Obstajajo tišine, ki jih zdravstveni delavci poznamo, a jih svet nikoli zares ne sliši.

Prva tišina.
Pred slabo novico.
Tisti zadržani dih, ko že čutiš bolečino drugega v svojih prsih.

Druga tišina.
Po zadnjem izdihu.
Ko se prostor nenadoma umiri in življenje, ki je pravkar odšlo, počastiš s spoštovanjem in tišino.

Tretja tišina.
Tista, ki jo pogoltneš, da se drugi ne zlomijo.
Ko moraš ostati miren, čeprav se v tebi vse trese.

Četrta tišina.
Na hodniku, takoj po reanimaciji.
Ko adrenalin popusti in resničnost težko sede nate.

Peta tišina.
Med pacientovim strahom in tvojim odgovorom.
Tisti trenutek, ko izbereš sočutje pred vsem drugim.

Šesta tišina.
Ko družina vpraša: »Bo vse v redu?« In samo ti poznaš resnico.
A iščeš najnežnejše besede, ker veš, da jih bo bolelo ne glede na to, kako jih izgovoriš.

Sedma tišina.
Po koncu dolgega dne.
Ko se vrata oddelka zaprejo za tabo, a vse, kar se je zgodilo, odide domov s tabo.

Osma tišina.
Na poti domov.
Utrujenost sedi ob tebi, obrazi pacientov pa se vračajo v misli, ki jih preprosto ne moreš ugasniti.

Deveta tišina.
Tista, ki pride takrat, ko si končno sam.
Morda pod prho, v avtomobilu, v praznem hodniku ali v temi svoje sobe.
Takrat lahko za trenutek odložiš vse, kar moraš nositi za druge.
In pridejo solze. Ne zato, ker si šibek. Ampak zato, ker si človek.

In deseta tišina.
Tista najgloblja.
Tišina v tebi, kjer kljub vsemu še vedno živi tvoj namen.

Zakaj si ostal.

Zakaj se jutri vrneš.

Zakaj znova oblečeš uniformo, plašč ali delovno haljo in stopiš skozi ista vrata.

Ker včasih ne moreš rešiti življenja.

Ne moreš odvzeti bolečine.

Ne moreš spremeniti izida.

Lahko pa ostaneš.

Primeš roko.

Poslušaš.

Pomiriš.

Pogledaš v oči.

Pomagaš.

In človeku daš občutek, da v najtežjem trenutku ni sam.

To je moč zdravstvenega delavca.

Ne, ni vsaka tišina prazna.

Nekatere so svete.

Nekatere so težke.

Nekatere bolijo.

Nekatere zdravijo.

In za vsako od teh tišin stoji človek.

Človek, ki vsak dan skrbi za druge, tudi takrat, ko bi sam potreboval,
da nekdo poskrbi zanj.

Zato hvala.

Vsem, ki zdravite.

Vsem, ki negujete.

Vsem, ki rešujete.

Vsem, ki poslušate.

Vsem, ki ostajate.

Vsem zdravstvenim delavcem.

Vaše delo ni vedno vidno.

Vaša tišina včasih pove več, kot bi lahko povedale besede.