Bolezni srca in ožilja so v razvitem svetu še vedno vodilni vzrok obolevnosti in umrljivosti (Ivašković, 2009). Najbolj ogroženi so moški v starosti 54–64 let, medtem ko ženske umirajo starejše. Vendar pa tudi za ženske velja, da najpogosteje umrejo zaradi bolezni srca in ožilja. A vseeno so to bolezni, ki jih je večinoma mogoče preprečiti (Svetovni dan srca, 2015). Dejavniki tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni so: visok krvni tlak, povišan krvni sladkor, stres, kajenje, povišane maščobe v krvi, nepravilna prehrana in telesna neaktivnost, veliko vlogo pa imajo tudi družinska podvrženost, spol in starost (Poles, 2012).
Nekaterim državam je s preventivnimi programi uspelo zajeziti bolezni srca, med njimi tudi Sloveniji (Svetovni dan srca, 2015). Pacientov, ki doživijo srčni infarkt, je zelo veliko. Glavni povzročitelj je arterioskleroza, proces, pri katerem se na stenah arterij naberejo maščobe, ki jih počasi preraste vezivno tkivo v žilah. V te tvorbe se vgradi še kalcij in nalepijo krvne ploščice (trombociti), kar povzroči, da je žila vse slabše prehodna (Karen, 2009).
Akutni srčni infarkt je stanje, pri katerem pride do odmrtja srčne mišice zaradi pomanjkanja dotoka kisika ob zapori koronarne žile. Je eden izmed treh oblik akutnega koronarnega sindroma (AKS) in je najpogostejši vzrok smrti v razvitih državah.
Noč (2011) navaja, da je skupna značilnost pacientov z AKS ishemična srčna bolečina –stenokardija, ki nastane kot posledica nesorazmerja med potrebo in razpoložljivostjo kisika v srčni mišici.
Tipična stenokardična bolečina je stiskajoča, pekoča, neostro omejena, lokalizirana za prsnico ali na levi strani prsnega koša. Pacient ne zna natančno opredeliti, kje čuti bolečino. Pogosto se bolečina širi v vrat, spodnjo čeljust, ramena in po mezinčevi strani v roke. Lahko se širi tudi v desno ramo, epigastrij ali hrbet med lopaticami. Bolečino lahko spremljajo dispnoa, strah, hladen pot, bledica slabost in bruhanje (Ploj, 2011).
Zdravljenje je usmerjeno k čim hitrejši vzpostavitvi krvnega obtoka v prizadeti koronarni arteriji.
Zaradi vedno večje pojavnosti bolezni srca in ožilja se zdravstvena oskrba teh pacientov v zadnjih letih zelo hitro spreminja. Pri zdravljenju se uporabljajo novejši pristopi, s katerimi se dosega hitrejša rehabilitacija in izboljšuje kakovost njihovega življenja po odpustu iz bolnišnice. Danes se za zdravljenje pacientov z AKS v večini primerov uporablja koronarografija s perkutano koronarno intervencijo. S to metodo se doseže hitra vzpostavitev pretoka krvi v koronarni arteriji in s tem oskrba srčne mišice s kisikom. Tako se doseže manjša okvara srčne mišice, kar pripomore k večji kakovosti nadaljnjega življenja (Kralj, 2015).
Rehabilitacija bolnikov po akutnem srčno-žilnem dogodku
Od nastanka AKS do odpusta iz bolnišnice se dogodki za paciente odvijajo hitro. V Bolnišnici Topolšica je bilo pri obravnavi pacientov v procesu srčno-žilne rehabilitacije zaznano, da se pacienti pogosto ne zavedajo, kaj natančno se jim je zgodilo in kako nadaljevati življenje. Zelo so prestrašeni in zaskrbljeni. Informacije, ki so jih sprejeli v času zdravljenja, so pičle, veliko jih sploh niso razumeli ali pa jih niso slišali. Ne morejo razumeti svoje fizične nemoči. Pogosto svoje zdravstveno stanje zanikajo.
Prav zato je za celovito obravnavo pacienta po AKS postala nepogrešljiva rehabilitacija, ki si je v zadnjih desetletjih, tako Poles (2012), zagotovila pomembno mesto in postala ključna prvina oskrbe bolnikov po srčnem infarktu.
Rehabilitacija pacienta s srčno-žilno boleznijo obsega različne medicinske aktivnosti, s pomočjo katerih pacient po končanem akutnem zdravljenju ponovno vzpostavi telesno, duševno in socialno ravnovesje ter se kar najhitreje spet zadovoljivo vključi v družinsko in delovno okolje.
