Zasutje osebe s snežnim plazom je lahko pogosto usodno. Preživetje je odvisno od dobre pripravljenosti in opremljenosti ter hitrega ukrepanja prisotnih na terenu. V prispevku predstavljamo nekatere vidike nevarnosti, poškodb in reševanja v lavinskih nesrečah. Raziskali smo tudi sedanje razmere in pripravljenost na reševanje na slovenskih smučiščih pri zasutju s snežnim plazom. Stopnja nevarnosti za proženje plazov na slovenskih smučiščih pogosto ni velika, a to še ne pomeni, da se tovrstne nesreče ne morejo zgoditi. Zato menimo, da bi morala imeti vsaj srednja in velika smučišča v Sloveniji ustrezne načrte za preventivo in reševanje v lavinskih nesrečah.
Uvod
Snežni plaz je naravni pojav, ko se odtrga gmota snega in ledu ter drsi po pobočju navzdol. Na poti lahko zajame še druge predmete (skale, veje in drevesa…). V večini primerov se sproži, ko zapade večja količina novega snega, ob odjugi ali pa dlje časa trajajočem vetrovnem vremenu. Za oceno nevarnosti proženja snežnih plazov na določenem območju uporabljamo enotno Evropsko petstopenjsko lestvico nevarnosti proženja snežnih plazov.
Tudi Slovenija je med državami, ki jih ogrožajo snežni plazovi. V povprečju povzročijo eno do dve žrtvi na sezono, večinoma v sredo- in visokogorju. Če so bili nekdaj med žrtvami domačini, pa so v zadnjih desetletjih predvsem obiskovalci gora. Za preprečevanje lavinskih nesreč je zato izjemnega pomena preventiva, katere sestavni del sta tudi redni pregled in analiza vsakokratne snežne sezone (Pavšek, 2014). V Sloveniji prevladujejo manjši snežni plazovi, ki povzročajo škodo predvsem v gozdu, občasno pa poškodujejo tudi infrastrukturo ali pa se zaradi njih poškodujejo ali umrejo ljudje. Slednje je zelo pomembno, saj moramo upoštevati dejstvo, da med vsemi naravnimi nesrečami, ki prizadenejo Slovenijo, prav zaradi snežnih plazov umre največ ljudi, v povprečju kar eden do dva na leto (Volk-Bahun, 2016). Nevarnost proženja snežnih plazov se v Sloveniji pojavlja predvsem v visokogorju, del pa tudi na in ob slovenskih smučiščih (predvsem na Kaninu, Voglu, Krvavcu in Kranjski Gori). Po podatkih iz knjige (Malešič 2005) je do leta 2004 v snežnih plazovih v Sloveniji umrlo 212 oseb. Najpomembneje je preprečiti, da nas snežni plaz sploh ne zasuje. V ta namen predvsem Planinska zveza Slovenije (PZS) in Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) izvajata razna izobraževanja o preventivnih ukrepih in reševanju zasutega v snežnem plazu. Slika 2 prikazuje naslovno stran zloženke, ki jo je v sodelovanju z GRZS izdala PZS. V njej so zbrana kratka navodila za varnejše obiskovanje gora pozimi.
Pregled nekaterih sproženih snežnih plazov na tujih in slovenskih smučiščih
Že Kobek in sod. (2016) so v svojem prispevku zapisali: »Z razvojem množičnega turizma se število hudih nesreč v gorah, vključno s smrtnimi primeri, povečuje. Še posebno v zimskem času. Sezonski turisti, ki se podajajo na tvegane planinske izlete, plezanje in smučanje, umirajo pogosteje kot reševalci, smučarski delavci ali domačini, ki živijo na teh področjih.«
»Statistika pravi, da se večina nesreč v snežnem plazu zgodi prav na modnih turah. V službi, na spletu, pri druženju s prijatelji slišimo za turo, ki jo je nekdo opravil. Nikakor ni nujno, da bomo na enaki turi imeli enake pogoje, še posebno varnostne ne.« (Volontar, 2014, str. 56).
