Delam kot zdravnica družinske medicine in svoje delo opravljam v domu upokojencev ter v manjši podeželski ambulanti. Pri svojem delu se srečujem s številnimi starostniki, ki pogosto potrebujejo zdravniško obravnavo v naši ambulanti, pa tudi v bolnišnicah pri različnih kliničnih specialistih.

Rada bi opozorila na sistemski problem, ki v naši državi ni rešen. Gre za prevoze bolnikov do zdravstvenih storitev.

V pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja piše, da ima zavarovana oseba pravico do prevoza z reševalnimi in drugimi vozili, kadar iz zdravstvenih razlogov ni mogoče opraviti prevoza z javnim prevoznim sredstvom.

Med te prevoze sodijo tudi prevozi nepokretne zavarovane osebe do zdravstvenega zavoda ali zdravnika. Ta pravica naj bi bolniku pripadala tudi v primeru, ko bi bil prevoz z javnim prevoznim sredstvom ali osebnim avtomobilom lahko škodljiv ali ko bolnik zaradi svojega stanja potrebuje s spremstvo zdravstvenega delavca.

V istih pravilih tudi piše, da zavarovana oseba lahko uveljavi pravico do prevoza, ko njen osebni zdravnik ugotovi, ali je le-ta potreben in utemeljen.

Do tukaj vse lepo in prav. Problem se pokaže trenutku, ko zdravnikova ugotovitev ni skladna z oceno plačnika, zavarovalnice torej, ki zdravnika ali zdravstvene zavode ob nadzorih finančno sankcionira za vse prevoze, ki so bili po mnenju zavarovalnice izvedeni kot neutemeljeni.

V Sloveniji se je v zadnjih letih izvedlo kar precej takih nadzorov nad prevozi s strani dopolnilnih zavarovalnic in pri večini od njih so bili izvajalci zdravstvene dejavnosti sankcionirani s kaznimi v zneskih več tisoč eurov, kar je za zdravstvene zavode, ki delujejo na primarni ravni, zelo velik znesek.

Ti nadzori pokažejo naslednje:
– pravila, ki določajo pravila prevozov so napisana zelo ohlapno in jih je moč interpretirati na zelo različne načine,
– zdravniki, ki se v dvomih, ali lahko nekomu predpišejo prevoz ali ne, obrnejo na zavarovalnico, ne dobijo konkretnih odgovorov na svoje vprašanje, ampak le odgovor, da je to prepuščeno njihovi presoji, ki pa jo nato nadzor označi kot neustrezno,
– zdravniki se za predpis prevoza neredko odločajo iz (neupravičene) socialne indikacije, ker vedo, da pacient sam na zdravstveno obravnavo ne bo šel, če nima nikogar, da bi ga nanjo peljal,
– v naši državi nimamo organizirane pomoči pri prevozu slabotnih, krhkih, ostarelih, slabo pokretnih ljudi in ljudi, ki zaradi kognitivnega upada, demence ali psihiatričnega obolenja sami ne zmorejo izvesti, organizirati ali plačati prevoza do zdravstvene ustanove,
– stanje je še bistveno slabše na odročnih, ruralnih področjih, kjer ni javnega prevoza ali taxi službe, ki je po mnenju zavarovalnice rešitev za tovrstne probleme.

Zdravniki, ki imamo pred sabo osebo, ki potrebuje neko zdravstveno storitev, načeloma znamo kar dobro oceniti, ali bo znala in zmogla organizirati pot do nje. Prav tako poznamo njeno socialno situacijo – prisotnost ali odsotnost svojcev in njene finančne zmožnosti.

Če imam v domu za starejše občane pred sabo 86 let staro gospo, ki slabo vidi in slabo sliši, ima začetne težave s spominom in orientacijo v prostoru, zmore narediti nekaj drsajočih korakov po sobi s pomočjo hodulje, ima 600 Eur pokojnine, ki jo v celoti porabi za plačilo oskrbnine, ima enega sina v Nemčiji, hčerka pa zelo slabo vozi in si je s svojimi vozniškimi veščinami ne upa peljati sama v Ljubljano na Onkološki inštitut, mi je jasno, da ta gospa, če ji prevoza ne bom omogočila jaz, na Onkološki inštitut pač ne bo šla.

