Požiranje je najkompleksnejši refleks živčnega sistema, saj vključuje šest možganskih živcev in usklajeno delovanje petindvajsetih mišičnih skupin. Celotno dogajanje strogo nadzoruje tudi centralno živčevje (Hočevar Boltežar, 2012). Delovanje takšnega števila mišic in živcev je vpleteno zato, ker sta dihalna in prebavna pot medsebojno povezani. S svojim normalnim delovanjem preprečujejo, da bi hrana in tekočina vdirali v dihalni sistem in prišli do pljuč (Vidmar, 2012).

Za večino ljudi je požiranje enostavna in samoumevna naloga, ki jo opravijo brez vsakršnega napora, torej ne da bi morali na to sploh misliti. Vsak človek se v svojem življenju vsaj za hip zave, kako pomemben je požiralni refleks, ko se mu zatakne košček mesa, ko prehitro pogoltne jajčni rumenjak ali marmorni kolač ali ko z vsem srcem upa, da bo žvečilni gumi le našel pot do želodca. Kako se torej počuti bolnik ob dejstvu, da morda do konca življenja ne bo mogel uživati ob hrani, saj bo s strahom pogoltnil vsak grižljaj? Takrat postane pomembno, da ima ob sebi strokovno usposobljeno osebo, ki mu bo znala pomagati in mu bo pri tem ohranila občutek normalnosti, pomembnosti. Najpogosteje je ob hranjenju prisotna medicinska sestra, zato je pomembno, da je ta dobro usposobljena, da prepozna težave pri požiranju, da zna ob teh težavah pravilno ukrepati ter da zna bolnika in svojce pomiriti in poučiti o pravilnem hranjenju.

 

Vzroki za nastanek motenj požiranja

Prehranjevanje in uživanje tekočin pri zdravem človeku potekata nemoteno, kadar pa zaradi bolezni ali poškodb pride do težav pri požiranju ter s tem do zmanjšanja vnosa hrane in tekočine, to lahko privede do hiranja, hujšanja, izsušenosti (Žemva, 2011).

 

Motnje požiranja se lahko pojavljajo v različnih obdobjih življenja zaradi različnih vzrokov (Žemva, 2011):

  • slabo zobovje,
  • vnetje ustne votline ali okužbe sluznice,
  • stanje po obsevanju,
  • zarastline v žrelu in požiralniku,
  • benigni ali maligni tumorji v dihalnem ali prebavnem traktu,
  • mehanske poškodbe, ki onemogočajo pravilno delovanje mišic,
  • stanja po kirurških posegih,
  • počasnejše peristaltike in slabše zapore dihalnih poti pri starostnikih.

 

Zelo pogost vzrok so nevrološke bolezni, med katerimi je najpogostejša možganska kap (Žemva, 2011). Literatura navaja, da se disfagija pojavi pri 29–67 % bolnikov po možganski kapi. Bolniki s Parkinsonovo boleznijo lahko kar v 52–82 % pričakujejo motnje požiranja. Preostala degenerativna obolenja so še: amiotrofična lateralna skleroza (ALS) ali Lou-Gehrigova bolezen, multipla skleroza in miastenija gravis, pri katerih se težave stopnjujejo do stanja, ko ne morejo več oblikovati grižljaja, niti ga pogoltniti. Motnje požiranja so prisotne tudi pri drugih boleznih, kot so: cerebralna paraliza, polimiozitis, Alzheimerjeva bolezen        (84 %), Guillan-Barrov sindrom, bolezni dihal (kronična obstruktivna pljučna bolezen – KOPB) ali šibkost zaradi splošne oslabelosti (Hočevar Posavec, 2012).

Znaki motenj požiranja

Motnje požiranja spoznamo po naslednjih značilnih znakih (Vidmar, 2012):

  • znaki ob hranjenju:
    • zaletavanje ali zatikanje hrane,
    • težave pri požiranju tekočine,
    • kopičenje hrane v kotičkih ust,
    • kašljanje,
    • davljenje,
    • prekomerno slinjenje,
    • težave z dihanjem;

 

  • znaki po hranjenju:
  • spremenjen glas po zaužiti hrani,
  • težje dihanje,
  • povišanje telesne temperature.

 

Znak za težave pri požiranju je lahko tudi izguba telesne teže ali zavračanje hranjenja in uživanja tekočin.

 

Vsi navedeni znaki ne nastopajo pri isti osebi, temveč se pojavljajo glede na vzroke, ki izhajajo iz osnovne bolezni (Vidmar, 2012).

 

Naloge medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov so, da prepoznajo bolnikove težave pri hranjenju, poskrbijo za pravilen in varen vnos hrane in tekočine, vzdržujejo prehranjenost, preprečijo izgubo telesne teže ter dihalne težave (Vidmar, 2012).

