Deli z drugimi!

Zadnje čase slišimo veliko negativnega o zdravstvu v naši Sloveniji, sistemu, korupciji, pomanjkanja kadra, prenizkih plač, zapiranju določenih oddelkov po bolnišnicah, preobremenjenosti osebja, nerazumne zahteve ZZZS in kar je najbolj pomembno, da se mladi ne prijavljajo na razpise za delo po zdravstvenih institucijah po celotni Sloveniji. Nihče, v tej naši deželici se ne vpraša, zakaj se mladi ne želijo zaposliti? Zakaj v razpisih za delo ni več prijav? Zakaj ni mladih? Kako je možno, da imamo toliko srednjih in visokih šol z omejitvami za vpis, kjer se vsako leto vpiše »preveč« udeležencev, pa vendar, po končanem šolanju mladih, ki so še neizkušeni, polni in sveži novega znanja ni na spregled za delo v zdravstvu?

Sama sem študentka drugega letnika zdravstvene fakultete in odgovor na vsa ta vprašanja je preprost: ‘V odnosu, strokovne javnosti do dijakov in študentov, ki obvezno praktično delo opravljajo po zdravstvenih institucijah širom Slovenije.’

Vsi gredo raje v tujino, kjer so cenjeni, kjer je naše znanje, ki ga dobimo tekom šolanja dobrodošlo, kjer smo za svoje delo pošteno plačani, sistem je bolje urejen, kjer ti dovolijo, da se učiš in, da ti učiš druge, ter predvsem, zaradi odnosa.

Vse je odvisno od odnosa, če je odnos v timu primeren, profesionalen, sproščen, prijeten in spoštljiv do vsakega posameznika, ne glede na izobrazbo, potem delo, ki ga že tako rad opravljaš, opraviš z še večjim veseljem. S tem se izogneš kroničnemu stresu in obolenjem, h katerim je izpostavljeno vse več zdravstvenega osebja, tudi v Sloveniji.

Kot dijakinja srednje šole in zdajšnja študentka bom naštela nekaj globljih vzrokov, predvsem iz osebnih izkušenj opravljanja praks po različnih institucijah. Vsem je enako le eno, in to je negativen odnos osebja do dijakov in študentov. Najbolj je  izrazit v bolnišnicah, od koder prihaja tudi največ pripomb, da ni kadra. Le zakaj? Kot študentka sem ambiciozno in veselo pristopila k opravljanju praktičnega dela, katerega  osnovni namen je, učiti se, si pridobivati izkušnje in nova znanja. Že prvi dan oz. prvi vtis na oddelku, mi je uničil vso pozitivno energijo in potencial.

Odnos tima do ‘prišlekov’ je rahlo rečeno, psihično naporen. Zjutraj sem morala opraviti delo, ki sta ga do pred mojim prihodom opravljali dve sestri, seveda sem to delo morala opraviti sama, v roku ene ure in to na oddelku s tridesetimi posteljami. Ker prvi dan nisem bila uspešna, so hodile za mano in pridigale, kje sem ter, da naj pohitim, same pomoči pa nisem bila deležna, saj so sestre v sestrski sobi pile kavo in se zabavale. Neredko so z delom pričele ob pol sedmih ali še kasneje. Nato in zato sem z vsakim naslednjim delovnim dnevom, pričela s svojim delom še pred šesto uro zjutraj, saj sem le tako uspela uspešno opraviti zahtevno delo.

Po končanem delu sem morala oditi v oddelčno kuhinjo, kjer sem pomila posodo, iz katere so sestre zjutraj pile kavo. Bilo mi je rečeno, da sestre nimajo časa pospravljati za seboj, ker imajo preveč dela in, da je to moje delo, ko opravim z delom pri pacientih.

Če sem imela vsaj malo časa in če sem se usedla, da bi se malo odpočila, v teh napornih osmih urah, sem dobila navodila, naj preštejem material ali kakšne druge banalne stvari, med drugimi tudi to, da naj grem v pacientovo sobo in opomnim pacienta naj diha. Ko pa sem le dobila priložnost opravljati delo za katerega se šolam in zaradi katerega prakso tudi imam, pa so to izkoristili in se odrekli svojemu delu v tolikšni meri, da so lahko sedeli in se zabavali, hodili kaditi, včasih tudi nazdraviti z alkoholnimi pijačami, jaz pa sem opravljala delo namesto njih.

