Grozna, neprijetna izkušnja. Takšne stvari se ponavadi ne piše. Ker so osebne in tragične.
Ampak so tudi sistemske. Mogoče pa gre za tretjo fazo žalovanja – jezo. Ne vem. Moram to napisati. Mama septembra pade in si zlomi kolk.
Septembra je še v začetni fazi demence. Kaj pozabi, kdaj se zmede. To je to. Zlom kolka krivuljo demence pričakovano obrne strmo navzgor.

Po zlomu sledi urgenca. Nato stara travma. Nato čakanje na operacijo dan in pol. Operacijo prestane. Sledi ena bolnišnična okužba, druga okužba, tretja okužba.

Sledijo še 3 revizije rane, ki se ne celi. To pomeni še tri splošne anestezije. Dohiti jo bolnišnični nemir, ki ni tako redek pri obolelih z demenco, ki so dolgo v bolnišnici. Slednje pomeni, da vpije, nas kliče, kliče moža, s katerim sta poročena 60 let 24/7.

Humorni vložek: oče si je celo življenje prizadeval za anonimnost, še na bankomatu ne dviguje. Sedaj njegovo ime pozna večino osebja v zdravstvu.

Nazaj h zgodbi: da bi umirili nemir, dobi antipsihotike. Nemir se ne umiri. Dobi večjo dozo. In še večjo dozo. In še večjo dozo antipsihotikov. Na to podlago pomirjevala. Kombinirano z antibiotiki za okužbo na okužbo. Nemir se razvije v delirij, ne spi, preneha govoriti, kriči.

Mi jo obiskujemo vsak dan. Vsak dan prosimo osebje, naj jo vendar previje, hidrira. Nemir se pikico umiri, kadar je čista in so vse tiste, najbolj osnovne potrebe, zadovoljene. V zagovor osebju: premalo jih je. Na oddelku so v glavnem zlomi kolkov, sami starejši ljudje. Kar pomeni plenice, katetri, veliko več nege, kot je zmorejo opraviti.

Mnogi se trudijo. Res se. A ne ge. Ni v zagovor osebju: delirij ni enako poslabšanju demence. Za delirij se išče vzrok. Kričanje ima razloge – v bolečini, neugodju, težavah z odvajanjem vode in blata, infektu. Postane tako hudo, da jo premestijo na psihiatrijo Polje. O premestitvi nas samo obvestijo.
V Polje gre brez spremstva. Tam jo sicer sprejmejo, a ugotovijo, da ima porušene vse fiziološke parametre. Dehidracija, elektroliti (vse poslabša delirij), začnejo zdraviti nevropatsko bolečino in zmanjševati antipsihotike. Zdravijo internistično. Miceno gre na bolje.

Sledi odpoved ledvic – in ker to presega zmožnosti Polja, jo pred vikendom odpeljejo na IPP, internistično prvo pomoč. V izvidu pa zasledim, da je še vedno prisotna okužba in da gospa ne sodeluje.

Ljudje z demenco v deliriju načeloma ne sodelujejo preveč. Vrnejo jo v Polje, od koder jo znova premestijo na travmo, ker gre za še vedno aktivno okužbo. V Polju ocenijo, da odpust domov ni varen. Na travmi zaključijo, da se parametri okužbe umirjajo sami od sebe, da se je po-operativni zaplet zaključil in jo – v dogovoru z nami – pošljejo domov. Odpoved ledvic pojasnijo s tem, da gospa pač ni dovolj pila.

Gospa ni pila, ker je bila večino časa ovirana. Bom prevedla = bila je privezana na posteljo. Res je, zaradi lastne varnosti. Pa vendar – privezan izredno težko kaj spiješ. Nam odleže, ker vemo, da jo bomo previli vsakokrat, ko bo to potrebno. Da bomo stali ob njej s to, ono ali tisto tekočino. Hrano. In ji zagotavljali vso nego, ki jo premoremo in smo se jo v tem času naučili na youtubu in tiktoku. Neverjetno koristni paltformi v takšnih primerih. Doma ne kriči več, ker ji ves čas govorimo, kaj počnemo. A delirij se ne umiri. Halucinacije, strah, bolečina. Kljub antipsihotikom in analgetikom in pomirjevalom in vso ljubeznijo, ki jo premore družina, je čedalje slabše. Začnemo iskati dodatno pomoč.