Ker ni sposobna ne na vlak in ne na avtobus (težko si jo predstavljam, kako z ljubljanske avtobusne postaje naslonjena na hoduljo poišče pravi mestni avtobus do Kliničnega centra, najde pravo stavbo Onkološkega inštituta, se prijavi na pravem pultu, opravi pregled in ponovi vse te operacije tudi za nazaj domov), nima denarja za plačilo taksija, ne zna se poslužiti aplikacije prevozi.si, njena socialna mreža pa je zožena na hčerko in sosedo v premajhni sobi doma upokojencev.

Ampak taki gospe po mnenju nadzornika z zavarovalnice prevoz ne pripada. Pa recimo, da ima ta gospa grd kožni tumor na obrazu, ki bi se lahko pozdravil le z obsevanjem. Gospe sicer pripada prevoz s sanitetnim vozilom, ko se bo vozila na obsevanje, na pregled pred obsevanjem pa ne. Ampak glej ga zlomka! Gospa ne more hoditi na obsevanje, ne da bi jo pred tem onkolog pregledal. In ker jo do tega pregleda ne more priti, ji bo odtegnjena tudi pravica do zdravljenja, ki bi ji lahko v veliki meri zmanjšalo trpljenje, bolečine in iznakaženje.

Ker se kot njena osebna zdravnica tega zavedam in ker mi za gospo ni vseeno, ji seveda predpišem nalog za prevoz in ga utemeljim v njenem kartonu z besedami: “Gospa je zelo slabo pokretna, slabo vidi, slabo sliši, ne zmore se orientirati v novem okolju.

[wp_ad_camp_1]

Ob javnem prevozu je prisotno veliko tveganje za padec in poškodbo. Nujno potrebuje onkološko obravnavo.”
Ob nadzoru pa je tak prevoz označen kot neutemeljen in je plačilo zanj zavrnjeno, ker bi gospo lahko peljali svojci ali ker bi lahko gospa najela taxi.

Podobno je z ljudmi, ki so vezani na invalidske vozičke in, ki po mnenju nadzornikov, niso nepokretni. Ljudje z napredovalo demenco naj bi ta problem rešili tako, da bi najemali taxije in se posluževali javnega prevoza. Ali pa dobim odgovor, naj se glede tega obrnem na Center za socialno delo. Kar bi lahko bilo smešno, če ne bi bilo žalostno.

Sprašujem se, kdaj se bodo državni in zavarovalniški predstavniki prenehali sprenevedati?

Kdaj bodo ljudem pošteno povedali, da za najbolj krhke, najbolj ranljive, najbolj osamljene in odrinjene ljudi ni poskrbljeno? Kdaj bodo zavarovalnice, ki jim plačujemo v dobri veri, da bo za nas poskrbljeno, ko bomo to potrebovali, pošteno povedale, katere pravice so vključene v njihovo zavarovanje? Zato da bodo to vedeli zavarovanci in izvajalci, ki imajo dolžnost, da zavarovancem omogočijo dostop do njihovih pravic?

Kdaj bomo iz sanjarjenja o zakonu o dolgotrajni oskrbi prešli na konkretne korake v državi in lokalnih skupnosti, ki bodo starejšim omogočili, da so enakovredni člani naše družbe? Kdaj bodo odgovori s strani plačnika in politike prenehali biti splošni in izogibajoči in kdaj bodo prenehali uporabljati floskulo: “O tem presoja vaš osebi zdravnik.”?

Vašemu osebnemu zdravniku pravila nalagajo odgovornost, da odloči, kdaj je za vas javni/osebni prevoz škodljiv, zavarovalnica pa nato presodi, da je njegova presoja napačna. Ne da bi bolnika enkrat videla. In ne da bi ga pogledala v oči in mu povedala: “Tega vam ne bomo plačali.” Pa čeprav bo zaradi tega bolnik umrl.

Diskusija v FB skupini ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU