Zadnje mesece se veliko govori o zdravnikih družinske medicine in njihovi stiski zaradi prevelikega obsega dela. Sama delam v eni od preobremenjenih ambulant in se s tem, da so spremembe nujno potrebne popolnoma se strinjam.
Vedno znova me zmoti le to, da so vedno omenjeni samo zdravniki.
Torej: zdravniki ne zmorejo takšnega števila pacientov na dan, zdravniki ne morejo delati varno, zdravniki želijo boljše pogoje. Kaj pa medicinske sestre?
Mene v zadnjih petnajstih letih še nihče ni vprašal ali zmorem in kako zmorem, nalagajo se samo dodatne zadolžitve, dodatni obrazci in dodatno “klikanje” v programu katerega uporabljamo. Vse paciente, ki jih zdravnica pogleda sprejmem jaz, vsi ki pridejo “samo” nekaj vprašat pa ne rabijo pregleda in vse, ki prevzamejo “samo” napotnico, bolniški list ali druge listine obravnavam tudi jaz in včasih samo jaz.
[wp_ad_camp_1]
Sprejemam telefonske klice, opravljam odgovorno triažo, sem prva linija za vse težave in nerganje pacientov, odgovarjam na e-pošto in se trudim da zdravnici pripravim vedno vse, da bova ambulanto zaključili preden pride popoldanska ekipa. Pa vendar jaz sem samo sestra in jaz sem tam zato da zmorem vse…
Včasih se zgodi da celo izmeno ne grem niti do stranišča, v gneči pozabim, da je pitje vode moja osnovna pravica in šele ob odhodu domov odpiram plastenko vode…
Sodelavke pregorevajo, prav lahko se to zgodi tudi meni, napetost v kolektivu se samo stopnjuje ker smo enostavno utrujene.
In res je, počutim se užaljeno, ker sem mogoče 3x zasledila omenjen tim družinske ambulante v medijih in ker se nihče od novinarjev ne spomni, da za vsakim zdravnikom ponavadi stojita še srednja in diplomirana medicinska sestra. Delamo kot tim in vedno bomo!
Želim si, da bi po stotih letih tudi medicinske sestre znale stopiti skupaj in se uprle sistemu ter stremele k boljšim delovnim pogojem…
S spoštovanjem!
Pozabljena MS….
