Elektrokardiogram (EKG) je grafični zapis električnih napetosti (aktivnosti) srčne mišice. Električni impulzi nastajajo v prevodnem sistemu srca, draženje mišičnih vlaken pa vodi do njihovega krčenja. Tvorba in prevajanje električnih impulzov povzroča šibke električne napetosti, ki se širijo po vsem telesu in jih lahko registriramo z ustreznim aparatom, ki je z elektrodami povezan z različnimi deli (točkami) na telesni površini. Tako dobimo elektrokardiogram (EKG).
INDIKACIJE:
– bolečina v prsnem košu,
– sum na miokardni infarkt ali ishemično bolezen srca,
– motnje srčnega ritma,
– vnetje osrčnika,
– povečanje srca ali določenega dela srca ,
– sistemske bolezni, ki prizadenejo srce,
– motnje elektrolitskega ravnovesja,
– preverjanje učinka delovanja nekaterih zdravil na srce,
– preverjanje delovanja umetnih spodbujevalnikov srca …
PRIPRAVA BOLNIKA ZA EKG:
Seznanimo bolnika s preiskavo, bolnik je higiensko urejen, psihično in fizično sproščen, praviloma leži na preiskovalni mizi na hrbtu, na poraščena mesta nanesemo kontaktni žele, nastavimo elektrode, posnamemo EKG, po snemanju bolnika uredimo.
POTEK PREISKAVE
EKG je popolnoma neboleča preiskava pri kateri preiskovanec leži na preiskovalni mizi ali postelji z rahlo dvignjenim vzglavjem. Roke in noge ima iztegnjene ob telesu. Pri tem ima razgaljen prsni koš, obe zapestji in predel nad gležnjema. Na tem delu mu namestimo elektrode, ki so s kablom povezane z aparatom za snemanje EKG-ja. Za snemanje se navadno uporabljajo vakumske elektrode, ki se prisesajo na kožo ali pa elektrode v obliki nalepk. Za boljši stik med elektrodami in kožo, na kožo nanesemo kontaktni gel ali razpršilo. V primeru, da je preiskovanec močno poraščen po prsnem košu, je včasih potrebno v predelu nameščanja elektrod odstraniti dlake. Zelo pomembno je, da je preiskovanec med snemanjem EKG-ja sproščen, se ne premika in ne govori. Preiskava navadno traja 10 do 15 minut, razen v primeru, ko je potrebno narediti več posnetkov ali dalj časa spremljati preiskovanca na EKG-ju.
[wp_ad_camp_1]
Celotni – rutinski posnetek z 12 običajnimi odvodi vsebuje: tri standardne bipolarne odvode: D1 (Derivation), D2, D3, ali I, II, III; tri unipolarne ekstremitetne odvode: aVR – desno zapestje, aVL – levo zapestje, aVF – levi gleženj; šest unipolarnih prekordialnih odvodov: V1 – četrti medrebrni prostor na desni strani prsnice, V2 – četrti medrebrni prostor na levi strani prsnice, V3 – med V2 in V4, V4 – peti medrebrni prostor na sredini ključnice, V5 – leve sprednja aksilarna linija v višini V4, V6 – leva srednja aksilarna linija v višini V4;
Dodatne elektrode za snemanje: V7 – v petem interkostalnem prostoru zadnja aksilarna linija, V8 – v petem interkostalnem prostoru skapularna linija, V9 – v petem interkostalnem prostoru paraverbalno levo