Zaradi vse bolj množičnega obiska smučišč, smučanja po neurejenih progah in zunaj smučarskih prog se nevarnost poškodb in smrti zaradi snežnih plazov obiskovalcev smučišč še povečuje.
Vsako leto lahko v medijih zasledimo več primerov smrti smučarjev zaradi zasutja s snežnimi plazovi. V preglednici 1 smo prikazali nekaj primerov zasutja s snežnimi plazovi na tujih smučiščih.
Preglednica 1: Sproženi (vzrok proženja ni opredeljen) snežni plazovi na tujih smučiščih
DRŽAVA
DATUM
ŠTEVILO UDELEŽENIH/MRTVIH
Avstrija
december 2008
januar 2015
3/3
2/2
Francija
december 2013
januar 2016
6/3
8/3
Italija
januar 2008
december 2013
3/3
3/3
Švica
januar 2016
marec 2016
april 2016
4/2
2/2
1/1
V preglednici 2 smo prikazali nekaj primerov sproženih snežnih plazov in smrti smučarjev na slovenskih smučiščih.
Preglednica 2: Sproženi (vzrok proženja ni opredeljen) snežni plazovi na slovenskih smučiščih
SMUČIŠČE
DATUM
ŠTEVILO UDELEŽENIH/MRTVIH
Krvavec januar 2010 1/1
Zelenica
januar 1977 februar 2010 30/6 3/2
Vogel
december 2000 februar 2010 1/1 2/1
Stari vrh januar 2010 1/1
Kot lahko razberemo iz obeh preglednic, je tako rekoč polovica udeležencev pod plazom umrla, če pa bi izvzeli udeležene pod plazom na Zelenici leta 1977, bi smrtnost znašala kar 70 %.
Vzrok za sproženje snežnega plazu je pri večini neupoštevanje navodil in opozoril upravljavcev smučišč ter smučanje zunaj urejenih smučarskih prog. V nekaterih primerih je lahko vzrok tudi pomanjkljivo obveščanje upravljavcev smučišč na povečano nevarnost za proženje snežnih plazov. (Primer, ko opozorilna tabla stoji na enem mestu celo leto in ne le ob povečani nevarnosti).
Zato je italijanska vlada že leta 2010 pripravila predlog zakona, da bodo kaznovani vsi, ki bi sprožili uničujoč snežni plaz. Prav tako bo lahko z do 5000 evri kaznovan tisti, ki bo smučal zunaj urejenih smučišč in ne bo upošteval navodil upravljavcev smučišč. Predloga italijanska vlada kasneje ni potrdila (Day, 2010).
Ena pomembnejših študij ameriških avtorjev poroča, da smrt v plazu zajema 34 % smrtnih nesreč v gorah (Page in sod., 1999). V severni Ameriki in Evropi vsako leto zaradi zasutja s snežnimi plazovi umre približno 140 oseb. Med njimi je največ smučarjev in deskarjev na snegu. Od tega števila je letno okrog 100 oseb zasutih v evropskem delu Alp (Paal in sod., 2006). Preživetje ob zasutju je odvisno od globine in časa zasutja, prisotnosti zračnega žepa in proste dihalne poti, ki omogoča dihanje, ter morebitnih mehanskih poškodb ob samem zasutju (Falk in sod., 1994, Brugger in sod., 2001). Smrt najpogosteje nastopi kot posledica zadušitve ali triade, poimenovane 3 x H (hipotermija ali padec telesne temperature, hipoksija ali padec nivoja kisika v tkivih in hiperkapnija, ki pomeni kopičenje ogljikovega dioksida; Brugger in sod., 2003). Poškodbe ob zasutju so krivec za smrt v manjšem obsegu (Hohlrieder in sod., 2007, Boyd in sod., 2009). Kot največjo težavo avtor Braithwaite (1999) ne navaja neugodne terenske razmere (območje, sneg, vremenske razmere itd.), temveč kognitivne sposobnosti žrtve plazu. Najpogosteje poudarja neustrezno presojo, ki izhaja iz treh postavk: Kaj ljudje vedo? Kako ljudje razmišljajo? Kako se ljudje obnašajo in ukrepajo?