 

Pomoč medicinske sestre bolniku z motnjami požiranja

 

Prepoznavanje motenj požiranja

Ob sprejemu bolnika je treba:

  • opraviti negovalno anamnezo oziroma izpolniti sprejemno dokumentacijo zdravstvene nege,
  • pregledati dokumentacijo, ki jo bolnik prinaša s seboj,
  • opazovati bolnika: opazujemo stopnjo zavesti, pojav kašlja, kakovost glasu, ocenimo slinjenje in sposobnost požiranja (Hočevar, 2012),
  • zelo pomembno je pregledati ustno votlino: preverimo gibljivost in moč jezika, gibanje ustnic in mehkega neba, ustreznost ustne higiene in stanje zobovja (Hočevar, 2012).

Če na začetku nismo prepričani, ali ima bolnik motnje požiranja, lahko stanje preverimo z enostavnim preizkusom (Mlakar, 1976). Sedečemu bolniku damo v usta trikrat zaporedoma po eno čajno žličko vode. Prste ene roke položimo na grlo, da lahko občutimo požiranje. Pri vsaki žlički opazujemo: odsotnost požiranja, kašljanje, kašljanje z zamikom in spremenjen glas, ki ga ugotovimo tako, da bolnika zaprosimo, naj reče »aah«. Če so navedeni znaki prisotni, bolnika ne hranimo skozi usta. Poskrbimo, da ga pregledata zdravnik in logoped. V nasprotnem primeru bolniku opravimo vodni test, ponudimo kozarec vode (30–90 ml) in ponovimo postopek. Zopet ga opazujemo, in če se pojavijo znaki motenj požiranja, ne sme uživati hrane skozi usta. Poskrbimo za dodatne preiskave. Če bolnik vodo popije brez napora, je požiralni refleks prisoten in bolnik motenj požiranja nima (Hočevar Posavec, 2012).

 

Priprava pacienta na hranjenje

Pacienta je treba seznaniti z načinom hranjenja in ga ustrezno zaščititi, da se ne umaže. Nudimo mu pomoč pri higieni rok in ga opremimo s pripomočki (zobna proteza, prilagojen jedilni pribor, krožnik z dvignjenim robom, prilagojen lonček za pitje, slamica, nedrseča podloga itd.). Pacienta namestimo v sedeč položaj na stolu, vozičku ali v postelji. Drža glave naj bo sredinska, brada rahlo nagnjena naprej in sklonjena proti prsnemu košu. Če je to potrebno, pacienta podpremo z blazinami (Vidmar, 2014).

 

Priprava prostora

Zelo pomembno je tudi okolje, kjer se pacient hrani. Hranjenje lahko poteka v sobi ali jedilnici. Prostor mora biti čist, urejen, prezračen, primerno topel. V okolju ne sme biti ničesar, kar bi motilo čutne zaznave ali odvračalo pacientovo pozornost od hranjenja (Vidmar, 2014).

 

Priprava izvajalca

Oseba, ki bo pacienta hranila, torej medicinska sestra ali zdravstveni tehnik, mora biti urejena (roke, lasje, zaščita delovnega oblačila – predpasnik), seznanjena s pacientovo zdravstveno in negovalno dokumentacijo, predajo službe, zdravnikovimi navodili glede hranjenja in predpisano dieto (Vidmar, 2014).

 

Priprava hrane

Hrana mora biti prehransko pestra, uravnotežena, upoštevati je treba dieto in pacientove potrebe po hranilih (povečan metabolizem, rane, hujšanje itd.), biti mora pestrih barv, različnih oblik, prijetnega vonja, da spodbudi vse čute pri sprejemanju hrane. Za lažje uživanje hrane jo serviramo v odprtih posodah ali takih, ki se z lahkoto odprejo. Hrana mora biti enostavna za prijemanje. Tudi tekstura mora biti prilagojena pacientovim zmožnostim hranjenja in požiranja (Vidmar, 2014).

 

Prehrana bolnikov z motnjami požiranja obsega pet različnih stopenj hrane, ki se razlikuje po teksturi in gostoti. Hrano glede na teksturo lahko razvrstimo na pet stopenj disfagičnih diet (hrana v obliki želejastih pirejev, sesekljana hrana, zrnata hrana, zrezana hrana, prilagojena normalna hrana), tekočine pa po gostoti na štiri stopnje. Nekaterim bolnikom z disfagijo lahko pitje redkih pijač povzroča težave. Nekatere pijače so naravno goste, redke pijače pa lahko zgostimo s posebnim škrobom ali gelom (Sedej, 2011).

