Bach s skalpelom

Njihove strokovnosti ni treba posebej poudarjati. O njej govorijo rezultati njihovega dela. Veliko redkeje pa se govori o človečnosti, prijazni besedi, spodbudnem nasmehu in drobnih pozornostih, ki pacientu v težkih trenutkih pomenijo več, kot si osebje morda predstavlja.

To ni zgodba o bivanju na oddelku. Je pripoved o poti od strahu do zaupanja, od operacijske mize do olajšanja in o človeku, ki mi je vrnil možnost normalnega življenja.

Bach s skalpelom

Bela bolniška soba 201. Skozi priprto okno polzi poletno jutro. Z drevesa pred oknom se sliši petje ptic, ki ga sem ter tja preglasi vrvež s ceste ali sirena rešilca. Običajna kulisa okolice Kliničnega centra.

Čez nekaj ur bom ležal na operacijski mizi. Misli begajo brez pravega reda in se ustavijo pri dr. Kocjančiču, kirurgu, ki mi bo operiral levi kolk. Stiki z njim so bili vsaj zame nekaj posebnega. K njemu me je pravzaprav napotil moj »osebni« ortoped dr. Stok, dokaj zveneče ime ortopedije, ki se je njegadni ukvarjal z najtežjimi poškodbami vrhunskih športnikov.

Z dr. Kocjančičem sem tako poskusil priti v stik v ortopedski ambulanti Poliklinike, a žal pristal pri drugem ortopedu, tako da je trajalo še nekaj časa do srečanja z njim v ambulanti.

Poglobil se je v posnetke magnetne resonance, ki sem jo k sreči pred tem že opravil in povedal, kar mi je pred tem povedal že dr. Stok: operacija je nujna. Zaznal je tesnobo, ki se je v trenutku zalezla vame. Z vprašanjem »bom še lahko vozil motor?« sem skušal omiliti težo trenutka. »Lahko, le pasti ne smete.« Nekoliko mi je odleglo.

Pasti kakorkoli ni prijetno niti z zdravim kolkom, padca z vstavljeno endoprotezo pa si nisem hotel niti predstavljati. Niti po stopnicah. Niti z lestve. Niti na poledeneli poti …

Preden sva se poslovila, mi je pogledal v oči in rekel: »Prvi kirurgov rez s skalpelom pomeni krvno zavezo.« Osupnil sem. Nisem ga vprašal, od kod ta skoraj obreden, nenavadno oseben stavek, vendar se me je globoko dotaknil. Razumel sem ga kot sporočilo, kot neizrečeno obljubo, da bo zame naredil vse, kar bo lahko. Segla sva si v roke in občutil sem nenavaden mir.

Strah pa ni izginil. Ostala sta stiska in zavedanje, da mi ne preostane drugega kot brezpogojno zaupati.

Potem so prišli pome. Postelja se je premaknila in tiho drsela po hodniku. Za nami so se zaprla vrata dvigala. V tišini smo se spustili dve nadstropji nižje.

Pred operacijsko dvorano še zadnje priprave. Flomaster. Oznaka na nogi, ker ne bi bilo ravno fino, če bi mi zamenjali desni kolk namesto levega.

Zatem je sestra po nekaj neuspelih poskusih vendarle našla primerno žilo in v roko namestila kanal s priključki, kamor bodo v naslednjih urah priklapljali, kar bo pač treba. Takrat sem dokončno dojel, da ni več poti nazaj. Oziral sem se po kirurgu; ni ga bilo, čeprav bi mi v tistem trenutku njegova prisotnost ogromno pomenila.

Nad menoj so se bleščale operacijske luči. Na monitorju sem zagledal rentgenski posnetek svojih kolkov. “Operirate levi kolk,” sem z dvignjeno roko in v pretnjo iztegnjenim kazalcem skušal biti duhovit ter nekoliko razelektriti težo trenutka. Ekipa je razumela poanto. Smeh. »Brez skrbi.«

Resnici na ljubo moram priznati, da napaka niti ne bi bila povsem usodna. Tudi desni kolk ni v najboljšem stanju. Žal pa mi v tistem trenutku ne bi prav nič pomagala pri težavah z levim.

