Da postanem medicinska sestra, je bila pri meni velika dolgoletna želja in zelo zavestna odločitev. Poklic, ki je vreden vsega spoštovanja, poklic, ki v sebi nosi pomoč nemočnim. Z neskončnim optimizmom in ogromno energije sem stopila na pot medicinske sestre v Splošni bolnišnici v Šempetru pri Gorici. A še tako pozitivno naravnan osebek, z elanom in energijo, da bi vesolje premaknil, se iztroši in začne usihati.

Žalosti me dejstvo, da smo le številke, s katerimi je potrebno zapolniti delovni dan in tri turnuse, oddelki pokajo po šivih, sobe so polne, ljudje nestrpni, želijo, da so videni in slišani sedaj in takoj, zvonci zvonijo, obiski, želje, ukazi, žaljivke, … ni časa včasih niti za hiter skok na stranišče, kaj šele, da bi v miru pojedle svojo malico, saj smo tudi medicinske sestre lačne in žejne, in za vse tiste, ki jim znanje iz anatomije peša, imamo tudi me, dve roki in dve nogi, in le eno glavo, ki mora v sebi nositi kopico informacij, preveč velikokrat.
Dragi moji, premalo nas je in dela veliko preveč, kaj bo potrebno še narediti, da nas bodo tisti, ki nas morajo slišati, SLIŠALI?!

Žalostna sem, ker imam rada svoj poklic, rada imam ljudi in jim pomagam, veliko je lepih zgodb in veliko žalostnih, ki pustijo sled in z njimi rastemo, ampak ne zmoremo več.
Če govorim v svojem imenu, rada bi, da bi nas bilo več in s tem bi bilo več kvalitetnega časa, da bi se posvetile pacientom, s tabletami je dobrodošla tudi lepa in topla beseda, ki zdravi bolečino in pomiri.

Utrujena sem in posledično iz dneva v dan izginja moja velika želja po boljšem, pravičnejšem vsakdanu.
Ko pridem domov, se moram velikokrat dobesedno brcniti v ta zadnjo, da so tudi ure doma kvalitetne in vredne življenja.
Ampak kako dolgo še?

Dragi moji, tudi me imamo doma družine, otroke, ali pa kopico prijateljev, s katerimi rade preživljamo prosti čas, hobije, …
Kako dolgo še?

[wp_ad_camp_1]

V zadnjih nekaj letih je odšlo veliko odličnih sodelavk in sodelavcev, … zakaj?
Mislim, da odgovor ni potreben.

Dokler bo človek le delovna sila za zadovoljevanje procesa, ki je brezoseben in izkoriščevalski, bodo spremembe kot sapica v nevihti.

In moj poklon vsem mojim sodelavkam in sodelavcem, verjemite mi, da so pridni kot čebelice in potrpežljivi, prijazni, mislim pa, da si lahko tudi mi dovolimo vsaj en slab dan v mesecu.
In takrat tudi nam, kot zdravilen obliž na gnojno rano, prija nasmeh in iskrena beseda. Vse dobro vsem❤❤❤