiten pojav nezaželenih učinkov, kot so (Baron et al., 2004):

• rdečina (normalno je lahko prisotna do eno uro po vbodu),
• bolečina ali občutljivost na mestu vboda,
• znaki edema,
• zatekanje tekočine ob igli,
• abscesna tvorba,
• krvavitev, modrica.

Stranski učinki

Stranski učinki so redki in se jim pogosto lahko izognemo z upoštevanjem smernic za hipodermoklizo (Schen, 1997). Možni stranski učinki so:

• lokalni edem,
• lokalno vnetje ob igli,
• bolečina ali neugodje na mestu infuzije.

Razprava

Subkutana infuzija tekočin ali hipodermokliza je lahko zelo uporabna metoda za izboljšanje blage do zmerne dehidracije pri ljudeh, pri katerih je onemogočen vnos tekočin per os (Sassion, Shvrartzman, 2001). Ta način hidracije se v tujini v zadnjih dvajsetih letih uporablja vse pogosteje, zlasti v geriatriji in paliativi (Lipschitz et al., 1991). Številne tuje študije dokazujejo, da je to varen, udoben, praktičen in cenovno ugoden postopek hidracije, hkrati pa avtorji ugotavljajo, da je kljub številnim prednostim v primerjavi z intravenozno hidracijo še vedno preredko uporabljen (Slesak et al., 2003).

Zaključek

Metoda hipodermoklize bi se lahko začela uporabljati tudi v drugih ustanovah, zato je bila izbrana za temo prispevka. Na ta način se metoda lahko predstavi tudi drugim ustanovam v Sloveniji. Ker nekateri zdravstveni delavci še vedno najbolj zaupajo intravenozni aplikaciji infuzije, bi morda bilo treba z dodatnimi izobraževanji pridobiti zaupanje zdravstvenih delavcev v subkutano aplikacijo hidracijske tekočine.

Klavdija Lah, dipl. m. s.

Melita Belej, dipl. m. s.

LITERATURA

Ashby M, Fleming BG, Keam E, Lewis S. Subcutaneous fluid infusion (hypodermoclysis) in palliative care: new role for an old trick. Med J Aust. 1992; 156(9): 669.

Rogers L. A simple curative tretment of cholera. BMJ. 1910; 2(2595): 835-9.

Rochon PA, Gill SS, Litner J, et al. A sistematicreview of the evidence for hypodermoclysis to treat dehydration in older people. J Gerontol A Biol Sci Med Sci. 1997; 52A(3): 169-76.

Lipschitz S, Campbell AJ, Roberts MS, Wanwimalruk S, McQueen EG, McQueen E, et al. Subcutaneous fluid administration in eldery subjects: Validation of an under-used technique. J Am Geriatr Soc. 1991; 39(1): 6-9.

Slesak G, Schnurle JW, Kinzel E, et al. Comparison of subcutaneous and intravenous rehydration in geriatric patients: a randomized trial. J Am Geriatr Soc. 2003; 51(2): 155-60.

Brenneis C, Bruera E, Campbell S, Cantwell P, Clark T, Chobanuk J, et al. 99 Common Questions (And more) About Palliative Care: A Nurses Handbook (second editon). Edmonton, Alberta, Canada; 2002.

Ferry M, Dordaine V, Costans T. Subcutaneous infusion or hypodermoclysis a practical approach. I Am Geriatr Soc. 1999; 47(1): 93-5.

Bruera E, Macdonald N. To hydrate or Not to hydrate: How Should It Be? Journal of Clinical Oncology. 2000; 18(5): 1156-8.

Frisoli AJ, de Paula AP, Feldman D, Nasri F. Subcutaneous Hydration By Hypodermoclysis. Drugs&Aging. 2000; 16(4): 313-9.

Jain S, Mansfield B, Wilcox MH. Subcutaneous fluid administration – better than the intravenous approach? J Hosp Infect. 1999; 41(4): 269–72.

Baron M, Fryer N, Ferdinand A, MaCartney A, Amos P, Woodley S, et al. Guidelines for the administration of subcutaneous fluids. Subscuaneus fluids Policy. 2004: 3-16.

Schen R. Information from. Administration of fluid by subcutaneous infusion. Harefuah 1997; 132: 716-7.

Sassion M, Shvartzman P. Hypodermoclysis: An alternative infusion technique. American family physician. 2001; 64: 1575-8.