Hitro znižana telesna temperatura zaradi podhladitve upočasni propadanje možganskih celic, kar omogoča podaljšano oživljanje oziroma ima zasuti boljše možnosti za uspešno oživljanje z manjšimi možganskimi okvarami tudi po daljšem času. Kot primer naj omenimo uspešno oživljanje z minimalnimi možganskimi okvarami pri 29-letni osebi, ki je bila zakopana pod snegom pribl. 100 minut tri metre globoko, z izmerjeno temperaturo telesnega jedra 22 stopinj Celzija ob izkopu (Oberhammer in sod., 2007). S tem primerom smo samo želeli poudariti, da ima lahko žrtev zasutja s snežnim plazom ob ustrezni oskrbi in določenih pogojih (ni poškodb, ohranjena je možnost dihanja zasutega) dobre možnosti za preživetje.
Ukrepanje ob zasutju
Seveda je enako kot pri večini nesreč najpomembnejša preventiva. Torej, da do sprožitve plazu sploh ne pride oziroma nas ne zasuje. To lahko preprečimo s poznavanjem razmer (kdaj obstaja večja nevarnost za proženje, na katerih delih pobočja, ob kakšnih snežnih in vremenskih razmerah …) ter doslednim upoštevanjem navodil in opozoril upravljavca smučišča.
Ko se plaz sproži, je preživetje zasutega odvisno od ustrezne opreme, ki jo ima pri sebi, in opreme, ki jo imajo drugi prisotni smučarji ali pohodniki.
V prispevku Kosiński in sod. (2012) ugotavljajo: »Glavna preventiva je pomoč partnerjev oziroma ostalih prisotnih smučarjev. Le-ti zasutega v snežnem plazu lahko rešijo pravočasno, preden se zaduši. V večini primerov sta čas prijave nesreče in prihod reševalcev na mesto dogodka predolga, da bi lahko rešili zasutega.«
Med osnovno opremo prištevamo tako imenovani lavinski trojček (lavinska žolna, sonda in lopata). Prikazani so v sliki 3. Vedno naj bi zraven sodila še čelada.
»V statistikah zadnjih let, ki obravnavajo nesreče v snežnem plazu, zelo visoko mesto zavzemajo fizične poškodbe, predvsem poškodbe glave. Snežni plaz je lahko le posredni vzrok za poškodbo, lahko je samo potisnil gornika čez steno ali po strmejšem pobočju. Plaz je zavil po svoje in gornika ni zasul. Torej bi kot četrti priporočeni element v lavinskem kompletu lahko dodali čelado.« (Volontar, 2014, str. 58).
Priporočajo se še radijske zveze, komplet prve pomoči in v zadnjem času vse bolj popularna plazovna zračna blazina.
V plazu ostanejo večji predmeti bližje površja, medtem ko so manjši bliže dnu. Sistem je vgrajen v nahrbtnik in deluje kot velik balon, ki se napihne, ko povlečemo vrvico. Zasnovan je tako, da je površina smučarja zaradi tega večja, kar ga dvigne oziroma drži bliže površju. Glavni namen nahrbtnika je preprečiti, da bi uporabnik ostal zakopan, saj je to ključnega pomena za preživetje (Weakley, 2016).
Zadušitev je glavni vzrok smrti. Iz raziskave, ki so jo leta 2009 izvedli Boyd in sod., smo povzeli, da je bil glavni vzrok smrti zadušitev, saj so ga navedli pri 75 % žrtvah snežnih plazov v Britanski Kolumbiji med letoma 1984 in 2005.
Po raziskavi iz leta 2014 se možnost preživetja zasutega, ki uporablja plazovno zračno blazino, poveča za 50 % (Weakley, 2016).