Če sem že prosila za pomoč ali nasvet pa sem bila včasih odvečna in ‘neslišana’. Včasih sem odgovor dobila s spačenim obrazom in neprijetnim glasom. Na prakso sem hodila s težkim kamnom v želodcu in cmokom v grlu, ne zaradi dela, ki sem ga opravljala, tega sem opravljala rada, saj sem se s tem izognila timu, ki me ni sprejemal in odobraval. Kadar smo bili v istem prostoru, pa sem jim bila v napoto. Ogromno je bilo slišati, ob moji prisotnosti, pridiganja, predvsem starejših, srednjih sester na temo visoke šole in izobrazbe ter, da kot študent moraš najprej začeti plaziti, da lahko shodiš.

Mladi odhajajo, nešteto je primerov in podobnih izkušenj skozi katere je šel vsak dijak ali študent, toda o tem se nikjer ne govori ali piše. Javnost vidi in govori le o tem, da mladi odhajajo, ker ne želijo delati v Sloveniji. Vzrok ne tiči samo v plačah in denarju, tiči predvsem v neprimernem odnosu tako države, javnosti kot stroke in institucij. Samoumevno je, da pri svojem delu opravljamo prav vse, tudi delo, za katerega imamo ‘slabo’ plačan kader. Žal živimo v državi, kjer sta povračilo potnih stroškov in  nadomestilo za malico ali malica sama, le imaginarna želja vsakega študenta ali dijaka, ki praktičen pouk opravlja v eni izmed državnih institucij.

In sedaj sprašujem Vas: Kaj pa imamo mi, od tega? Boste rekli, da bogate izkušnje in neprecenljivo znanje.

Da je odnos do mladih primeren in, da premišljeno vlagate v podmladek, ki bo skrbel za pomoči potrebne še nekaj časa, ko Vas več ne bo. Smešno ne, saj si še spoštljivega in primernega odnosa ne zaslužimo, da o plačilu sploh ne govorimo.

Osebno, imam še zadnje leto šolanja, in ravno zaradi takšnih izkušenj, ki sem jih pridobila,  sem, žal, vedno bolj prepričana, da je prihodnost za delo v zdravstvu le v tujini. V Sloveniji za mlade, žal, ni prihodnosti. Država enostavno ne dovoli, da se razvijejo inteligentni, inovativni in samoiniciativni kadri, ki bi bodočnost gradili na trdnih temeljih in tako zagotovili primerno zdravstveno oskrbo vseh državljanov v Sloveniji.

Vprašanje, ki bi Vas, nas oz. prebivalstvo moralo skrbeti in, ki bi si ga morali zastaviti, pa se glasi: »Če ni mladine, in če ni kadra, kdo bo skrbel za paciente, onemogle in pomoči potrebne? Kdo bo zamenjal osebe, ki bi naj odšle v pokoj?« Bomo potreben kader res morali uvoziti iz socialno manj razvitih kotičkov sveta? Bodo za nas in naše otroke res skrbeli tujci? …

Zavedam se, da ne bom sprožila revolucije in, da bo jutri že vse bolje in bomo zaživeli v popolnem svetu, kjer ni nespoštovanja in izkoriščanja. Zavedam se, da je proces spremembe miselnosti in sprejemanja drugačnosti dolgotrajen proces. Da je potrebno, če želiš spremeniti svet, najprej spremeniti sebe.

[wp_ad_camp_1]

Zavedam se, da obstajajo v Sloveniji tudi drugi resorji v katerih se mladi srečujejo z istimi ali podobnimi težavami. Osebno si želim in upam, da bi bilo to pismo le temelj, ki bi povprečnega človeka navedel na razmišljanje o državici v kateri živimo in sosledju dogodkov h katerim neustavljivo drvimo.

Spoštovani, brez Vaše pomoči bomo mladi še naprej ‘nevidni’ in ‘neslišni’, prosim Vas, da pomagate zakotaliti kamenček v mozaiku in mogoče se bodo spremembe, kot po čarovniji, pričele dogajati same od sebe, dokler še ni prepozno.

Lep pozdrav,

M. P.