Malo več kot teden dni po mojem rojstnem dnevu pet let nazaj, je bil sončen pomladanski dan v maju.

Dan, ko se mi je življenje obrnilo na glavo.

Kako se ti lahko življenje spremeni v sekundi. Minuto nazaj se pogovarjaš in smeješ s prijatelji, naslednjo minuto pa se boriš za življenje.

Zaradi prometne nesreče sem imela hude poškodbe in vsa zasluga gre odličnim reševalcem, da so me ohranili pri življenju in da sem danes lahko tu.

Ker sem imela hude poškodbe na nogi in roki ter pretres možganov, sem dolg in naporen teden zdravljenja preživela na intenzivnem oddelku na travmatološki.

Tega se spomnim, kot da bi bilo včeraj. Nihče, ki tega ni doživel, si ne more predstavljati, kakšna nočna mora je zbuditi se v bolnišnici, priklopljen na aparate, popolnoma brez moči in besed. V glavi pa polno dvomov, vprašanj in strahu.

Da sem spet zaživela, so zagotovo pripomogle tople besede zdravnikov in medicinskih sester in lahko rečem, da sem v bolnišnici preživela lep teden.

Tu gre vsa zasluga odličnim zdravnikom, fizioterapevtom in sestram, ki so naredili vse kar je bilo v njihovi moči, da bi se počutila bolje.

Potrebno je le nekaj spodbudnih besed, malo pogovora, pa je takoj lažje. Kot da bi bilo včeraj se še vedno spomnim preživetega tedna v bolnišnici, vseh neprespanih noči in prijazne medicinske sestre, ki mi je celo posodila njen mp3 predvajalnik in pustila odprta vrata, da sem lažje zaspala.

Mogoče se nekaterim to zdijo malenkosti, meni je pomenilo ogromno. In kako sem bila vesela ko sem bila prvič nazaj na nogah, ko sem lahko naredila tistih par korakov z berglami po našem oddelku.

Kako so bile potrpežljive naše medicinske sestre in fizioterapevtke, ko nisem hotela nazaj v posteljo, ker sem bila tako vesela, da spet hodim. Da sploh ne omenjam koliko časa in potrpežljivosti je bilo potrebno, da sem prišla do kopalnice in se umila. Hvala vsem, ki ste bili z mano v teh ne najbolj prijetnih trenutkih.

Hvala za spodbudne besede in vso pomoč. Brez prijaznih zdravnikov, odličnega dr. Marka Macure ter vseh pomočnikov in medicinskih sester, mi zagotovo ne bi uspelo, kar mi je.

Z največjim veseljem se spominjam, ko ste me klicali sonček, ker sem ne glede na slabo situacijo vedno bila vesela in nasmejana. Zagotovo lahko rečem, da ste k mojem nasmehu prispevali tudi vi.

Na to preizkušnjo gledam kot na nekaj pozitivnega. Iz tega sem prišla močnejša in danes živim vsak trenutek. Po zaslugi vseh fizioterapevtov v kliničnem centru v Ljubljani in Dolenjskih toplicah, se po letih rehabilitacije spet lahko brez večjih težav ukvarjam s športom in celo tekmujem.

[wp_ad_camp_1]

Zagotovo pa tu gre največja pohvala mojemu odličnemu zdravniku dr. Macuri, ki mi je vsak dan znova vlival voljo, tudi ko je bilo težko in mi tako ogromno pomagal.

Ta izkušnja me je naredila osebo, kot sem danes. Je del mene in vedno bo. In vsi zdravniki, sestre in pomočniki, bodo vedno del moje zgodbe.

To je moja zgodba in zapisane moje misli. Mogoče iz tega nekoč nastane knjiga.

Lep pozdrav,

Erika