Menimo, da je velika težava dejstvo, da pride večina smučarjev smučati po urejenih smučiščih. Čez dan pa se namenijo smučat zunaj urejenih smučišč, po nesteptanem snegu, zato nimajo pri sebi nobene ustrezne opreme za primer zasutja v snežnem plazu. Tudi Catherine Weakley (2016) je v svojem članku odgovarjala: »Vsakdo, ki gre smučat izven urejenih smučišč, bi moral imeti pri sebi lavinsko žolno, sondo in lopato. Ta oprema omogoča hitro lociranje zasutega s pomočjo iskanja signala iz oddajnika, sondiranje ter omogoča izkop izpod plazu. V teh primerih je pomembno hitro ukrepanje prisotnih smučarjev, ki brez opreme težko učinkovito pomagajo.«
Reševanje zasutega v plazu poteka v več korakih. Najprej je treba opazovati pot zasutega, da bi lahko določili njegovo približno lego. Poskrbeti je treba za lastno varnost, da plaz ne zasuje še koga. Vizualno pregledamo področje plazišča (iščemo znake, ki bi lahko nakazovali lokacijo zasutega – kose oblačil, dele smučarske opreme …). Uporabimo lavinsko žolno za iskanje zasutega (preklopiti jo je treba na sprejemanje signala). Najprej iščemo okoli mesta, kjer je bil zasuti nazadnje viden. Hitro hodimo v smeri, kjer je signal najmočnejši. Ko oslabi, zamenjamo smer hoje (novejše žolne nas privedejo neposredno do mesta, kjer je zasuti). Ko določimo lokacijo, začnemo iskati s sondo. Označimo lokacijo zasutega. Kopati je treba okrog zasutega. Praviloma mora biti luknja tako velika, kot je globina zasutega (če je na globini 5 metrov, mora biti luknja skopana 5 metrov v širino in 5 metrov v dolžino). Kopati je treba hitro, najprej okrog glave, da sprostimo dihalne poti (takoj začnemo izvajati temeljne postopke oživljanja, če je potrebno). Nato zasutega dokončno izkopljemo in mu damo potrebno prvo pomoč.
Mednarodna zveza za Gorsko medicinsko reševanje (ICAR MEDCOM) je dala algoritem za oceno in oskrbo žrtve plazu oziroma sprejetje odločitve o smrti zasutega.
Metode
Analizirali smo pripravljenost slovenskih smučišč na proženje snežnih plazov, proces reševanja ob sproženem plazu in preventivne postopke, ki jih izvajajo na slovenskih smučiščih. Analizo smo izvedli z vprašalniki, ki smo jih poslali po elektronski pošti upravljavcem nekaterih slovenskih smučišč. Sestavili smo jih v programu 1KA, odprtokodni aplikaciji za spletno anketiranje. Obsegajo 20 vprašanj (nekaj splošnih – demografski podatki in večino strokovnih v zvezi s snežnimi plazovi). V članku smo prikazali analizo najpomembnejših podatkov. Vprašalnike smo obdelali anonimno. Analizirali smo jih z uporabo programa za obdelavo podatkov Microsoft Excel. Skupno smo analizirali rezultate za dvanajst slovenskih smučišč.
Rezultati
Najprej smo želeli ugotoviti, ali imajo na smučišču anketiranih izdelano izvedensko mnenje varovanja pred snežnimi plazovi. Največ (sedem) anketiranih je odgovorilo, da tega izvedenskega mnenja nimajo, trije anketirani ga imajo, dva anketirana ne vesta, ali obstaja ali ne. Rezultat je pričakovan, saj na večini slovenskih smučišč ni večje ogroženosti zaradi snežnih plazov. Kar polovica anketiranih ni znala opredeliti stopnje nevarnosti za snežne plazove na njihovem smučišču. Tretjina anketiranih je opredelila prvo stopnjo ogroženosti, dva anketirana pa sta opredelila tretjo in peto stopnjo ogroženosti. Na sedmih smučiščih ne opravljajo testa trdnosti snežne odeje, na dveh ga, prav tako ga na dveh smučiščih opravijo drugi (GRZS in alpinistični odseki). En anketirani pa ni vedel, ali ta test opravijo ali ne. Večina smučišč ne izvaja dodatnih ukrepov ob tveganih vremenskih razmerah. Na enem smučišču zapirajo dele smučišča, dodatno opozarjajo smučarje pred nevarnostjo in obveščajo DGRS o možni nevarnosti za proženje plazov. Rezultat se nam zdi logičen, saj na večini smučišč ni nekih posebnih nevarnosti za proženje snežnih plazov. Anketirani so le za eno slovensko smučišče odgovorili, da se je na in ob smučišču sprožil snežni plaz (oziroma večkrat). Le na dveh smučiščih imajo izdelan načrt reševanja za primer snežnega plazu. Smiselno pa bi vseeno bilo, da bi tovrstni načrt izdelali vsaj na vseh velikih in srednje velikih smučiščih v Sloveniji. Dejstvo, da se na nekem smučišču navadno ne prožijo snežni plazovi, ni zagotovilo, da se to ob določenih vremenskih razmerah ne more zgoditi. Slika 6 prikazuje mnenje anketiranih, koliko časa lahko preživi zasuti v snežnem plazu. Večina meni, da ima zasuti največ 40 minut časa.
»Krivulja preživetja zasutih v snežnem plazu je sestavljena iz štirih faz. Verjetnost preživetja ostaja nad 91 % v prvih 18 minutah zasutja (faza preživetja). Po tej fazi se možnost preživetja zmanjša na 34 % med 19 in 35 minut. Vzrok pri večini zasutih je zadušitev (faza asfiksije). Med 35 in 90 minutami krivulja preživetja počasi pada, a obstaja možnost za preživetje, če imajo zasuti dovolj prostora za dihanje (latentna faza). Po 90 minutah možnost preživetja spet pade, predvsem zaradi smrtonosne podhladitve, povezane s postopno hipoksijo (faza reševanja)« (Haegeli in sod., 2011). Časovna oddaljenost pripadnikov Društva gorske reševalne službe
Na sliki 9 smo prikazali, kakšna je po mnenju vprašanih pripravljenost slovenskih smučišč na proženje snežnih plazov. Odgovori so nas nekoliko presenetili, saj večina anketiranih meni, da je pripravljenost slovenskih smučišč na morebitno proženje snežnih plazov primerna. Glede na rezultate imamo avtorji prispevka pomisleke o ustrezni pripravljenosti nekaterih slovenskih smučišč na reševanje ob zasutju v snežnem plazu. Pogrešamo že osnovno oceno opredeljene stopnje nevarnosti za proženje snežnih plazov na njihovem smučišču. Potreba po izdelavi izvedenskega mnenja izhaja iz Zakon o varnosti na smučiščih, ZVSmuč-1, (Uradni list RS, št. 44/16), ki v prvem odstavku 5. člena določa, da mora upravljavec na plazovitih delih smučišča zagotoviti tudi zavarovanje pred snežnimi plazovi. V 9. členu pa opredeljuje prekinitev delovanja smučišča, če obstaja nevarnost proženja snežnih plazov.
Iz povedanega sledi, da mora upravljavec z ustrezno strokovno presojo dokazati, da smučišče leži oziroma ne leži na plazovitem območju. Določiti mora tudi iz tega izhajajoče ukrepe in smernice za varstvo in zaščito. Ker oseba, ki vodi postopek, ne more oceniti, ali so na smučišču ali okoliškem vplivnem območju evidentirane plaznice posameznih snežnih plazov, je treba ravnati po 189. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), (Uradni list RS, št. 24/06). Ta določa da, če je za presojo kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, se opravi dokaz z izvedenci. Tako bi na vsakem smučišču morali imeti izdelano izvedensko mnenje glede nevarnosti za proženje snežnih plazov.