Pri osebni zdravnici, ki je izredno odzivna, angažirana in nasploh krasna. Pri patronažni službi – ki je tu ne bom ravno hvalila. Pri ZOD – da jo vsako jutro pridejo negovat in se od njih naučimo vse, kar nismo našli na Youtubu.

Osebna zdravnica posumi na vnetje, težave v predelu trebuha, odpraviva se nazaj na urgenco, abdominalno. Tam preživiva 8 ur na hodniku, enem pregledu, dveh odvzemih krvi in urina, enem rtg. Mama kriči vseh 8 ur. UZ ne opravijo, ker zanj domnevno ni potrebe. Debriefinga, kaj se dogaja ni.

Po naju pride rešilec (izvid dobi v roke reševalec) in naju odpeljejo nazaj v Polje. Tam preživiva dodatnih 6 ur, kjer mi na pregledu povedo, da gre za ponovni uroinfekt. Ker ne zdravijo somatskih stanj (že prejšnjič je bila somatskim zapletom v Polju), greva s škatlo antibiotikov po 14 urah nemira in kričanja domov.

Zdravnica nam namreč ponudi dve opciji – ali gre ležat na hodnik infekcijske po antibiotik, ali pa jih ga poskušamo dati doma. V Polju namreč nimajo kisikovih bomb etc., možnosti zdraviti ko gre kaj hudo narobe. Sej mi doma tudi ne. But that’s ok. (Naj na tej točki povem, da so bili v Polju res ok. Zdr.tehnik je mami nosil jogurte. Drobil pomirjevala v frutek. In bil nasploh razumevajoč svetilnik na tej poti.)

Greva torej domov. Doma odmerjamo kombinacijo antibiotikov, painkillerjev, antipsihotikov in pomirjeval po najboljšem možnem vedenju. Karton z zdravili postaja vse večji, vsakdo nekaj malega doda.

Zgruntamo, da se zdravila tepejo med seboj in samo še poslabšujejo njeno stanje. Po nebroj klicih na vse strani probamo uskladiti zdravila, da bi delirij izboljšali. Uspe nam – bolj labavo – za par dni.
Klicarim po zdravstvu naokoli, kdo bi lahko pri deliriju pomagal, dobim prelaganje – brez nekih odgovorov. Osebna zdravnica v upanju, da bodo malo bolj temeljito pogledali mamo znova pošlje na infekcijsko.

Tam ugotovijo, da antibiotik ni prijel oziroma ima na ta antibiotik rezistentno bakterijo. Stojim zraven, s šopom predhodnih izvidov za lažjo orientacijo – želim na pregled zraven. A jo na pregled vseeno odpeljejo brez mene. Kasneje v izvidu znova berem, da je gospa ne-sodelujoča in da primerjalnih izvidov nimajo. Nimajo. Ker sem z njimi ostala na hodniku, medtem ko so njo odpeljali na pregled v ambulanto. Na hodniku, po znova nekaj urah čakanja moledujem, da ji dajo nekaj, za pomiritev. Tehnik pravi: bom rekel.

Drugo medicinsko sestro prosim, naj drugo gospo na hodniku, z očitno demenco in brez spremstva, vendarle zavaruje z ograjo, sicer jim bo padla s postelje. In ji dodatno povije infuzijo, ker si jo poskuša iztrgati. (Lovimo in mirimo jo čakajoči.) Zmedeno ali pa nejevoljno, to naredi.

Po 7 urah na hodniku vprašam, ali midve še karkoli čakava, glede na to, da so jo preoblekli v bolnišnična oblačila. Med. sestra mi zabrusi: rešilca za prevoz domov, gospa, rešilca za prevoz domov.
Vsi prisotni ob tem bušnejo v smeh posebej, ker je to prvo »nadlegovanje«, ki sem si ga privoščila po urah in urah čakanja. Ostali bolniki, ki so še na nogah, mi pomagajo mamo obleči in ji dajati požirke vode. In miriti.

