Verjamem da ste skeptični, naveličani, zmedeni in negotovi, dragi moji virtualni bralci, namišljeni filozofi in vse preveč pametni reševalci sosedovih težav ker vi jih pač nimate…
Zaposleni v zdravstvu le redko komentiramo trditve in izjave wannabe influencerjev na socialnih omrežjih…
Osebno preprosto ne vidim smisla, niti potrebe, in pa nemogoče je stanje v naši stroki obrazložiti nekomu, ki ni domač na tem področju…
Omejili so nas…
Svoboda ni več svobodna…
Ne moremo na kavo…
Ampak glejte, vsi SMO prestrašeni, tudi mi, delavci v zdravstvu ..in to vsak dan bolj…namesto manj…
Dejstvo je, da v negotovih razmerah in za povrh še na globalni ravni, ni mogoče izbrati tiste PRAVE, ene in edine rešitve, katera bi zadovoljila potrebe nas vseh…
Pa vendar poizkušamo, se trudimo, privajamo, raziskujemo in vsi imamo enake možnosti saj je nekaj novega…
Kako mi lahko razum pomaga če pa ne razumem kaj se dogaja? Ne more… lahko pa zmede…
Izčrpani žrtvujemo svoje družine v upanju da nas vsaj malo razumejo in podpirajo… tisto, čisto malo je dovolj…
Hotela sem v Lombardijo, hotela sem v Dom Šmarje pri Jelšah, čutila sem da moram tja…
Ozrem se na leto in pol staro hči, moj svet….in kolebam… kako naj bom brez nje 4 tedne? Kako naj bo ona brez mene? Komu zaupati? Kaj če je ne vidim več..
Pojma nimam s čim se soočam, zakaj je tako in kaj to pomeni…
Katera je prava odločitev? ” Tista najbolj prava med nepravimi?”
Smo v fazi učenja in raziskovanja…
To je dobro, mogoče nas prvinski nagoni naredijo kakšen procent pametnejše 🤭
Zarota, denar, poizkusi, umetno pridobljeno, naravno, zlagano, resnično, nepotrebno, dobičkonosno itd itd itd…
Kaj sploh ima vse to veze z posledicami obolelih, umirajočih in njihovimi svojci?…
Pa vendar, tu so…
Ne morete do njih, se dostojanstveno posloviti, zajokati, jih prijeti za roko in reči tukaj smo, ob tebi, ali si žejen?… radi te imamo, imaš še kakšno željo, morda izpoved ki te muči že leta…bližina sočloveka in poznan obraz…
Ostajamo jezni in brez odgovorov…prepuščeni sami sebi in negotovostjo kako bomo s tem živeli…
Potreba da nekoga kaznujemo za našo nesrečo raste …
In četudi bi odgovore imeli na dlani, kaj bi si z njimi sploh lahko pomagali?!?!
Virus poslali na drug planet?!
Mogoče…
Na srečo smo tako majhni, da vsak pozna nekoga, ki pozna nekoga in ta pozna tistega nekoga ki dela tam…
Tu smo in to se nam dogaja… to je realnost.!
Sedimo ob pacientih, ki to več niso…!
Postajate moji… naši…!
“Jaz postanem vaša opora in stik, tisto nekaj, recimo da je to upanje…”
Ampak veste kaj?
Počasi postajamo zdravstveni delavci utrujeni…
Sprejemi se kopičijo, reorganizacije dela so na dnevnem redu, presežki informacij na dnevnem redu, sodelavci izginjajo za več tednov in vsakršna oblika pomoči je več kot dobrodošla…
Pomemben je občutek…
In tam ležiš ti, priklopljen na dihalni aparat, tvoja nova pljuča…
V novem svetu…
Samo tanka, filmska obleka me loči od nečesa tako nepoznanega, tako nalezljivega, drugačnega…
Tudi zaposleni v zdravstvu nismo HOTELI verjeti, ampak sedaj to sploh ni več pomembno…
Občutila/občutimo sem/smo grozo, in veste kaj? Ni videti konca…
Ravno nasprotno, čakamo samo še prenos virusa na starejšo in najranljivejšo populacijo.
Počasi obupujem…postajam apatična in nezainteresirana…
Družina mi razpada… starši bolehajo…otrok se deli na dva, moj svet se naglo in burno spreminja.. pa vendar…moje misli so pri tebi, kako se počutiš, kaj doživljaš? Lahko dihaš? Sam…
“In že dolgo, predolgo časa nisem več zares doma…”
Ponoči se privijem k moji hčeri, jo objamem in ji prišepnem…
“In the end….it’s all gonna be ok, you know? …It always IS! 💙”
Torej;
ne razumem vas tistih, ki ukrepov NE ZMORETE spoštovati…
Zakaj ste tako nezaupljivi in prestrašeni?
Preberem ukrepe, godrnjači in nejevoljneži me ne zanimate…
In ja, razumem, tudi vi se soočate z osebnimi stiskami, kar naenkrat so domači preveč domači, skrbi vas za prihodnost , ekonomijo, otroke, kakšno bo življenjem z manj denarja…..
KAJ BO ČE BO…
PODOBNO KOT JAZ….
Ampak, roko na srce, ne pomaga kaj dosti kajne?
Odgovora ne dobimo, ker ga ni!
In ravno v kaosu masa ljudi potrebuje odločne in trdne voditelje!
Da imamo vsaj malo občutka da smo varni in pomembni..
Rdeči, beli, rumeni, zeleni kaj bo imelo to veze s tabo, ki boš tam z mano in se bova pogovarjala zgolj z očmi?
In vprašala te bom zakaj si tu…in šele takrat boš pričel razmišljati kako malo bi bilo potrebno za popolnoma drugačen rezultat…
Tisto malo kar bi pravzaprav morali že od nekdaj početi, a ne…
Upam, da se ne srečamo v mestu…
Upam, da me nikoli ne spoznate…
In upam, da nikoli ne bom tam za vas…
Maska in ukrepi vas ne ovirajo…
Ovira ste vi…
Bodite strpni in verjemite da bo bolje. Prihodnost bo svetla le, če se boste držali ukrepov in bo vsak poskrbel za košček mozaika, ki bo premagal koronavirus.
Lp TŽ
Diskusija na Facebooku v skupini ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU
