Štiri leta Babiške šole..
V drugem letniku vsako jutro ob 7.00 v snežno beli uniformi na odelek (razporejenje po oddelkih, tedensko, mesečno..) do 12.00 potem hitro v trgovino na Vodmatu po malco/beri sendvič in jogurt..od 13.00 do 18.00 pouk.
Po pouku peš na avtob.postajo. Doma pa učenje,”večerja”,umivanje, spanje…pa tako 3 leta vsak dan. Obvezno tri tedensko prakso v poletnih mesecih … Moja polnoletnost obvezna praksa v porodni sobi v nočnem času po pouku. V treh letih obvezno 50 porodov, 50 vnanjih pregledov, rektalni pregledi, vaginalni pregledi…potem pa matura…naštevam vse to kar sem doživela (danes bi to ponovila..) v času šolanja na babiški šoli v Ljubljani.
Kako ponosna sem bila, ko so me kot babico vpisali v veliko črno knjigo…. Po babiški šoli je bila moja služba v enoti srčne kirurgije v UKC Lj. Ogromno znanja, samostojnosti…vendar moje srce je klicalo po porodnišnici. Čutila sem že od nekdaj da sem poklicana na ta svet, da sem prisotna pri rojstvu otroka. Od leta 1982 sem bila sprejeta na oddelek “štacije”. Spet sem imela v naročju novorojenčke, ki sem jih polagala mamam v naročje/na prsi.
Potem sem postala mama in v tem času smo se preselili v novo porodnišnico. Tam sem začela v majhnem kolektivu laktariju-mlečni kuhinji. Naš odd.skrbi za prehrano novorojenčkov. Naši otroci so tisti najmanjši-nedonošenčki. Mamice pri nas izbrizgavajo mleko za svoje za dlan velike otročke.. Leta 2007 sem postala IBCLC svetovalec za dojenje!
[wp_ad_camp_1]
Morda se sprašujete zakaj pišem vse to?
Boli me ,da že 42 let delam v zdravstvu , da imam verjetno dosti znanja, vendar v zdajšni “politiki”moje znanje ni več primerno za opravljenje samostojnega dela v zdravstvu.
Če dam primer: “včeraj sem znala vzeti kri….sedaj pa tega ne smem več”!
Boli, zelo boli…
S spoštovanjem!
Srednja med.sestra – babica Vilma Novak( no tudi naziv babice so mi vzeli, sedaj imam naziv: sr.sestra s specialnimi znanji…)