Z rehabilitacijo poleg izboljšanja telesnega stanja dosežemo tudi zmanjšanje možnosti ponovnih zapletov, pacientu podaljšamo preživetje in mu izboljšamo kakovost življenja. Pomembno vlogo ima tudi pri izboljšanju psihičnega stanja.
Poles (2012) meni, da mora biti rehabilitacija pacientov s srčno-žilno boleznijo celovita in doživljenjska. Sestavljajo naj jo ocena ogroženosti, ocena stanja, odstranjevanje dejavnikov tveganja, optimalna medikamentna terapija, redna individualno prilagojena telesna vadba, sproščanje in izobraževanje.
Karan (2009) navaja, da je osnovna filozofija rehabilitacije in rehabilitacijske zdravstvene nege pomoč prizadeti osebi, da spozna svoje ohranjene sposobnosti ter jih uporabi za čim boljše delovanje in življenje, saj je prihodnost odvisna od njenih preostalih sposobnosti, ne pa od stopnje prizadetosti in invalidnosti. To lahko dosežemo s timskim pristopom v okviru rehabilitacijskega tima, središče katerega so pacient in njegovi svojci.
Vloga zdravstvene nege
Ker so zaradi narave dela medicinske sestre pri bolnikih prisotne štiriindvajset ur na dan, je značilno, da z njimi navežejo boljši in pristnejši odnos kot ostali člani rehabilitacijskega tima (Žerdoner, Turinek, 2011). Z izvajanjem zdravstvene nege po procesni metodi dela sistematično in individualno ugotavljajo probleme in potrebe pacientov, vključenih v program rehabilitacije. Informacije, ki jih medicinske sestre pri obravnavi pacientov pridobijo, so jim v pomoč tudi pri izoblikovanju zdravstvenovzgojnega programa. Žerdoner in Turinek (2011) navajata, da za paciente niso pomembni samo rezultati zaključka rehabilitacije, temveč tudi njihovo nadaljnje življenje v domačem okolju, pri tem pa morajo sodelovati vsi izvajalci rehabilitacijskega tima. Kot nadalje pojasnjujeta Žerdoner in Turinek (2011), je pri izobraževanju pacientov zelo dobrodošla tudi prisotnost družinskih članov, ki so lahko pacientu v veliko oporo. Če so svojci ustrezno ozaveščeni, lažje spremljajo pacientov pogosto zelo tvegan način življenja.
Zato celostna zdravstvena obravnava v procesu rehabilitacije zajema tudi zdravstveno vzgojo pacientov in svojcev. Zdravstvena vzgoja temelji na privzgoji načel zdravega načina življenja. Medicinska sestra je članica zdravstvenega tima in je odgovorna tako za zdravstveno nego kot za zdravstveno vzgojo.
Hoyer (2005) navaja, da z zdravstveno vzgojo skušamo vplivati na ljudi, na to, da postanejo aktivni, kar je temeljni pogoj, da lahko prevzamejo svoj del odgovornosti za lastno zdravje. To pa je mogoče le, če so ustrezno obveščeni in motivirani, imeti morajo dostop do informacij in možnost nadzirati dejavnike, ki vplivajo na njihovo zdravje.
Kot pojasnjujeta Žerdoner in Turinek (2011), je za dodatno motivacijo in nadaljnje življenje potreben tudi dobro zastavljen zdravstvenovzgojni program, ki temelji na individualnih potrebah vsakega posameznika. Pomembno je, da bodo pacienti znali uspešno uporabljati posredovano znanje, spretnosti in informacije v vsakdanjem življenju.
Zdravstvena vzgoja srčno-žilnih pacientov
Načrtovati, oblikovati in izvesti zdravstvenovzgojni program nam predstavlja kompleks načrtovanih aktivnosti, ki se izvajajo z določenimi cilji in v določenem časovnem obdobju. Naš končni cilj naj bo: sprememba vedenja pacienta v zvezi z zdravjem, zmanjševanje njegovih zdravstvenih problemov in tako povečanje kakovosti njegovega življenja (Žerdoner, Turinek, 2011).
V Bolnišnici Topolšica poskušamo izobraževanje srčno-žilnih pacientov prilagoditi njihovim izkušnjam in predznanju.
