Negovalno osebje smo tu in se borimo za boljše ter zasluženo plačilo.
Smo zagotovo kadrovsko podhranjeni in premalo slišani. Želimo biti spoštovani, kot so nekoč v spoštovanju uživale naše prejšnje kolegice in kolegi. Danes pa, ko poslušamo o zdravstvu imamo občutek, da smo kot jesensko drevo, ki svoje listje odvrže na tla in čaka tisti žarek sonca, da zopet ujame svojo pot in začne cveteti. To naše drevo, pa žarek čaka že desetletje. Ali nas čaka kolaps? Ne vemo.
Zavedam se samo, da nimamo tistega pravega zdravilo za tovrstno rešitev. Že za jutranjo kavo ob klepetu in kritiziranju o zdravstvu smo preveč prepametni. Raje bi želel, da bi jo sproščeno spili in se pogovarjali o rožicah in psih. Lahko pametujemo in se pogovarjamo o spremembah, nihče pa nima poguma, da bi poskušal reševati težave in se izpostaviti.
V začetku svoje zaposlitve sem samo poslušal, kako primanjkuje zdravnikov, danes pa je obratna slika – medicinskih sester NI.
In tu potem ugotovimo, da nobena zdravstvena ustanova ne zmore delovati brez medicinske sestre, ne glede koliko se eni določeni zdravniki izpostavljajo na javnih omrežjih in pišejo, kako diplomirane sestre nimajo nobene odgovornosti! Odgovornost je velika beseda in šment že gospa čistilka jo ima, ko na oddelek postavi znak POZOR SPOLZKA TLA!
Žalosti me, ker pri tem pozabljamo na paciente. Vsak je lahko na njihovem mestu in nobeden ni imun, da ne bo vsaj enkrat hospitaliziran v svojem življenju. Bodimo luč upanja tistima, ki še zaupata v nas in v naše sposobnosti. In bodimo zaslužkarji v očeh tistih, ki nas podcenjujejo!
Šefik Salkunić, dipl. zn.