 

Izbor pripomočkov za hranjenje

Obstaja vrsta pripomočkov, ki olajšajo hranjenje in pitje: posebno oblikovane skodelice, ki omogočajo pitje brez nagibanja glave nazaj, in take, kjer je količina tekočine za požirek že vnaprej določena. Različne oblike, možnosti držanja in različne teže skodelic omogočajo posamezniku učinkovito pitje. Posebno so oblikovane tudi žlice za bolnike z motnjami požiranja.

 

Hranjenje

Smernice za hranjenje bolnika z motnjami požiranja (Žemva, 2010):

  • preveri, ali je hrana na pladnju prava glede diete in teksture za bolnika,
  • zagotovi bolniku mirno okolje in odstrani moteče dejavnike v času obroka,
  • bolnik naj sedi vzravnano – če je mogoče, naj bo položaj v kolkih 90°, glava naj bo v sredinskem položaju, brada rahlo nagnjena naprej in sklonjena proti bradi, po potrebi uporabi blazine in bolnika z njimi pri sedenju podpri,
  • pred hranjenjem opravi bolniku ustno higieno, da mu iz ust odstraniš bakterije,
  • bolnika hrani v sedečem položaju, tako da si z očmi v višini njegovih oči,
  • bolnika hrani počasi,
  • spodbujaj varno požiranje tekočine in pri tem uporabljaj primerno oblikovane skodelice,
  • prepričaj se, da je bolnik grižljaj požrl, preden mu ponudiš naslednjega,
  • opazuj bolnika, spremembe in motnje požiranja med hranjenjem in še trideset minut po njem,
  • bolniku opravi ustno nego po vsakem hranjenju in mu odstrani ostanke hrane,
  • bolnik naj sedi vsaj trideset minut, ker to spodbuja čiščenje, praznjenje požiralnika in zmanjšuje refluks;
  • zabeleži količino zaužite hrane in tudi tisto, ki je ostala nezaužita, ter oceni, ali je bila zaužita hrana ustrezna glede na bolnikove potrebe,
  • zabeleži potek hranjenja, vse spremembe pri požiranju in težave pri hranjenju bolnika.

 

Pri nekaterih bolnikih so lahko posledice bolezni že tako velike, da ne morejo samostojno požirati hrane. Takrat zdravnik uvede nazogastrično sondo ali pa z operativnim posegom opravi endoskopsko gastrostomo (PEG). Za bolnika je PEG prijaznejša, saj ne pritiska na nosno sluznico, redkeje jo je treba menjati, skrita je pred pogledi, se redkeje maši, bolnika pa tudi manj moti in je tako nevarnost samoodstranitve manjša (Vidmar, 2012).

 

Ukrepi pri zapori dihalne poti 

Med hranjenjem se košček hrane bolniku lahko zatakne bodisi globoko v ustih, žrelu ali vhodu v sapnik. To se zgodi predvsem zaradi slabo prežvečenih kosov hrane ali hlastnega in hitrega uživanja ob sočasnem govorjenju. Večino tujkov je mogoče izločiti s kašljanjem brez dramatičnih posledic. Včasih se zgodi, da tujek, ki zaide v dihalno pot, oteži dihanje, zapre dihalne poti in povzroči smrt zaradi zadušitve.

 

Zadušitev je možna tudi z izbruhano maso, predvsem pri nezavestnem bolniku, ki ne leži na boku. Bolniki po nezgodni možganski poškodbi včasih dajejo v usta vse, kar jim pride pod roke. Lahko se zgodi, da bolniku tujek uide v žrelo ali sapnik in povzroči zadušitev. Pri nudenju prve pomoči je ključno, da hitro prepoznamo znake zapore dihalnih poti in da znamo s primernimi ukrepi preprečiti smrt. Zapora dihalne poti je lahko delna ali popolna. Če tujek vidimo, ga lahko iz ust in žrela odstranimo s prstom, ki ga zaščitimo z gazo, robcem ali rokavico. Vendar pa moramo biti pazljivi, da tujka ne bi potisnili globlje v dihalno pot (Tušar, 2007).

 

Postopek reševanja zapore dihalne poti je odvisen od resnosti ovire. Kadar nam človek lahko pove, da se duši, ga spodbujamo k učinkovitemu kašlju. Če je zapora popolna, prizadeti na vprašanja ne more odgovoriti, temveč samo neučinkovito kašlja, hrope, med poskusi vdiha slišimo piske, bolnik je poten, bled in modrikast. Dokler je zavesten, mu v takem stanju lahko pomagamo tako, da se postavimo ob njegov trup, ga nagnemo nekoliko naprej in udarjamo z izmenjujočimi se udarci med lopaticami (do pet udarcev z dlanjo).