Vsebine izobraževanja so naslednje:
- pomen pravilnega in rednega jemanja zdravil,
- koristni nasveti kot pomoč pri zdravljenju bolezni srca in ožilja,
- spremembe prehranjevalnih navad,
- znižanje telesne teže,
- redna telesna dejavnost,
- redne kontrole krvnega tlaka, holesterola in krvnega sladkorja,
- poznavanje anatomije in fiziologije srca in ožilja,
- simptomi, diagnostika in zdravljenje,
- znaki poslabšanja in ukrepanje,
- nadzor nad boleznijo,
- izogibanje dejavnikom tveganja,
- pomen opustitve kajenja,
- pomen umirjenega življenjskega sloga in psihosocialne podpore,
- socialna mreža in oblike pomoči.
Za izvedbo zdravstvenovzgojnega svetovanja uporabljamo naslednje metode dela:
- predavanje,
- pogovor,
- vodeni pogovor,
- intervju,
- metode praktičnih del.
Naloga medicinskih sester v Bolnišnici Topolšica je, da poskušamo pacienta v procesu rehabilitacije naučiti, kako naj deluje samozaščitno in se izogiba dejavnikom tveganja. Cilj tovrstnega poučevanja je, da bo pacient svojo bolezen poznal, jo sprejel, prepoznal znake poslabšanja in znal z njo živeti. Ko pacient to razume in sprejme dejstvo, da je rehabilitacija vseživljenjska, vemo, da smo bili pri svojem delu uspešni.
Hoyer (2005) poudarja, da je zdravstvena vzgoja kompleksna dejavnost, ki stremi k spremembi življenjskega sloga pacientov, kar posledično vodi k njihovemu kakovostnejšemu življenju v prihodnje, s tem pa dosežemo tudi njihovo večje zadovoljstvo.
Zaključek
Vsak rehabilitacijski program pomeni izziv tako za vse izvajalce programa kot za pacienta. Če želimo pacientom zagotoviti uspešno rehabilitacijo in posledično kakovostnejše življenje, je potrebno konstruktivno sodelovanje celotnega strokovnega rehabilitacijskega tima. Da je uspeh zagotovljen, pa je potrebno tudi sodelovanje motiviranega pacienta, ki se mora zavedati, da lahko zase največ stori sam. Ivašković (2008) navaja, da je eden izmed pomembnejših ciljev rehabilitacije dosežen, ko bolnik razume, da je le on tisti, ki lahko vpliva na povečanje svojih telesnih zmogljivosti, zmanjšanje števila srčno-žilnih zapletov in izboljšanje kakovosti življenja.
Lilijana Žerdoner, dipl.m.s., mag. zdr. nege
LITERATURA
Hoyer S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Visoka šola za zdravstvo; 2005.
Ivašković D. Rehabilitacija srčno-žilnega bolnika. Novo mesto: Krka, d. d. Novo mesto; 2008.
Karan K. Kaj je rehabilitacija. In: Romana Petkovšek Gregorin. Rehabilitacijska zdravstvena nega starostnika z žilno problematiko: zbornik predavanj. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v rehabilitaciji in zdraviliški dejavnosti; 2009: 3-9.
Kralj M. Vloga medicinske sestre ob koronarografiji in perkutani koronarni intervenciji. In: Andreja Kvas. Bolnik z miokardnim infarktom. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kardiologiji in angiologiji; 2008: 15-23.
Noč M. Akutni koronarni sindrom. In: Košnik, M, Mravlje, F, Štajer, D, Črnelč, P, Koželj, M, Andoljšek, D, eds. Interna medicina. Ljubljana: Založba Littera Picta, d. o. o., Slovensko medicinsko društvo; 2011.
Ploj T. Simptomi in znaki bolezni. In: Košnik, M, Mravlje, F, Štajer, D, Črnelč, P, Koželj, M, Andoljšek, D, eds. Interna medicina. Ljubljana: Založba Littera Picta, d. o. o., Slovensko medicinsko društvo; 2011.
Poles J. Ali koronarni bolniki po PCI in stentiranju potrebujejo rehabilitacijo? Združenje internistov Slovenije – Sestanek 2012. Slovensko zdravniško društvo.
Svetovni dan srca: bolezni srca in srčna kap vodilni vzroki smrti. Uredništvo Domovina; september 2015.
Žerdoner L, Turinek JR. Pomen zdravstvene nege pri rehabilitaciji pacientov, obolelih za KOPB. In: Prestor L, Bratkovič M, eds. Zbornik predavanj/Strokovni seminar Novi izzivi pri obravnavi pulmološkega pacienta, Velenje 27.–28. maj 2011. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pulmologiji; 2011: 89–95.
