Deli z drugimi!

OB ROB MOJEGA ZDRAVLJENJA Jeba, čista jeba! Še sem pod vtisom. Kaj ne bi bil?
Preživeti in opisati 12 dni v bolnici, ko si od tega pol dneva pod narkozo, dan na intenzivni pa kakšnih pet dni (ali celo več) na protibolečinskih, ves zbegan in zmešan, zoprn kot kopriva, vseskozi pa pri zavesti (razen tistih nekaj ur pod narkozo), ko vidiš, se pogovarjaš (celo šališ) je pravzaprav enostavno in lahko zaključiš z besedicama: Velika jeba!
Pa ne zaradi nas bolnikov ali poškodovancev, ampak zaradi  teh mladih dam, ki te strežejo spredaj in zadaj. Dobesedno! Saj tudi zdravnikom, terapevtom, asistentom … ni lahko. No, kakor kdaj? Ampak za neprimerljivo plačo!
Opazuješ, gledaš, in se pravzaprav čudiš kako je sploh mogoče, da vse skupaj ‘laufa’. Večkrat sem si rekel: »Alo, pizdek, stisni zobe, nehaj jamrati in ne delaj jim še večje zgage kot jo že imajo. Hkrati pa sem pomislil kako to, da kakšna ne vrže vse v božje rože, zbeži ali reče: »Dost’ ‘mam!«
Ja vem, za ljubi kruhek gre. Za hudo grenak ljubi kruhek. Jasno, da so težki tudi številni drugi poklici … Ampak ‘pedenati’ ljudi v bolnicah, ko so sitni, sami sebi v napoto, ko jih boli, ko ne morejo sami na stranišče in jim polzi iz katetra ali pa se morajo podelati v plenico, ker drugače ne gre, je nekaj kar moraš imeti res rad, kajti ‘odštekan’ pri tem poslu tudi ne smeš biti. So pa te medicinske sestre in (redki)  ‘bratje’, ki skrbijo za paciente, nenadomestljiv (zlorabljen) sestavni del sistema.
Pred skoraj štirimi desetletji sem doživel nesrečo, ko sem tudi pristal v bolnišnici, da so me postavili zopet na noge. Zdravstvena stroka je medtem nepopisno napredovala. Nepopisno! Seveda je vse to moj in nestrokoven pogled. Delajo skoraj čudeže. Po operaciji ledvene spinalne stenoze (če ni še kaj drugega) te na primer v treh dneh postavijo na noge in pošljejo domov … (O.P.: meni so naredili še fiksacijo vretenc). Včasih je bil to pravi podvig!
Ampak brez teh, skoraj (po plači sodeč pa itak) neopaznih medicinskih sester in »bratov« ali kakorkoli se moškim medicincem že reče, ne bi funkcioniralo nič.
Ko prideš po posegu k sebi in se ti zahoče malo pogovora ali pa se ti sproži firbčnost, ugotoviš marsikaj. Mimogrede! Samo eno izmed njih sem vprašal kolikšna je njena plača. Samo eno! Nisem upal brskati naprej. Ne upam zapisati zneska. Po mojih merilih je za to delo mizerna plača.
Kaj pa nadure?  Ne plačajo? Ne me jebat, kaj res ne? Ne! Nadomeščanje, izraba viška ur? Za popizdit!


 

Za dobesedno usrano delo dobivajo pravo revščino.
Opisujem samo tisto kar sem doživel sam:
V eni sobi je denimo šest postelj, od tega se vsaj dva bolnika lahko po postelji premikata samo s pomočjo sester (ali redkega moškega), ki jim iz riti dobesedno brišejo blato, trem drugim morajo denimo kontrolirati katetre, odstranjevati urin, dodajanje infuzije, odmerke protibolečinske; zapisujejo podatke kakšne in koliko zdravil so komu dale … Največkrat  to delata dve sestri. Včasih še kakšna pripravnica, ali pa dijaki(nje) četrtega letnika na praksi.
Zjutraj pomagajo vse te mučenike preobleči; tudi posteljnino, polovici pomagajo pri umivanju.  Sploh nisem štel koliko sob morajo »obravnavati«. Ko enkrat pridejo skozi vse sobe že lahko začnejo z naslednjim dejanje: deljenje novih zdravi, ali hrane, vmes seveda kličejo bolniki, ker se jim ‘stoži ali se zasmilijo samemu sebi’ ali pa so samo sitni, drugi se poserjejo, četrtemu je previsok vzglavnik … Treba je vzeti kri, izmeriti pritisk, višino sladkorja …
Seveda smo bolniki sitni, zoprni, ker nekaj boli, tišči, skratka nekaj nam gre narobe.
Ampak ta dekleta vse te naloge opravljajo prijazno, tolerantno, razložijo, poskrbijo za rano, vzglavnik, prinesejo hrano, odnesejo pladnje …
Nekatere prihajajo na ‘šiht’ v Ljubljano iz Pomurja, iz Trebnjega, iz Ajdovščine …V nemogoče dnevne in nočne pa nedeljske in praznične izmene.
Mi reče ena: »Veste, da se nimam časa z možem niti skregati, ker se skoraj ne vidiva.«
Ali pa:
»Oprostite, ker sem bila malo sitna?«
»Zakaj že?«
»Veste, pri treh otrocih gre vedno kaj narobe?«
Dijaki(nje) četrtega letnika seveda komaj čakajo, da naredijo šolo, ampak večina razmišlja kako bi šla v službo v Avstrijo. Tam je še enkrat večja (če ne še večja) plača …
Naj se kavsnejo v rit razni politiki in sindikalisti…
Vaše zgodbe pošljite na [email protected] in objavili jih bomo anonimno!