Po vsakem udarcu preverimo, ali se je zapora dihalne poti sprostila. Če po petih udarcih med lopaticami nismo bili uspešni, stopimo za bolnika, ga nagnemo naprej in roke sklenemo okoli zgornjega dela trebuha tako, da stisnemo dlan v pest, jo položimo v predel med popkom in žličko ter izvedemo močan sunek, ki je usmerjen proti sebi in navzgor (Heimlichov prijem). Tega prijema ne smemo izvajati pri nosečnicah in dojenčkih. Ponovimo ga do petkrat. S temi manevri povečujemo pritisk v trebušni votlini, ki se posredno prenese na prsni koš. Povečan pritisk v prsnem košu stisne dihalne poti in tujek lahko iztisne navzven. Izmenično nadaljujemo z udarci med lopaticama in Heimlichovim prijemom, dokler se tujek ne odstrani in dokler je prizadeti še pri zavesti (Tišlar, 2007; Mohar, 2008). Če je prizadeti nezavesten, ga položimo na tla v hrbtni položaj, pokličemo pomoč in začnemo izvajati temeljne postopke oživljanja (Mohar, 2008).

 

Zaključek

Medicinske sestre, ki imajo stik z bolniki z motnjami požiranja, morajo osvojiti širok nabor znanja za ustrezno oskrbo – biti morajo pozorne na bolnikove reakcije, želje in potrebe. Bolniku z motnjami požiranja je med hranjenjem treba posvetiti precej več časa in pozornosti. Tako oskrba postane za oba udeleženca precej lažja in uspešnejša.

Kakovostno in strokovno hranjenje bolnikov z motnjami požiranja zagotavlja, da bo bolnik zaužil ustrezno količino hrane in tekočine brez komplikacij, da bo ohranil primerno težo ali jo celo pridobil, da med ali po hranjenju ne bo prišlo do bruhanja, aspiracije ali celo pljučnice ter da se bo bolnik po hranjenju počutil dobro.

 

LITERATURA

Hočevar Boltežar I. Fiziologija požiranja ter nevrološko pogojene motnje požiranja In: Petkovšek Gregorin R. ed., Zbornik predavanj: Motnje požiranja in načini hranjenja, Laško, 22. marec 2012. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v rehabilitaciji in zdraviliški dejavnosti; 2012: 1-6.

Hočevar – Posavec B, Vidmar, V. Dileme, s katerimi se srečujejo medicinske sestre pri zdravstveni obravnavi bolnikov z motnjami požiranja. Rehabilitacija. 2015; XIV(1): 117-23.

Hočevar – Posavec B. Preprečevanje nastanka aspiracijske pljučnice pri bolnikih z motnjami požiranja. In: Petkovšek Gregorin R. ed., Zbornik predavanj: Motnje požiranja in načini hranjenja, Laško, 22. marec 2012. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v rehabilitaciji in zdraviliški dejavnosti; 2012: 41-8.

Mohar M. Akutna dihalna stiska zaradi zapore zgornje dihalne poti. In: Grmec Š. ed., Nujna stanja: Priročnik. Združenje zdravnikov družinske medicine SZD; 5. izd. Ljubljana. Zavod za razvoj družinske medicine; 2008: 181-7.

Sedej I, Zupanc V, Bizjak M. Prehranska podpora bolnika po možganski kapi in disfagične diete.In: Zupanc V, Pražnikar A, eds. Disfagija in možganska kap. Ljubljana: Nevrološka klinika, UKC; 2011: 155-68.

Mlakar, N. Nega bolnika z motnjami požiranja. Obzornik zdravstvene nege. 1976; X (1): 34-8.

Tišler U. Prva pomoč pri zapori dihalnih poti s tujkom. 2007. Dostopno na: http://www.pomagamprvi.si/Obnovi_znanje_prve_pomoci/Prva_pomoc_pri_zaporidi halnih_poti_s_tujkom/ (20. 12. 2015).

Vidmar V. Vloga medicinske sestre pri hranjenju bolnika po nezgodni možganski poškodbi. In: Petkovšek Gregorin R. ed., Zbornik predavanj: Motnje požiranja in načini hranjenja, Laško, 22. marec 2012. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v rehabilitaciji in zdraviliški dejavnosti; 2012: 57-65.

Vidmar V. Rehabilitacijska zdravstvena nega pacientov po poškodbi glave. In: Erjavec T. Karan K. eds., Rehabilitacijska zdravstvena nega. Ljubljana: Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča; 2014: 58-60

Žemva, N. Motnje požiranja. Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije. 2011. Dostopno na: http://www.zdruzenjecvb.com/clanki/pdf/18-motnje-poziranja.pdf   (15. 9. 2015).

Žemva N. Varno požiranje in hranjenje. In: Petkovšek Gregorin R. ed., Zbornik predavanj: Varnost in rehabilitacijska zdravstvena nega, Ljubljana, 15. april 2010. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v rehabilitaciji in zdraviliški dejavnosti; 2010: 75-6.