VRSTE IN POIMENOVANJE ZDRAVIL
Zdravilni pripravki so izdelki farmacevtskih tovarn in lekarniških laboratorijev.
Po načinu priprave poznamo:
MAGISTRALNA ZDRAVILA,
GALENSKE PRIPRAVKE,
OFICIALNA ZDRAVILA in
SPECIALITETE.
MAGISTRALNA ZDRAVILA-so pripravki, katero sestavino predpiše zdravnik.V lekarni nato pripravijo in izdajo zdravilo za posameznega bolnika, točno po zdravnikovem navodilu.
GALENSKI PRIPRAVKI-so sestavljeni preparati, ki jih izdelujejo v lekarnah po predpisih farmakopeje, strokovne literature ali po lastnih receptih.
OFICIALNA ZDRAVILA-izdelujejo v farmacevtskih tovarnah in lekarnah po recepturah in predpisih, ki so sprejeta v veljavni farmakopeji.
SPECIALITETE-so izgotovljena zdravila z zaščitnim imenom, pripravljena in oblikovana v farmacevtskih tovarnah. ® ob imenu zdravila pomeni, da je ime zaščiteno.
POIMENOVANJE:
Vsako zdravilo ima svoje kemijsko ime, ki ustreza kemijski sestavi zdravila. Zaradi preglednosti in poenotenja so uvedli t.i. generična, nelastniška nezaščitena mednarodna imena. Za zdravila (International Nonproprietary Names,INN), ki jih predpiše svetovna zdravstvena organizacija. Uporaba generičnih imen je smiselna predvsem pri kemično zapletenih zdravilih, ki jih pod različnimi imeni izdeluje več tovarn.
Zdravilne snovi, njihova imena, odmerke, način shranjevanja in identifikacije predpisuje vsakokratna veljavna farmakopeja.V SLO uporabljamo Evropsko farmakopejo s slovenskim dodatkom-Formularium Slovenicum.
V Registru zdravil Republike Slovenije so razvrščeni vsi registrirani tovarniško izdelani farmacevtski preparati z osnovnimi podatki o njihovih farmacevtskih oblikah, odmerkih, navodilih, o načinu predpisovanja in izdajanja bolnikom.
RAZVRSTITEV IN OBLIKE ZDRAVIL RAZVRSTITEV
Ministrstvo za zdravje in Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije izdajata Register zdravil Republike Slovenije.VII(marec 2002). V njem so razvrščeni vsi registrirani tovarniško izdelani farmacevtski preparati, z osnovnimi podatki o njihovih farmacevtskih oblikah, odmerkih, navodilih o načinu predpisovanja in izdajanja bolnikom. Komisija za zdravila odobri registracijo in hkrati določi tudi režim izdajanja zdravil.:
BRp -izdaja se tudi brez recepta
Rp -izdaja se samo na zdravniški recept
II/Rp -uporaba samo v bolnišnicah, izjemoma se izdaja na zdravniški recept pri nadaljevanju zdravljenja na domu po odpustu iz bolnišnice.
II -uporaba samo v bolnišnicah
Rp/Spec -uporablja se za zdravljenje ambulantnih bolnikov. Predpiše ga specialist ali zdravnik po njegovem pooblastilu; potreben je stalen nadzor med zdravljenjem.
ZZ -uporaba samo v javnih zdravstvenih zavodih ter pri pravnih in fizičnih osebah, ki opravljajo zdravstveno dejavnost.
Za zadnjo razvrstitev zdravil je poskrbela zavarovalnica ZZZS. Gre za razvrstitev zdravil na pozitivno (P) in vmesno (V) listo, ki določata, ali zavarovalnica povrne stroške zanje.
Zdravila lahko razvrstimo po kemijski zgradbi ali po delovanju:
BIOKEMIJSKO: hipoglikemiki znižujejo glukozo, antihiperlipemiki pa maščobe v krvi.
FIZIOLOŠKO: antihipertoniki znižujejo zvišan arterijski tlak.