Zdravnik mi zagotovi, da bi po novem antibiotiku moral delirij izzveneti v 48 urah. Ne verjamem mu (in imam prav, kot se izkaže). Pojasnim mu, da to traja že tedne in tedne in da ne vem, če bomo svojci temu kos. Na to nima komentarja.
Kaj me je najbolj zlomilo na hodniku infekcijske: zdravniki hitijo mimo. S pogledi uperjenimi v tla. Enemu je celo malo zastal korak ob vpijoči mami, kot da bi razmišljal, ali lahko kaj stori. Pa se je odločil, da to ni njegov primer.

Nekaj dni kasneje osebne zdravnica kliče naokoli svoje prijatelje, kolege psihiatre. Da ji odmerimo vsaj približno pravo terapijo umiritve in kontrole bolečine. Ne spi namreč tudi po 70 ur skupaj. Kakšen ducat dni kasneje … pa se začne aktiven proces umiranja. Vmes pride še zdravnik na dom, ki sicer ne meni, da jo »nalijmo s tekočino«.

Vsa tekočina pristane v okončinah. Po pogovoru z osebno zdravnico ugotavljava, da ugaša. Kličem patronažno službo, da jih vprašam, ali nas bodo prišli še kaj pogledat. Malo pomagali pri paliativi. Pri zaključnem procesu.
Odgovor je: ne se bat morfija, z morfijem boste čisto lepo peljali. Veliko vem o aktivnem procesu umiranja.

Paliativa me je zanimala, odkar se je poslovila moja tašča, kjer prav tako nismo imeli pojma. Tokrat sem ga imela veliko več in sem lažje vse procese pojasnjevala ostalim bližnjim. Kar vem, vem iz čtiv. Lahko tudi ne bi. Kaj grem s to nitjo. Vse kar je živo, tudi umre. Mama bi se poslovila prej ali slej. A to trpljenje.

To okopavanje drobnih vrtičkov, prelaganje zdravljenja en na drugega, ne-spremljanje izvidov. Oklepanje svojih ozkih področij in ta umanjkaj pomoči, prepiranje kdo je sedaj odgovoren za pacienta – še enkrat, to trpljenje. To bi lahko bilo prihranjeno in njej, in nam.

In še mnogim, ki bodo šele šli po tej poti. Osebna zdravnica si je prizadevala, da bi jo bolj temeljito pogledali in našli pravo terapijo vsaj lajšanja – neuspešno. Tudi ona proti sistemu ni mogla veliko. Na travmi zdravijo zlome, ne delirija. Polje zavzema stališče, da je delirij somatski – in je treba odpraviti vzroke. Na IPP-ju pogledajo, kar na napotnici piše in čeravno bi jo morali poslati na infekcijsko po izvidih, so jo poslali nekam, kjer je ne bodo sprejeli.

Na Infekcijski zavzemajo stališče, da bo antibiotik umiril delirij.
Ko se delirij ne umiri, lahko pokličeš na dežurno v Polje – kjer dobiš še 17-tega zdravnika po vrsti, ki predlaga še 5 haldol kapljic.

Na neki točki najbrž malo obupaš. Nisem totalen idiot, sem še kar dobro informirana, z vsem srcem zaupam znanosti.

Ravno zato vprašam, res ne znamo bolje? A bomo res naše tastare, ki so gradili te jebene bolnice, izšolali današnje zdravnike, poslali do pekla in nazaj, preden umrejo – not peacefully?

Zdravstvenega sistema ni več. Beseda sistem namiguje, da so zadeve med seboj povezane. Niso. Niti malo. In ko bom enkrat narobe narisala tisto uro (svojci obolelih z demenco boste vedeli, o čem govorim), grem v Švico. Poiskat dostojen konec.

Ker če se praktično čez noč naše zdravstvo ne bo spremenilo na bolje … dragi moji – dostojnega konca ne bo dočakal nihče on nas. Pa srečno.

Barbara Nemec