Elektrokardiografija (EKG) je neboleča preiskava srca s pomočjo aparata, ki zapisuje pot električnih impulzov po srčni mišici. Električni impulzi se praviloma širijo iz sinusnega vozla po prevodnem sistemu srca. Posnetek, ki ga dobimo, se imenuje elektrokardiogram, ki ga odčita zdravnik.
Za registracijo standardnega EKG-ja z dvanajstimi odvodi pritrdimo 4 elektrode na ekstremitete in 6 na prsni koš. Pisalnik beleži krivulje različnih odvodov.
Ločimo EKG v mirovanju in EKG z obremenitvijo.
Spremembe v EKG-ju so tipične pri srčnem infarktu, pri popuščanju srčne akcije (insuficienca), pri pojavu vzburjenja in motnjah vodenja impulzov (Klasic Melita et al., 2009).
Elektrokardiogram je grafični zapis električnih napetosti (aktivnosti) srčne mišice. Električni impulzi nastajajo v prevodnem sistemu srca, draženje mišičnih vlaken pa vodi do njihovega krčenja. Tvorba in prevajanje električnih impulzov povzroča šibke električne napetosti, ki se širijo po vsem telesu in jih lahko registriramo z ustreznim aparatom, ki je z elektrodami povezan z različnimi deli (točkami) na telesni površini. Tako dobimo EKG.
EKG je najpogostejša ne-invazivna preiskava v kardiologiji.
Zdravnik je tisti, ki poda indikacijo za snemanje EKG-ja navadno ob:
- bolečini v prsnem košu,
- sumu na miokardni infarkt ali ishemično bolezen srca,
- motnjah srčnega ritma,
- vnetju osrčnika,
- povečanju srca ali določenega dela srca,
- sistemskih boleznih, ki prizadenejo srce,
- motnjah elektrolitskega ravnovesja,
- oceni učinka delovanja nekaterih zdravil na srce,
- oceni delovanja umetnih spodbujevalnikov srca (Klinika Golnik).