NA ORGANSKE SISTEME: stimulanti in depresorji delujejo na osrednje živčevje, diuretiki na
OZNAČEVANJE ZDRAVIL
Z različno obarvanimi signaturnimi listki v lekarni dodatno označujejo zdravila:
-beli z rdečim robom-pripravki za uporabo na koži in sluznicah (črni tisk)
-beli: za vse ostale načine uporabe(črni tisk)
-črni:za strupe(beli tisk)
-fluerescentno zeleni:za vsa druga opozorila(črni tisk)
Zdravila, ki močno učinkujejo na osrednje živčevje (OŽ) in vplivajo na psihofizične sposobnosti bolnika so trigoniki. Označeni so z rdečima trikotnikoma ▲in ∆.
Polni trikotnik absolutno, prazni pa relativno prepove upravljanje vozil. S § označujemo opojna zdravila-paragrafike.
Znak ! pa omejuje količino enkratne izdaje zdravila.
TRIGONIKI, PARAGRAFIKI
Trigoniki so zdravila, ki močno učinkujejo na osrednje živčevje in vplivajo na psihofizične sposobnosti bolnika. Označeni so z rdečima trikotnikoma. ▲ in Δ. Med zdravljenjem z njimi je vožnja z motornimi vozili (ali upravljanje z stroji)absolutno ali relativno prepovedana.
Paragrafiki § -so opojna zdravila. Po pravilniku o načinu predpisovanja in izdajanja zdravil se morajo opojna zdravila in nekatere psihotropne snovi shranjevati v trezorju, predpisovati jih je treba v dvojniku in podatke vpisovati še v posebno kartoteko. Odmerki, koncentracije in količine opojnih zdravil, ki jih sme zdravnik predpisati na recept so omejene.
DELOVANJE ZDRAVIL: glavni, stranski in sekundarni učinek zdravila
Z glavnim delovanjem (učinkom) označujemo učinek, ki je najmočneje izražen in je za določeno zdravilo najbolj značilen ter se ponavadi tudi najprej pokaže. Z navedbo primarnega učinka kakega zdravila podajamo kratko karakteristiko tega zdravila in dostikrat že njegovo opredelitev. Glavni učinek je odvisen od kemijske strukture zdravila.
Z stranskim delovanjem označujemo vse tiste neposredne učinke zdravila, ki se pojavljajo poleg primarnega delovanja, vendar brez vzročne zveze z njimi. Takšno stransko delovanje je lahko zelo pomembno za terapevtsko uporabo zdravila.V številnih primerih pa srečamo med stranskimi učinki funkcionalne spremembe, ki bodisi pri določenem bolezenskem stanju niso zaželene, bodisi že same po sebi ustvarjajo novo patološko stanje (npr. lokalno draženje pri zdravilih, s katerimi želimo doseči samo sistemski učinek- bruhanje, driska po zaužitju zdravila)
Sekundarni učinki so vse tiste spremembe v delovanju najrazličnejših organov, ki so nastale kot posledica bodisi primarnega, bodisi katerega od akcesornih učinkov.
PREHAJANJE ZDRAVIL SKOZI MEMBRANE
Prehajanje snovi skozi membrane imenujemo transport. Pri tem snovi skozi membrane prehajajo nespremenjene. Najpomembnejši mehanizmi prehajanja zdravil skozi membrane so:
-filtracija
-osmoza
-difuzija
-specialni transportni procesi (facilitarna difuzija, aktivni transport, pinocitoza, endocitoza, eksocitoza.)
Filtracija, osmoza, difuzija in facilitarna difuzija potekajo v smeri koncentracijskega gradienta (od višje proti nižji koncentraciji). Aktivni transport in pinocitoza lahko potekata proti koncentracijskem gradientu.
Ta dva procesa potrebujeta energijo iz ATP, ki je shranjena v celicah.
Filtracija je prehajanje snovi v smeri gradientov pritiska in je pomemben proces za prehajanje makromolekul. Domnevajo, da proces ne poteka skozi membrane, temveč po medceličnem prostoru.
Difuzija je proces, pri katerem se molekule ali večji delci zaradi svoje kinetične energije in kaotičnega gibanja enakomerno porazdelijo po prostoru. Proces vedno poteka v smeri nižje koncentracije.
Specialni transport:
– facilitarna difuzija je proces, pri katerem se hidrofilne molekule (aminokisline, sladkorji, nekateri ioni) vežejo s prenašalcem in hitreje prehajajo skozi membrane. Proces vedno poteka v smeri nižje koncentracije.
– aktivni transport omogoča prehajanje ionov in drugih molekul skozi membrane v smeri višje koncentracije. Za vezavo na prenašalca in za transport je potrebna energija, ki jo celica pridobiva iz ATP.
