Resnična in ganljiva izpoved reševalca

//Resnična in ganljiva izpoved reševalca


Resnična in ganljiva izpoved reševalca

Deli z drugimi!

Deli zgodbo z drugimi na Facebooku in Twitterju!

27 let delam na terenu kot reševalec. Za menoj je 30.000 intervencij na terenu. Večina intervencij je bila zahtevnih, tako psihično kot fizično. Laufaj v 5 nadstropje brez dvigala, 40 kg opreme vlečemo s seboj, 30-45 minut oživljamo, potem pa spravi bolnika, ki je zreanimiran in opremo nazaj dol v reševalno vozilo. Pogosto bolniki presegajo 120 kg…
Po intervenciji se velikokrat nimamo časa niti umiti, preobleči( krvavi, blatni, pobruhani, umazani)… poziv za naprej: zbit otrok, pojdite takoj….uspešna intervencija. Ta dan vmes snameš še obešenca, letiš na progo kjer je vlak sfrezal neznanca. Pod vlakom leži razkosana gmota človeškega mesa pomešana z kožo in črevesjem, ki je bila par minut nazaj še človek.

Nič ne vozimo, dobiš dovoljenje za malico, dober tek pa hitro pojejta, ker imamo gužvo. V trgovini naročam prešano slanino z poprom ki jo imam rad. Zraven v vitrini od mesarja kosi mesa. Vsaka podobnost s prejšnjo intervencijo je zgolj naključje.
Potem po malici se javiš, letiš po narkomana, ki je predoziral mamila… tudi to uredimo. Pošljejo te po gospo, ki jo že 7 dni boli lopatica na hrbtu, navodilo po radiozvezi: bodita prijazna, to je mama od xy predstojnika. Takrat mi poči film… in wtf če je to mama od predstojnika???? Zame so vsi bolniki /poškodovanci enaki. Privilegijev NI!
Šibamo naprej, gasilci vdrejo v stanovanje, kjer na tleh že četrti dan leži oma v sosu lastnih iztrebkov, pomešan urin in blato. Tukaj je neprecenljiva tehnika dihanja skozi usta. Če potegneš skozi nos so vonjave take, da ga ni junaka ki nebi refleksno bruhnil. Nazadnje smo tudi mi samo ljudje. Oma ima samo zlomljen kolk- oskrbimo in prinesemo iz 4 nadstropja.

Pošljejo te na psihiatrijo. Nekdo nori doma in razbija pohištvo s sekiro. Leta 2000 name sproženih 5 strelov iz neposredne bližine. Tisti, ki me osebno poznajo vedo da me je veliko skupaj, torej sem tarča, ki jo je teško zgrešiti. Očitno nekdo tam zgoraj pazi name.
Vozimo se pod nujno, po dežju, ledu, snegu… mudi se, otrok v inkubatorju je na nitki…
Slučajno se zgodi prometna nesreča v kateri smo udeleženi mi. Med vožnjo skozi rdečo luč z lučmi in sireno nas je spregledal mladenič ki v avtu z močnim wuferjem nabija rave. Krivda je naša, obsodba sodnika za prekrške: PROMETNA NESREČA IZ MALOMARNOSTI. Hvala sodniku za tako presodbo.
Terenskega dodatka že dolgo ni več. Velikokrat nosim bolnika mlajšega od sebe na kardiološkem stolu iz 5 nadstropja…
Nadrejeni pa hočejo več in več. Izgubili so kompas, stik z realnim svetom. Vsak dober ekonomist ve, da trend krivulje ne more večno potovati samo navzgor… enkrat se zadeva ustavi in se obrne navzdol. Ne vprašajte me, če se strinjam, da bi imel beneficirano delavno dobo. Vem pa, da bom enkrat doživel trenutek in mi bo bolnik odstopil kardiološki stol naj se jaz usedem nanj, kot to stori olikana mladina, ko na avtobus vstopi starejši onemogel potnik. Takrat bom jaz razumel, da nisem več za na teren. Jaz bom to razumel, vprašanje je ali bodo razumeli moji nadrejeni…..
Ampak jaz se ne predam! Ni mi pa jasno, zakaj po mrtvega iz komunalnega podjetja pridejo trije, po živega bolnika ali poškodovanca pa dva…
Želim vam, da me nikoli ne spoznate ” službeno”.

In za konec reševalska misel:
“NOSIM TOREJ SEM!”

Robert Sabol

2017-03-31T15:14:53+00:00