Rezultati so zelo različni od številk do informacij, ampak, ko smo jih razvrstili in analizirali smo ugotovili, da ni 100% odgovora na to vprašanje.
Nekateri viri navajajo, da je povprečno odraslo človeško telo sestavljeno iz 50 triljonov celic, medtem ko se drugi nagibajo k številki 10 triljonov. Znanstvena spletna stran NetLinks, pripomoček za znanstvene učitelje, prikazuje, da je celic v človeškem telesu približno 100 triljonov.
Vendar pa so ta števila le ugibanja.
Si lahko predstavljate, da bi prešteli vse celice? Stvar pa še bolj otežijo celični procesti in sicer število celic se nenehno spreminja, ene propadejo, druge se obnavljajo. Torej tudi število celic v telesu ni statično. Jo konstantno in verjetno nikoli ne bomo vedeli koliko celic nas sestavlja.
Važno, da jih vzdržimo čimdlje časa mladostne in skrbimo za preventivo!
Človek:
Fosilni razpon: pleistocen – recentno
Ohranitveno stanje taksona
preživetje zagotovljeno
Znanstvena klasifikacija
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Primates (prvaki)
Družina: Hominidae (človečnjaki)
Rod: Homo (človek)
Vrsta: H. sapiens
Podvrsta: H. s. sapiens
Tričlensko ime
Homo sapiens sapiens
Linnaeus, 1758
Célica je strukturna in funkcionalna enota vseh živih organizmov. Nekateri organizmi, kot so bakterije so enoceličarji; sestavlja jih ena sama celica. Drugi organizmi, kot ljudje, so mnogocelični (ljudje imajo približno 100 bilijonov celic).
Celice so v povprečju velike 10-20 μm, s prostim očesom jih ne moremo videti. S svetlobnim mikroskopom (povečava do 2000×) vidimo celico kot vrečasto tvorbo, ki je obdana s celično membrano, izpolnjena s citoplazmo in ima celično jedro. Z elektronskim mikroskopom (povečava do 1.000.000×) lahko opazujemo podrobno zgradbo celičnih organelov (ribosom, lizosom, endoplazemski retikulum, Golgijev aparat, mitohondrij), ki opravljajo različne naloge.
Poznamo dva osnovna tipa celic:
* procito (prokariontska celica),
* evcito (evkariontska celica).
Primerjava rastlinske in živalske celice:
* velikost rastlinske celice: 50-100 μm, velikost živalske celice: 5-30 μm
* centriol ima samo živalska celica
Celična membrana obdaja celico, skoznjo prehajajo snovi v celico in iz nje. Zgrajena je iz dvojne plasti fosfolipidov (maščobe) in različnih beljakovinskih molekul. Njeno zgradbo prikazujemo z modelom tekočega mozaika. Mozaik zato, ker so beljakovinske molekule vstavljene v plast fosfolipidov kot mozaik, tekoči pa zato, ker beljakovinske molekule plavajo, se premikajo po plasti.
Endoplazemski retikulum je splet prostorov, imenovanih cisterne. Na zrnatem endoplazemskem retikulumu se pojavljajo tudi ribosomi, v katerih poteka sinteza beljakovin. Te beljakovine nato po cisternah potujejo po celici. Poznamo zrnati ER (z ribosomi) in gladki ER (brez ribosomov).
Golgijev aparat je zgrajen iz cistern, od katerih se odcepljajo mehurčki, ki potujejo do celične membrane, se tam odprejo in vsebino izpraznijo navzven. V mehurčkih se nahajajo beljakovine, povezane z ogljikovimi hidrati.
Lizosomi so mehurčki, ki vsebujejo prebavne encime. Nastajajo tako, da se ločijo od Golgijevega aparata. Sodelujejo pri celični prebavi.
Mitohondrij naj bi bili po endosimbiontski hipotezi včasih samostojni organizmi, ki pa so se vrinili v celico in z njo živijo v sožitju. Dokaz za to naj bi bil lasten DNK, na podoben način pa naj bi se razvili tudi plastidi. Imajo dve membrani; zunanja je gladka, notranja pa nagubana. Naloga mitohondrijev je celično dihanje – proces, pri katerem se iz hrane sprošča energija v obliki molekul ATP. Ker imajo mitohondriji lasten DNK in ribosome, lahko v njih poteka tudi sinteza beljakovin.
Kloroplasti so skupina plastidov, ki je značilna za rastlinske celice, opravljajo fotosintezo. So okrogle, lečaste strukture in imajo gladko zunanjo ter nagubano notranjo membrano. Gube notranje membrane so tilakoide. Kloroplasti imajo lasten DNK in ribosome, po endosimbiontski hipotezi so nastali iz modrozelenih cepljivk.
Vakuola je značilna za rastlinsko celico. Je večji prostor, obdan z membrano – tonoplast. Znotraj se nahaja celični sok. Ker rastline nimajo izločal, vse odpadne produkte kopičijo v vakuoli. S starostjo celice narašča tudi velikost vakuole. Snovi odvrže preko korenin ali smole.
Jedro je obdano z dvema membranama – notranjo in zunanjo, ki ima ribosome in se veže na endoplazemski retikulum. V jedru se nahaja večina dednega zapisa celice. Dedni zapis je v obliki tankih nitk, imenovanih kromatin (pri barvanju se obarvajo). Kromatin je sestavljen iz molekul deoksiribonukleinske kisline in beljakovin ter je videti kot mrežast preplet. Kromosomi se oblikujejo iz spiraliziranega kromatina. V celici jih vidimo samo med celično delitvijo. Število kromosomov v človeški celici je 46. Telesne celice imajo 23 parov, en par od tega sta spolna kromosoma (xx oz. xy), so diploidne (2n). Človeške spolne celice imajo 23 kromosomov, so haploidne (1n).
Jedrce je temnejši del jedra, v katerem nastajajo ribosomi.
Nitaste citoplazmatske strukture so:
* mikrotubuli: votle cevke, zgrajene iz beljakovine tubulin. Njihova naloga je transport snovi znotraj celice in sodelovanje pri celični delitvi (tvorijo delitveno vreteno). So gradbeni deli bičkov in migetalk.
* mikrofilamenti: tanjše nitke, ki niso votle. Zgrajene so iz beljakovine aktin, pomembne pa pri krčenju mišic….
In tako naprej…