Razprava
Vprašalnike je izpolnilo 12 oseb. Od tega so pet vprašalnikov izpolnile odgovorne osebe upravljavcev smučišč iz gorenjske regije, dva iz štajerske in koroške regije, po eden iz primorske regije, savinjske regije ter Posočja. Pet vprašalnikov so izpolnili na srednje velikih smučiščih, štiri na malih in tri na velikih smučiščih. Število odgovorjenih vprašalnikov nas je negativno presenetilo, saj smo pričakovali več rešenih vprašalnikov iz velikih in srednje velikih smučišč. Največkrat so vprašalnike izpolnjevali vodje obratovanja, vodje nadzornikov in reševalcev. To smo tudi pričakovali, saj se ti poklicni profili na smučišču lahko najpogosteje srečujejo s snežnimi plazovi in imajo zato največ informacij o tej temi. Namen zastavljenih vprašalnikov je bilo ugotoviti sedanje stanje na slovenskih smučiščih v zdajšnji ureditvi njihovega obratovanja. Izsledki analize bi opozorili na morebitne pomanjkljivosti oziroma sistemsko neurejenost na tem področju, da bi se lahko trenutno stanje izboljšalo.
V raziskavi smo ugotovili, da so anketirani sicer seznanjeni z nevarnostmi proženja snežnih plazov, vendar zaradi neaktivnosti plazov na večini naših smučišč temu ne posvečajo ustrezne pozornosti. Na to nas je navedlo dejstvo, da je kar 58 % anketiranih odgovorilo, da na njihovem smučišču nimajo poročila o varovanju pred snežnimi plazovi. K tem ugotovitvam lahko prištejemo še 17 % tistih anketiranih, ki ne vedo, ali tako poročilo pri njih sploh obstaja. Tak načrt ima narejena le dobra četrtina slovenskih smučišč. Enako tudi polovica anketiranih ni znala opredeliti stopnje nevarnosti proženja plazov na njihovem smučišču. Le na štirih smučiščih izvajajo preizkuse trdnosti snežne odeje. Prav tako le redka smučišča izvajajo dodatne ukrepe ob povečani možnosti proženja snežnih plazov. Anketirani so le za eno slovensko smučišče odgovorili, da se je pri njih sprožil snežni plaz (oziroma večkrat). Le na dveh smučiščih imajo izdelan načrt reševanja za primer proženja snežnega plazu. Smiselno pa bi vseeno bilo, da bi bili načrti ukrepov ob proženju plazov izdelani vsaj na vseh velikih in srednje velikih smučiščih v Sloveniji. Glede na ugotovitve menimo, da se člani GRZS in enot DGRS hitro odzovejo na klice za posredovanje in pomoč. Vendar pa je ta povprečni čas (prostovoljcev, ki so ob aktivaciji doma, na delovnem mestu itd.), ki znaša nekje okoli ure, lahko vseeno predolg za zasutega. Zato je preventiva in hitra tovariška pomoč ključnega pomena za uspešno reševanje.
Sklepne misli
Človeške napake so glavni krivec nesreč, v katerih so udeleženi zasuti pod snežnimi plazovi (Haegeli, in sod., 2011). Fredston in Felser (1994) sta opredelila 12 človeških napak oziroma osebnostnih teženj, ki lahko vodijo v neodgovorno vedenje na ogroženih področjih: neprimeren odnos do izbire terena oziroma gibanje na nevarnem terenu, pomanjkanje denarja (neustrezna oprema), prevelik ego osebe, samozanikanje (meni se to ne more dogoditi), neodločnost (nadaljevati ali se prepozno umakniti na varno), naglica, samozadostnost, premočna želja doseči vrh (cilj), lenobnost (krajšanje zastavljene poti itd.), slabo načrtovanje poti, motnje v zaznavanju (npr. tunelski vid), slaba komunikacija in fizična slabost na terenu.
