Že nekaj časa me zmeraj bolj mori to vprašanje. In verjetno še marsikatero sestro. Že kot otrok v vrtcu sem imela željo postati medicinska sestra.

Da bom lahko pomagala bolnim. In ta želja je gorela v meni dokler se nisem izšolala za diplomirano medicinsko sestro. A zadnja leta se v svojem poklicu vedno bolj odmikam od tega “da bom lahko pomagala bolnim”. Vse to se počasi a vztrajno razblinja, kot mehurček, ki se v trenutku razpoči. Tako se trenutno počutim.

Razpočeno, zlomljeno, izgorelo, brez vizije in brez volje da bi še dalje opravljala svoje poslanstvo. In to zato, ker mi jo dan za dnem odjemajo nove direktive, novi papirji, nove dodatne zadolžitve… In te direktive so daleč od skrbi za bolnike. Te direktive in novi papirji so le, kot pravijo za naše varovanje.

Vse več je pritožb s strani svojcev in če ni vse zapisano, nosi škodo ustanova. Vredu, to razumem. Ampak vseeno rečem: papir prenese vse. Papir prenese da napišem tisoč in eno stvar, čeprav je v resnici nisem imela časa narediti. Vendar če je zapisano, je za nekatere narejeno.

Narejeno je za tiste, ki to odrejajo in preverjajo. Do zdaj me še nihče od nadrejenih ni vprašal, si umila bolnika, je nahranjen, suh, je dobil kaj za pit? Vprašali so me le, ali so izpolnjeni papirji,oz. zakaj niso. In kje se je tu izgubila skrb za bolnika. Ali smo res prišli tako daleč, da ni nobenemu mar za njih.

Za njih zaradi katerih sploh imamo službe. Za njih, ki smo jim zadnje upanje in bilka ki se je trdno oprimejo. Nam zaupajo, nam prepustijo svoje telo v zdravljenje in skrb. Mi smo tu za njih, mi smo tu da si vzamemo ves svoj čas in ga namenimo njim. Njim in ne papirjem.

Marsikdo si ne predstavlja stiske medicinske sestre. Vsak pričakuje da bo vse narejeno. Vodilni, zdravniki, bolniki in nenazadnje svojci. Nihče pa se ne vpraša ali še zmoremo. Ali zmoreta dve medicinski sestri po standardu skrbet za vse potrebe 12 nepokretnih bolnikov. Odvisnih pri vseh življenjskih aktivnostih.

Jih zmoreta zjutraj urediti, umiti, previti, namazati, obriti, jih nahraniti, dati tablete, infuzije, vzeti kri, odpeljati na preiskave, poostreno kontrolirati vitalne funkcije, obvladati nekaj zelo nemirnih in agresivnih bolnikov, opraviti z zdravnikom vizito, opraviti po viziti vse naročeno, ga ponovno nahraniti, ker je že čas kosila, ga pred kosilom previti, jim dati spet zdravila, tekočine, jih obračati na 2 uri… In še ni konec 8 ur. Pa to tudi ni vse napisano delo, ki se ga opravlja. In ne pozabimo. Vse natančno dokumentirati.

[wp_ad_camp_1]

Da si ga umil, nahranil, previl, ga obrnil, mu dal zdravila, preveril bolečino, preveril vbodno mesto, preveril vitalne funkcije… In lahko bi naštela še ogromno stvari. In če si časovno preračunamo vse to na število zaposlenih, pridemo do žalostne ugotovitve. Da si za bolnika pravzaprav ne vzamemo več časa.

Sistem nam ne dopušča biti ob bolniku, ga tolažiti, mu stati ob strani, mu nekaj jasno pojasniti. Sistem dopušča le to, da si je treba vzeti čas za papirje. Četudi veš da boš bolnika zaradi tega prehitro nahranil, ga na hitro umil, preslišal njegove želje, ki ti jemljejo čas, ki ga rabiš za papirje!

Trenutno sem v svojem poklicu res odmaknjena od svoje vizije medicinske sestre. Ena izmed prvih medicinskih sester Florence Nightingale, znana kot gospa z lučko, je v času Krimske vojne skrbela za ranjence, bdela nad njimi z lučko.

Ta lučka v poklicu medicinske sestre ugaša. In kot se je ona borila za socialno zdravstvo in humane razmere v bolnišnicah, se bomo čez nekaj let očitno spet morale boriti za to. In jaz se bom borila za bolnika.

Dušanka Paklec