Relativno veliko materiala lahko najdemo napisanega glede prehranskega zdravljenja kronične ledvične bolezni, ki je sicer običajno tudi zelo dolgo potekajoče obdobje bolezni ledvic. Bistveno manj pa imamo literature za prehransko zdravljenje pri  akutni ledvični bolezni. V pričujočem sestavku bomo poizkušali potegniti vzporednice odnosno podobnosti in razlike pri prehranskem zdravljenju akutne ali kronične okvare ledvic.

Akutna ledvična bolezen ali odpoved ni izolirana poškodba organa, ampak  je običajno le ena izmed komponent več – organske odpovedi, ki se zgodi med katabolično fazo kritične bolezni. Bolniki pri akutni ledvični bolezni običajno relativno hitro razvijejo beljakovinsko – energijsko podhranjenost, ki je negativen prognostični faktor. Ob beljakovinsko – energijski podhranjenosti se razvije tudi vnetni odgovor in pro – oksidativno stanje, ki vodi v začarano poslabševanje stanja. Tako je prehransko dopolnilno zdravljenje bolnikov z akutno ledvično okvaro pogosto potrebno, čeprav za to še nimamo nedvoumnih dokazov, saj gre za zelo kompleksen problem.  Zelo pomemben je seveda individualen pristop, kjer je potrebno oceniti vzrok in vrsto primarnega dogodka, ki je pripeljal do akutne okvare ledvic, hkrati pa je potrebno vzeti v obzir še specifične kazalce kot so hemodinamski monitoring, acido – bazno ravnotežje,  jetrno funkcijo, pljučno funkcijo in potem glede na celoten skupek informacij prilagoditi prehransko zdravljenje akutno bolnega. Nujno je tako narediti prehransko oceno, ki vključuje tako običajne laboratorijske kot tudi klinične kazalce.

Soli v parenteralni prehrani se ne sme uporabljati za korekcijo acido – baznih motenj, vendar pa se jih lahko uporablja za vzdrževanje normalnega acido – baznega metabolizma. Prenajedanje, ki je lahko bodisi parenteralno in enteralno, je lahko povezano s kopičenjem ogljikovega dioksida, ki lahko privede do poslabšanja respiratorne acidoze. Tako velja, da se parenteralno in enteralno prehranjevanje ne sme začeti pri bolnikih z nestabilnim acido – baznim ravnotežjem.

Kronična ledvična bolezen pa je običajno počasi napredujoča bolezen, pri kateri se pričakovano slabša ledvična funkcija in so pričakovani metabolni zapleti, ki jih lahko zdravimo s primerno prehrano. Znano je, da je prehranska terapija pri kronični ledvični bolezni enakovredno terapevtsko sredstvo, saj znižuje uremično toksičnost, zmanjšuje nevarnost podhranjenosti in upočasni napredovanje kronične ledvične bolezni. Najbolj pomemben ukrep prehranskega zdravljenja v pred – dializnem obdobju je tako omejiti beljakovine in hkrati zadostiti energetskemu vnosu. Pomembno je, da se v tem obdobju ne pojavi beljakovinsko – energijska podhranjenost. Nedvoumna pomembnost zdravstvenih delavcev, ki delajo z bolniki v tem obdobju je ta, da lahko z majhnimi spremembami na dolg rok naredijo velike korake. Ker običajno obdobje kronične ledvične bolezni traja nekaj časa preden pride do končne odpovedi ledvic, je še toliko bolj pomembno prehransko zdravljenje, da ima bolnik v režimu nadomestnega zdravljenja  kar se da dober beljakovinsko – energetski status.

V dializnem obdobju oziroma v obdobju nadomestnega zdravljenja se lahko vnos proteinov ponovno poveča, s čimer se izognemo beljakovinski – energijski podhranjenosti, ki je močan napovedni dejavnik za obolevnost pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo.

V zaključku je nujno še enkrat poudariti, da je prehransko zdravljenje pri ledvični bolezni zelo pomemben ukrep, ki ga lahko uporabimo kot spremenljivko, ki spremeni tok bolezni, bodisi akutne bodisi kronične, za spremembo v boljšo prihodnost.

Kersnič Boštjan, dr.med. 

SB Novo Mesto

Reference

  1. Cano N, Aparicio M, Brunori G et all. ESPN Guidelines on parenteral nutrition: Adult renal failure. Clinical nutrition 2009; 28:401-14.
  2. Cano N, Fiaccadori E, Tesinsky P et all. ESPN Guidelines on enteral nutrition: Adult renal failure. Clinical nutrition 2006; 25:295-310.
  3. Rajendram R, Preedy V R, Patel V B.Diet and Nutrition in Critical Care. Springer Science+Business Media New York, 2015.
  4. Byham-Gray LD, Burrowes JD, Chertow GM. Nutrition kidney disease. Second edition. Humana Press. Science+Business Media New York, 2014.
  5. Kopple JD, Massry SG, Kalantar-Zadeh K. Nutritional management of renal disease. Third edition. Elsevier Inc 2013.
  6. Lindič J, Kovač D, Kveder R et all. Bolezni ledvic. Tretja izdaja. Ljubljana, 2014.
  7. Knap B, Lavrinec J. Prehrana pri ledvični bolezni. Ljubljana: društvo ledvičnih bolnikov Slovenije; 2012. P. 1-38.