Glede neustrezne presoje je treba opozoriti, da se lahko že na manjših strmejših območjih, ki so na videz varna, sprožijo dovolj veliki plazovi, ki v celoti prekrijejo osebo tako, da se sama ne more več rešiti. Če ni dodatne pomoči, je izid nezgode znan. Zato je na tem področju zelo pomembna preventivna dejavnost (poučevanje, opozarjanje, javljanje stopnje nevarnosti proženja plazov itd.), saj je ta dosti bolj učinkovita (Atkins, 1994). Dejstvo je, da nas lahko narava hitro preseneti. Zato bi tudi tovrstnim naravnim nesrečam morali na slovenskih smučiščih posvetiti ustrezno pozornost. Pogosto smo naveličani pravil, zapovedi, zakonskih določil, postopkov in predpisov, premalo pa se zavedamo, da je večina teh namenjena nam in naši varnosti. Na koncu ne gre spregledati, da bi se nedvomno vsaj nekatere nesreče oziroma dogodki v snežnem plazu končali popolnoma drugače, če bi udeleženi upoštevali nekaj temeljnih pravil lavinske preventive (Pavšek, 2014). Vsekakor pa je ob vsem znanju treba usmeriti pozornost tudi na to, da ljubitelje zimskega pohodništva, turne smučarje itd. dobro poučimo, da samo znanje in oprema nista dovolj. Razviti je treba tudi čut za dobro presojo v danih razmerah (angl. »situation awareness«), samozavedanje lastnih napak in v kontekstu človeških napak opozoriti na precenjevanje lastnih sposobnosti oziroma preveliko samozavest.
Avtorji:
Leon Ločičnik
Zgornjesavinjski zdravstveni dom Nazarje, Nujna medicinska pomoč Mozirje
Maja Strauss
mag., Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede Maribor
Anton Koželj
mag., Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede Maribor
Viri in literatura
Atkins, D., 1994. Human factors in avalanche accidents. Colorado Avalanche Information Center, Boulder, Colorado.
Bogle, L. B., Boyd, J. J., McLaughlin, K. A., 2010. Triaging multiple victims in an avalanche settings: The avalanche survival optimizing rescue triage algorithimic approach. Wilderness & Environmental medicine. 21, 28–34.
Boyd, J., Haegeli, P., Abu – Laban, R., Shuster, M., Butt, J., 2009. Patterns of death among avalanche fatalities: a 21-year review. CMAJ; 180 (5): 507–512.
Dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2645441/ [22. 12. 2016].
Braithwaite, G., 1999. “Shaken but not Stirring? The ‘need to know’basis of aviation
safety.” Australasian Regional Air Safety Seminar.
Brugger, H., Durrer, B., Adler-Kastner, L., Falk, M., Tschirky, F., 2001. Field management of avalanche victims. Resuscitation; 51: 7–15.
Brugger, H., Sumann, G., Meister, R., et al., 2003. Hypoxia and Hypercapnia during respiration into an artificial air pocket in snow: implications for avalanche survival. Resuscitation 2003;58:81–88.
Day, M., 2010. Jail threat to skiers who go too far off-piste. Independent.
Dosegljivo na: http://www.independent.co.uk/travel/skiing/jail-threat-to-skiers-who-go-too-far-off-piste-1893331.html [8. 1. 2017].
European Avalanche Warning Services, n. d.. Avalanche Danger Scale. Dosegljivo na: http://www.avalanches.org/eaws/en/main_layer.php?layer=basics&id=2 [17. 6. 2017].
Falk, M., Brugger, H., Adler-Kastner, L., 1994. Avalanche survival chances. Nature; 368:21.
Fredston, J., Fesler, D., 1994. Snow Sense: A Guide to Evaluating Snow Avalanche Hazard. 4th ed. Alaska Mountain Safety Center, Anchorage, AK.
Haegeli, P., Falk, M., Brugger, H., Etter, H – J., Boyd, J., 2011. Comparison of avalanche survival patterns in Canada and Switzerland. CMAJ; 183 (7): 789–795.
Dosegljivo na: http://www.cmaj.ca/content/early/2011/03/21/cmaj.101435.2.abstract [16. 12. 2016].
Hohlrieder, M., Schubert, H., Brugger, H., Pavlic, M., Mair, P., 2007. Pattern and severity of injury in avalanche victims. High Alt Med Biol;8(1):56–61.
13. How to Choose Avalanche Airbag Packs., n. d. Dosegljivo na: http://www.evo.com/guides/how-to-choose-avalanche-airbag [1. 2. 2017].
