Barva urina je odvisna od žolča, produkta jeter, ki razgrajuje maščobe.

Ko naše telo razgradi žolč, je barva urina rumena. Svetlejša kot je barva, več tekočine je šlo skozi organizem.
V bistvu, z lahkoto ugotovimo, če smo dehidrirani (zaužijemo premalo tekočine).

S pomočjo barve našega urina.

Temnejši urin je simptom zmerne dehidracije in znak, da bi morali takoj zaužiti nekaj tekočine. Tudi vitaminski dodatki lahko obarvajo urin temno rumeno.

Verjeli ali ne, včasih so mislili, da rumena barva urina prihaja iz zlata.

Dolgo nazaj so alkemisti poskušali izvlečiti zlato iz urina. Ni potrebno poudariti, da so bili seveda neuspešni. Kakorkoli, leta 1669 je alkemist Henning Brand odkril fosfor, medtem ko se je ukvarjal s prevzemom podjetja. Poleg drugih stvari je to odkritje pomagalo sprožiti nastanek vžigalic.

Za starše z majnimi otroci je razumevanje barve urina pomembno za zdravje in varnost.

 In še kot izobraževalna tema:

Žolč je izloček jetrnih celic ali hepatocitov.

Sestavljen je iz anorganskih (voda, soli) in organskih sestavin (mucini, žolčna barvila, žolčne kisline); je edini prebavni sok, ki ne vsebuje encimov.

Lastnosti žolča se razlikujejo glede na mesto odvzema (žolčnik, žolčevodi); v žolčniku se zaradi resorpcije vode koncentrira. Lahko je temno zelene (v žolčniku – zaradi žolčnega barvila biliverdina) ali zlatorumene barve (v žolčevodih zaradi žolčnega barvila bilirubina). V žolčniku je bolj sluzav zaradi izločkov iz stene žolčnika; pH je 6,0 – 7,6; v žolčevodih 7,8 – 8,6. Je neprijetnega, grenkega okusa (zaradi žolčnih kislin).

Seč ali urin (latinsko urina) je tekočina, ki jo izločajo ledvice preko sečnih poti. Seč iz ledvic odteka v sečni meh (pielon), nadalje v sečevod, sečni mehur in po sečnici zapusti telo. Nastajanje seča je pomemben fiziološki proces, ki uravnava količino in sestavo telesnih tekočin ter omogoča izločevanje številnih presnovkov iz telesa.

Človeški seč je običajno rumenkasta tekočina. Številne bolezni se odražajo na videzu, količini in sestavi seča, zato je analiza seča pomembna diagnostična metoda.

Naravno izločanje seča imenujemo mokrenje oziroma uriniranje.

Seč nastaja v ledvicah pri filtraciji krvne plazme iz glomerulnih kapilar v Bowmanovo kapsulo, ki poteka v ledvičnih telescih; pri tem nastane primarni seč ali ultrafiltrat. Filtrirati se v normalnih razmerah more le voda in molekule s polmerom manjšim od 4,4 nanometra (le ioni in manjše beljakovinske molekule).

Primarni seč odteka nato v ledvične cevke (tubule) nefrona. V primarnem seču so prisotne tudi snovi, ki so za telo pomembne in ni smotrno, da bi se izločile (na primer glukoza, aminokisline in elektroliti). Odrasel človek dnevno proizvede okoli 180 litrov primarnega seča, izloči pa ga le okoli 1,5 litra; velika večina primarnega seča se reabsorbira.

V sistemu ledvičnih tubulov, Henlejevih zank in zbiralc se za telo pomembne snovi reabsorbirajo, reabsorbira se pa tudi okoli 99% vode. Seč, ki priteče iz zbiralc v ledvični meh, se imenuje sekundarni seč in tega v bistvu izločimo z uriniranjem. Sečni mehur je pomemben za zbiranje in zadrževanje seča, ki ga nato zavedno izločimo.

Proces nastajanja in izločanja seča v ledvicah imenujemo diureza. Na diurezo lahko vplivamo z zdravili. Takšna zdravila so diuretiki , ki zvišajo prostornino izločenega seča in posledično znižajo prostornino krvi. Uporabljajo se pri ledvičnih in srčnih boleznih, saj zmanjšajo obremenitev obtočil. Diuretično učinkujeta tudi na primer etanol in kofein, saj znižata izločanje antidiuretskega hormona iz hipotalamusa.

Če prostornina dnevno izločenega seča preseže 1,5 L, govorimo o poliuriji, če pa je izločanje seča zmanjšano, pa o oliguriji (manj od 400 ml) oziroma anuriji (manj od 100 ml).