Razširjenost samomora narašča in že danes umre vsako leto po vsem svetu približno milijon ljudi. Samomor je hud javnozdravstveni in družbeni problem tudi v Sloveniji. Slovenija je po količniku samomora v vrhu evropskih držav. Kljub obsežnemu raziskovanju samomora v vseh državah, ki jih samomor ogroža, in vedno večjem številu podatkov o dejavnikih tveganja, pa število samomorov – z redkimi izjemami nekaterih držav – večinoma ne upada. Preprečevanje samomora je vendarle možno, če sloni na raziskovalnih podatkih in je zaobseženo v Nacionalnem programu preprečevanja samomorilnosti (Ziherlj, Pregelj, 2010).
Med samomorilno ogroženimi osebami posebej izstopajo psihotični bolniki, alkoholiki in seveda tisti, ki imajo za seboj že samomorilni poskus. Tole so nekatera opažanja o vedenju zlasti mladih ljudi, ki sicer ne razodevajo kakih omenjenih duševnih motenj niti nimajo v anamnezi še samomorilnega poskusa, temveč so v čustveni stiski spričo svojih osebnostnih značilnosti in posebne življenjsk situacije, v kateri so se znašli: vse manj se pogovarjajo s svojci, težijo k samoti, slabo spijo, vide ti so zaskrbljeni, peša jim apetit, izražajo se, kot da njihovi pretekli dosežki nič več ne pomenijo, in za nevšečnosti okoli sebe iščejo krivdo pri sebi,
- razdajajo predmete, ki so jim bili poprej dragi, češ da jih ne bodo več potrebovali, pešajo v študijski in siceršnji učinkovitosti,
- več kadijo in pijejo,
- včasih govorijo o samo moru ali pa takšen namen nakazujejo posredno, rekoč na primer, da bi najrajši umrli, pustili vse in kam šli ipd.,
- navzven običajno potrtosti često ne razodevajo in svoje razpoloženje kažejo često s tem, da se prepirajo s svojci, razdirajo običajne norme, se izmikajo obveznostim, se potepajo (Miličinski, Kaliž, 1987).
V psihiatrično ustanovo prihajajo ponavadi bolniki z jasnimi znaki depresije, z izdelanim načrtom za samomor ali po poskusu samomora, intoksicirani in prizadeti. Samomorilno pa so lahko ogroženi tudi drugi bolniki na oddelku, ki so le tesnobno razpoloženi, sumničavo napeti ali pa se tako obvladujejo, da na prvi pogled sploh ne izstopajo iz običajnega okvira. Takšni nam seveda prav lahko povzročijo neprijetno presenečenje (Miličinski, Kaliž, 1987).
Reševanje problema s področja ZN
V začetku zdravljenja si prizadevamo, da si bolnik telesno opomore, hkrati pa skušamo navezati z njim stik in pridobiti njegovo zaupanje. Vzbuditi mu moramo občutek, da je prišel v okolje, ki mu je naklonjeno in ga razume. Takšen odnos je za bolnika pomemben vir ohrabritve. Pomagamo mu razviti samospoštovanje in občutek lastne vrednosti, pri čemer si prizadevamo, da je naš odnos vselej pristen, topel, spoštljiv, razumevajoč, prepričljiv, da ne poglobi njegovih občutkov osamljenosti, manjvrednosti in odtujenosti. To pa ne pomeni, da ga moramo zasuti z obilico besed. Marsikaj tega je mogoče pokazati z našim vedenjem ali s kako pripombo. Gostobesedno argumentiranje o nesmiselností samomora na čisto razumski ravni nima pravega učinka. Pogovor naj skuša bolnika vrniti bliže k njegovi intimni vsakdanjosti. Znati ga moramo poslušati. Preveč »poučevanja« ga odbija.
Ves čas zdravljenja samomorilnega bolnika tudi opazujemo. Opazovanje naj bo diskretno, da ne bi kakega bolj sumničavega bolnika naredili še bolj nezaupljivega. Pri tem srno pozorní na psihološke in fizíološke znake samomorilne ogroženosti. Natančno vrednotenje teh znakov nam narekuje, kako bomo bolnika obravnavali.
Psihološki znaki samomorilne ogroženosti so: občutki brezupa, nemoči, pomanjkanje interesov za običajne življenjske dejavnosti (služba, šport, branje, gledanje TV), žalostno, včasih samoobtoževalno razpoloženje, umikanje iz kroga svojcev in prijateljev itn (Miličinski, Kaliž, 1987).
[wp_ad_camp_1]
Kritično mnenje študenta
Bolniku omogočimo, da izraža svoja čustva čimbolj pristno in brez zadržkov; skušamo prisluhniti vsaki njegovi pritožbi in upoštevati čustvo, ki ga bolnik pokaže. Skušamo mu pojasniti, zakaj je uživanje antidepresivov potrebno, da srno zaradi varnostnih razlogov pozorni ob jemanju le-teh. Bolnika na vsakem koraku spodbujamo predvsem pri opravljanju tistih aktivnosti, ki so mu všeč in se po njih dobro počuti. Vsako govorjenje o samomoru moramo vzeti resno, samomorilno ogroženega bolnika ne poskušamo grobo odvrniti od njegovih namenov.
Literatura
- Dostopno na URL: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=1a634aae-b3a6-46f0-b55b-e31d2c0c42d9, dne, 13.10.2014
- Dotopno na URL: http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/2010/julij-avgust/559-62.pdf, dne 13.10.2014