Ivanek, B., 2005. Planinski vestnik. Dosegljivo na: http://www.gore-ljudje.net/informacije/2901/ [21. 2. 2017].
Kobek, M., Skowronek, R., Jabłoński, C., Jankowski, Z., Pałasz, A., 2016. Histopathological changes in lungs of the mountain snow avalanche victims and its potential usefulness in determination of cause and mechanism of death. Archives of Forensic medicine and Criminolog; 66 (1): 23–31. Dosegljivo na: http://www.termedia.pl/Histopathological-changes-in-lungs-of-the-mountain-snow-avalanche-victims-and-its-potential-usefulness-in-determination-of-cause-and-mechanism-of-death,82,28330,1,1.html [23. 12. 2016].
Kosiński, S., Jasiński, J., Krzeptowski-Sabała, S., Gąsienica-Roj Jr, J., Górka, A., 2013. Deep snow immersion suffocation – the deadly threat. Anaesthesiology Intensive Therapy, vol. 45, no 1, 33–34. Dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/23572306 [16. 12. 2016].
Malešič, F., 2005. Spomin in opomin gora. Radovljica, Didaktika, 473.
Nova zloženka, Pozor, snežni plaz, 2013. Planinska zveza Slovenije. Dosegljivo na: https://www.pzs.si/novice.php?pid=7811 [20. 2. 2017].
Oberhammer, R., Beikircher, W., Hormann, C., Lorenz, I., Pycha, R., Adler-Kastner, L., Brugger, H., 2007. Full recovery of an avalanche victim with profound hypothermia and prolonged cardiac arrest treated by extracorporeal re-warming. Resuscitation (2008) 76, 474–480. Dosegljivo na: http://ac.els-cdn.com/S0300957207004911/1 [7. 3. 2017].
Ortovox – zoom + avalanche rescue set, n. d. Dosegljivo na: http://gearx.com/ortovox-avalanche-rescue-set-zoom [23. 12. 2016].
Paal, P., Beikircher, W., Brugger, H., 2006. Der Lawinennotfall, eineaktuelle Ubersicht. Der Anasthesist; 55:31–24.
Page, CE., Atkins, D., Shockley, L. W., Yaron, M., 1999. Avalanche deaths in the United States: a 45-years analysis. Wilderness Environ Med. 1999 Autumn;10(3):146–51.
Pavšek, M., 2014. Snežna sezona 2013/14 v Sloveniji. Ljubljana, Ujma. 28. Dosegljivo na: http://www.sos112.si/slo/tdocs/ujma/2014/317.pdf [17. 03. 2017].
Volk-Bahun, M., 2016. Ocena in prikaz nevarnosti zaradi snežnih plazov v Sloveniji. Ljubljana, Ujma. 30. Dosegljivo na: http://www.sos112.si/slo/tdocs/ujma/2016/209-218.pdf [17. 03. 2017].
Volontar, K., 2014. Plaz! V: Habjan, V. (odgovorni urednik), Planinski vestnik. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije; 1–14: 56.
Volontar, K., 2014. Zimska oprema za zimski obisk gora. V: Habjan, V. (odgovorni urednik), Planinski vestnik. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije; 2–14: 58.
27. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB 2), 2006. Uradni list RS, št. 24/06.
28. Zakon o varnosti na smučiščih (ZvSmuč-1), 2016. Uradni list RS, št. 44/16.
29. Weakley, C., 2016. How an avalanche airbag could save your life. The Telegraph.
Dosegljivo na: http://www.telegraph.co.uk/travel/ski/advice/Avalanche-airbags-Your-guide-to-these-life-savers/ [2. 2. 2017].
Citiranje: Ločičnik, L., Strauss, M. in Koželj, A. (2017). Plazovi na slovenskih smučiščih. V B. Komac (gl. ur.), Revija Ujma (str. 221 – 228). Ljubljana: Uprava RS za zaščito in reševanje Ministrstva za obrambo.
