Včerajšnji dan je bil v tem obdobju karantene in vsega malo adrenalinski, drugačen. Ker sem se že dva dni počutil slabo, boleli me mišica čeprav ne vem čisto točno zakaj in kar naenkrat sem dobil temperaturo 38,1, začel kašljati in se na splošno slabo počutil.

Takrat te postane malo strah..pa ne samo tebe ampak tudi druge okrog sebe.

Prva stvar, ki sem jo pomislil je kaj pa zdaj, kakšen je protokol, kaj so povedali v vseh novicah, kakšni so simptomi, kaj narediti.
Nina vklopi internet in odtipka dežurna številka koronavirus…nič…dežurna številka covid-19…nič…dežurna številka nujne medicinske pomoči.

Ker na 112 pa res ne bi klical ker (vsaj zaenkrat) stvar še ni kritična.
Končno najde številko in jo pokliče, javijo se takoj in prijazna sestra na drugi strani postavlja vprašanja, greste skupaj čez vse simptome in protokol.

Na koncu pravi, počakajte na liniji grem vprašat kdaj greste lahko narediti test za covid-19. Ko se ponovno oglasi sem naročen na pregled čez 10 min. Presenečeno se na hitro oblečem in enostavno greva.

Nina me odpelje na kontrolno točko, med vožnjo tja me začne stiskati v prsih, ne morem zadihati..od bolečin, psihe ali pa resnično od nove bolezni.

100 misli naenkrat v glavi, kaj če je res, kako bo potekalo, kaj bo zdaj,…
Prideva na Metelkovo, kontrolna točka je na makadamskem parkirišču pred zdravstvenim domom.

Tam je postavljen zabojnik do katerega se pripelješ z avtom, pred tem te ustavi varnostnik, ki ti ponudi masko. Nato se odpelješ naprej, do tebe pristopi medicinska sestra, vzame zdravstveno kartico in preveri, če si naročen.

Dobiš navodila, napisana na A4 list papirja, zapiše si telefonsko številko kamor te pokličejo v vsakem primeru, pozitiven ali negativen izvid.
Sestra se umakne, pristopita dva zdravstvena delavca, oblečena v zaščitno obleko od nog do glave pa še malo okrog, ti še vedno sediš v avtu. Navodila so, da zamižiš, nagneš glavo malo nazaj in potem ti z dolgo palčko z vato na koncu vzame bris. To je zelo neprijetna izkušnja, saj ti palčko dejansko porine do korena nosu, začetka čela in malo »popraska«. Komaj čakaš da je konec. Bris zapre v epruveto in to je to.

Se peljeva nazaj domov, pozabim na vse bolečine ravno zaradi neprijetne izkušnje brisa.

Že na poti obvestim nekaj prijateljev, vsi v prvi sekundi malo utihnejo in kar ne morejo verjeti, da sem šel res opravit test.

Najhujše je čakanje, ker se moraš obnašati kot da si okužen, razdalja od vseh vsaj 1,5m, svoje brisače, pribor,…in tisti občutek, ko ne veš kaj te čaka. Ure niso šle nikamor, medtem se slišimo z nekaj prijatelji, družino, vsi so zaskrbljeni, rahlo prestrašeni, vsi imajo kar naenkrat »simptome« – psiha pač dela svoje.
Doma si na vsake 15 min oba meriva vročino, je že kaj padla, je narasla, spremljava se, če dihava ok, naju kaj boli, kašljava zaradi tega ali zaradi česa drugega.

Začneva se pogovarjati kakšne ukrepe bova sprejela, kdo bo v kateri sobi, kako se bova menjavala v kopalnici,…po drugi strani pa ne moreva verjeti, da bi se res lahko nekje okužil. Upoštevava vsa navodila, umivava roke, izogibava se ljudem, ostajava doma, če že greva ven se ne dotikava ničesar, če se le da, Niri briševa tačke, čistiva in prezračujeva stanovanje, skratka drživa se vseh priporočil.

[wp_ad_camp_1]

Cca 23 se odpraviva spat, nekaj se še pogovarjava, noben od naju ne more zaspati. Ob 23.30 pa klic..telefon začne zvoniti, neznana številka.

Naredi se mi cmok v grlu, srčni utrip se mi pospeši, ko se javim na telefon in pričakujem novice.
Po glasu sodeč utrujen ženski glas na drugi strani mi kljub utrujenosti prijazno pove, da je bil test negativen….kakšno olajšanje po celem telesu.

Izdihnem pa sploh vedel nisem da zadržujem dih.
Nočem si zamisliti kako bi bilo, če bi rekla da je test pozitiven, kaj vse bi to povleklo za sabo. Hitro javim vsem, ki so bili zaskrbljeni, da sem ok.

Naj za konec povem, da vsa izkušnja ni prijetna, tako psihična kot fizična pa na koncu test sploh ni bil pozitiven. Bom pa po tej izkušnji lažje prenašal karanteno in res dosledno upošteval #ostanidoma in priporočam vsem, da storite enako. Poskrbite zase, še bolje, poskrbite za svoje najbližje in najdražje, upoštevajte navodila in ostanite doma.
Če so poslali mene (ki sicer spadam v bolj rizično skupino) na test v roku 10 min in sem v roku 6 ur dobil rezultate, stvar ni tako nedolžna.

Moram pa res zelo pohvaliti vse zdravstvene delavce, ki so bili vključeni v ta postopek. Po telefonu sem zvezo dobil takoj, obnašanje je bilo prijazno, strokovno in pomirjujoče. Vsi na kontrolni točki so bili prijazni, brez panike, hitenja, vzeli so si čas, razložili potek in nadaljni postopek tako pri pozitivnem kot negativnem izvidu.
Sliši in vidi se njihova utrujenost, izčrpanost pa vendar se lahko počutiš kot človek.

Tudi oni so ljudje, še enkrat, #ostanidoma, če ne zaradi sebe pa zaradi drugih in predvsem zaradi njih. Zaslužijo si vse spoštovanje.

Radenko Malic