»Bova en nula tri?,« me je vprašal anesteziolog. Zvenelo je, kot da mi ponuja šilce žganega za korajžo, najbrž pa je imel v mislih majhen odmerek anestetika, ki bo omilil bolečino vboda v hrbet. »Pa ga dajva,« sem rekel. Občutil sem, kako je ob tem tudi tesnoba nekoliko popustila.

Posedli so me in nagnil sem se naprej. Vbod v hrbet za omrtvičenje spodnjega dela telesa ni bil posebej boleč, »nula tri« je očitno deloval.

Sedacija je bilo zadnje dejanje pred operacijo. Predstavljal sem si jo kot počasno odhajanje v globok spanec, pa ni bilo tako. Odhod v temo je bil hipen, kot bi nekdo pritisnil stikalo. Nobenega postopnega potapljanja v spanec. Nobenega boja s težkimi vekami. Preprosto on – off.

Kakor sem se hipno pogreznil v temo, tako sem se hipno vrnil nazaj v življenje. Odprl sem oči in v trenutku začutil globoko olajšanje ob zavedanju: mimo je.

Spet sem bil v predprostoru, kjer so me pred slabima dvema urama pripravljali na operacijo. Anestezija je še vedno delovala. Gledal sem noge, na katere glava ni imela niti najmanjšega vpliva. Kot da ne bi bile del mojega telesa, temveč zgolj položene zraven. Življenje se je vanje vrnilo pozneje, na oddelku intenzivne nege, kjer sem preživel prvi dan po operaciji.

Nobenega posebnega čustva ni bilo. Bil sem preprosto operiran. Bolečine v dimljah, ki so me spremljale tako dolgo, je odslej namesto obrabljenega sklepa nosil kos kovine, ki ga je kirurg namestil na mesto okvarjenega »ležaja«.

Naslednji dan so me vrnili na oddelek. Bela bolniška soba 201. Skozi priprto okno polzi poletno jutro. Z drevesa pred oknom se sliši petje ptic, ki ga sem ter tja preglasi vrvež s ceste ali sirena rešilca. Običajna kulisa okolice Kliničnega centra.

Enaka soba kot dan prej, pa vendar ne več povsem ista. Tudi jaz nisem bil več isti.

Napetost preteklih dni je popustila. Telo je počasi prihajalo k sebi, mene pa je premagoval spanec. Takrat se je pred menoj pojavil dr. Kocjančič. Tako kot vedno – nenadoma. Iz nič.

»Kako ste?«

Prvič po dolgem času sem lahko odgovoril: »Bolje kot včeraj in slabše kot jutri.«

Nasmehnil se je. Nato je pogledal izvide in začel pripovedovati, kaj je našel v sklepu.

Do takrat sem se dokaj uspešno držal načela, da o podrobnostih operacije ne želim vedeti ničesar. Ne prej in ne potem. Kar ne veš, ne boli in čemu bi se človek sekiral na zalogo. Strategija je delovala – vse do tiste vizite.

Kirurg mi je rutinsko razlagal o glavici stegnenice brez hrustanca, ki je neusmiljeno dolbla čašico v medenici, o pripravi ležišča za nov “ležaj” in nujno potrebnem kostnem presadku. Jaz pa sem v njegovem pripovedovanju slišal frezanje, vrtanje, rezanje, nabijanje umetnega kolka s kladivom v stegnenico, tlačenje kostnine v čašico ter sestavljanje vsega skupaj nazaj. Začutil sem želodec v grlu in ga s skrajnim trudom skušal vrniti nazaj na njegovo mesto.

V tistem trenutku sem pomislil na meni nadvse ljubega Bacha, glasbenega fenomena, katerega dela izžarevajo filigransko natančnost in skoraj matematično popolnost. Sočasno se mi je v mislih izrisala podoba kirurga, globoko zbranega, ki se s skalpelom rez za rezom približuje mestu posega.

Bach s skalpelom, sem pomislil, čeprav primerjava morda ni najboljša. Če bi namreč Bach na orglah zgrešil tipko, svet zaradi tega ne bi obstal. Kirurg te možnosti nima. En napačen rez nima enakih posledic kot napačna tipka na orglah.

Obupna bolečina, ko kolk odpove poslušnost, je izpuhtela. Čudovito je, da imam razlog za hvaležnost.

Neskončno hvaležen, Bach s skalpelom …

Igor Holy