Nikoli ne obupajte!

Živjo. Ja vsaka ima svojo zgodbo. Zato sem se odločila, da bom delila svojo z vami in tako mogoče kateri s podobnimi težavami pokazala, da ne smemo obupati.

Po letu in pol truda nama je s fantom končno uspelo, da sva zagledala plusek na testerju. Od veselja in seveda presenečenja, sva se kar oba zjokala.

Bila sva namreč že naročena na kliniko za neprodnost in čez 14 dni sva imela datum.

Nosečnost je potekala brez večjih težav vse do aprila, ko sem bila noseča 19 tednov.

Dobila sem vročino, pri zdravnuku sem glede na krvne izvide dobila Ospen 1500 in ker po 7 dneh ni bilo bolje še Amoksiklav. Stanje se je končno izboljšalo, ampak me je težila zatrdlina na desni dojki, ki je postajala vedno večja. Opazila sem jo mesec dni nazaj, ampak saj veste nosečnost, hormoni, mlečne žleze, poleg tega pa sem se dva meseca prej zelo udarila ravno na to mesto in zato nisem prej temu posvečala takšne pozornosti.

Na pregledu sem omenila svoji osebni zdravnici, ki pa mi je takoj napisala napotnico za ultrazvok. Rekla je: “Za vsak slučaj.”

Čez teden dni, sem že bila naročena. Zdravnik mi ni dal ne upanja, da ni nič takega, niti da gre za tisto najhujšo “žival”. Pač pa me je naročil čez teden dni na punkcijo v Celje. Teden dni po punkciji sem dobila klic osebne zdravnice iz Velenja v službo, da so prispeli izvidi. Bili so tako nejasni, da se je dogovorila z zdravniki v Ljubljani, da pridem naslednji dan na ponovno punkcijo, tokrat v Ljubljano. Seveda sem takoj dobila tisti slab občutek, pojavil se je strah, kaj pa če… V službi sem se dogovorila, da me naslednji dan ne bo in odšla po napotnico.

Po punkciji sem bila čez en teden naročena na konzilij. Ne bom pozabila s kakim slabim občutkom sem čakala v čakalnici, po drugi strani pa se tolažila, da je bula samo od udarca. Po dveh urah čakanja me je sestra končno poklicala v ordinacijo. Ulegla sem se na posteljo in zdravnik me je pregledal.

Potem so pa sledile besede, ki jih je izrekel med masažo mojega vratu. “Izvidi punkcije kažejo na to, da gre za invazivni duktalni karcinom dojke.” Sploh nisem mogla nič reči. Zdravnik mi je razlagal vse možno, spolnem se samo, da je rekel, da ga bomo odstranli in da je ozdravitev popolnoma mogoča. Meni pa so po glavi rojile le besede ZAKAJ RAVNO ZDAJ, KO SEM NOSEČA? KAJ BO ZDAJ Z MOJIM SINOM? Po nekaj trenutkih pa sem se sesula. Nisem se mogla pomiriti. Zdravnik je poklical v ordinacijo mojega fanta, ki je čisto bled prišel skozi vrata. Seveda je takoj vedel zakaj se gre, saj ni v navadi, da tudi spremljevalca pokličejo v ambulanto. Zdravnik mu je nato vse razložil, saj jaz nisem bila sposobna poslušati.

Odšla sva iz Onkološkega inštituta, šele zunaj sem se malo pomirila. Zdaj me je čakala še bolj boleča izkušnja, vsi bližnji so čakali na moj klic. Poklicala sem mamo in še zdaj se spominjam njenih besed v tolažbo. Pomiri se, to ni nič takega, bodi mirna noseča si. Vse bomo rešili. Še zdaj mi tečejo solze, ko se spominjam kako je bilo. Diagnozo sem izvedela ravno 3 dni po mojem 30.rojstnem dnevu, ki bi moral biti nekaj posebnega, saj sem noseča.

Sledil je konzilij z osmimi zdravniki in odločitev. Čez dober teden sem imela že prvo kemoterapijo, nato pa še 3 enake vsake 3 tedne. Prenašala sem jih dobro.

Peta je bila nekoliko blažja, saj se ni vedelo kdaj bom rodila in kri ni smela biti preveč slaba. Na vsake 14 dni sem imela ultrazvok v porodnišnici v Ljubljani, kjer so spremljali otrokov razvoj. Vse je bilo v redu in to me je pomirilo.

Zgodilo se je ravno 3 tedne prezgodaj.

Nedelja zvečer, pojedla sem celo skledo paradižnikove solate, nato sem si spekla kokice, kot da že to ni bilo dovolj pa sem si odprla še sladoled. Nakar nekaj poči. Prav slišalo se je in ko sem se hotela malo prestaviti, se mi je zdelo, da se bom polulala. Malo sem počakala in rekla fantu da se mi zdi, da če vstanem, da mi bo voda odtekla.

Vsedel se je in rekel kaj čakam, naj že vstanem, mogoče bo treba iti v porodnišnico. In res vstanem na hitro, saj sem vedela, da bo steklo iz mene, nisem pa hotela zmočiti nove sedežne. Sledilo je tuširanje in priprave na odhod. Vse se je dogajalo mirno, pa vseeno s kančkom nervoze in pričakovanja. Popadkov ni bilo. Po pregledu je ginekologinja potrdila, da je še vedno v medenični legi, zato so me sprejeli in zjutraj je sledil carski rez. Med posegom sem bila budna, zato sem takoj zaslišala jok sina. Bil je tako lep, ampak itak je vsaki mami njen otrok lep. Postala sem mama sinu Maju.

Bil je zdrav, kamen se mi je odvalil od srca. Le en dan je moral biti na infuziji, ker je imel malo nizek sladkor. Dojiti nisem smela zaradi kemoterapij, zato sem dobila tablete, ki zavirajo nastanek mleka. Po šestih dneh sva lahko odšla domov.

Sledile so še 3 močne kemoterapije, po katerih me je vso telo bolelo, zato je tisti čas za sina skrbel fant. Maj je bil star 2 meseca ko je sledila operacija. Ker so genski izvidi pokazali okvaro gena brca 1, sem se odločila preventivno odstraniti še levo dojko. Sledilo je težko obdobje 10 dni v bolnišnici, brez sina, z močnimi bolečinami, saj sem dobila vnetje, zraven pa so še ugotovili, da sem dobila eno bakterijo.

Na srečo je pomagal antibiotik Amoksiklav, zato sem po desetih dneh lahko končno šla domov, pa čeprav kar z drenažo. Po nekaj dnevih me je poklical moj kirurg in povedal, da so prišli še izvidi leve dojke, ki smo jo preventivno odstranili. Čeprav tega nismo pričakovali, se je izkazalo, da je tudi v levi dojki že bil tumor z rakavimi celicami. Takrat sem samo sama sebi čestitala, da sem se odločila za obojestransko odstranitev.