– pinocitoza je proces za katerega je potrebna energija in omogoča prehajanje večjih molekulv celico. Celična membrana se uviha in objame molekulo v mehurček, ki se pomakne v
notranjost celice. Proces je podoben fagocitozi levkocitov.
PORAZDELITEV ZDRAVIL PO TELESU
Razporeditev zdravila po telesu ni enakomerna. Odvisna je od kemijske zgradbe zdravila, velikosti in lipofilnosti molekule ter od preprek, ki so v organizmu (krvnomožganska pregrada, placenta…) Odvisna je tudi od kapilarne prepustnosti, količine telesne vode, vezave zdravila na plazemske beljakovine in od transporta skozi membrane.
OBLIKE IN NAČINI DAJANJA ZDRAVIL
OBLIKE
Po trdnosti ločimo trde, praškaste, poltrde, poltekoče, tekoče in plinaste farmacevtske oblike zdravilnih pripravkov.
Evropska farmakopeja razvršča farmacevtske oblike po načinu uporabe
Auricularia – farmacevtska oblika za uho
Capsulae – kapsule
Compressi – tablete
Emplastra transcutanea – transdermalni obliž
Granulata – zrnca
Inhalanda – zdravila za inhaliranje
Liquida ad usum dermicum – dermalne tekočine za zunanjo uporabo
Musci medicati – zdravilne pene
Nasalia – farmacevtske oblike za v nos
Ocularia – farmacevtske oblike za oko
Parenteralia – parenteralne farmacevtske oblike
Peroralia – peroralne farmacevtske oblike
Preparationes ad irrigationem – farmacevtske oblike za izpiranje
Preparationes pharmaceuticae in vasis cum pressu – farmacevtske oblike pod tlakom
Pulveres ad usum dermicum – dermalni praški (posipala) za zunanjo uporabo
Pulveres perorales – peroralni praški
Reectalia – rektalne farmacevtske oblike
Styli – palčke
Tamponae medicatae – zdravilni tamponi
Unguenta – poltrdna zdravila za uporabo na koži (mazila, kreme)
Vaginalia – farmacevtske oblike za dajanje v nožnico
1) KAPSULE- trdni pripravki v ovoju iz dveh delov: želatinske, makrogolne, škrobne.
2) TABLETE, DRAŽEJI- trdni pripravki, stisnjene praškaste snovi.
3) MAZILA ali KREME- polčvrste oblike za lokalno uporabo
4) SVEČKE- trdni pripravki, ki se na telesni temperaturi raztopijo; za rektalno ali vaginalno uporabo.
5) RAZTOPINE- tekoči pripravki za zunanjo in notranjo uporabo.Sestavljene so iz topila in ene ali več snovi.Topilo je lahko voda, alkohol, polietilen, glikol, glicerol ali olje.
6) SUSPENZIJE- tekoči pripravki z netopnimi delci.Tekoči puder, ki ga moramo pred uporabo pretresti.
7) EMULZIJE- tekoči pripravki iz dveh faz, ki se ne mešata.(olje:voda)
8) ČAJI- posušeni deli rastlin in plodov za domačo pripravo tekočih pripravkov.
9) PREVRETKI, POPARKI, MACERATI- tekoči pripravki iz rastlin za zauživanje
10) TINKTURE- alkoholni izvlečki iz rastlin.
NAČINI DAJANJA ZDRAVIL
1) ORALNO (p.o)skozi usta- najenostavnejši, najpogostejši način jemanja zdravil. Učinki so počasni.
2) BUKALNO- zdravilo deluje lokalno ali se absorbira skozi sluznico.
3) REKTALNO V ČREVO- (svečke, klizme).Učinki so sistemski ali lokalni. Obvoz jeter.
4) INTRAVENSKO- i.v- hitro delovanje, nevarnost infekcije.
5) INTRAMUSKULARNO-i.m.- nevarnost infekcij, včasih boleče
6) PODKOŽNO- s.c.- nevarnost infekcij, inzulin.
7) INTRANAZALNO- učinki so lahko lokalni (dekongestivi) in sistenski (kalcitonin, inzulin)
8) INTRADERMALNO- v kožo- kožni tuberkulinski test
9) INTRATEKALNO- v hrbtenjačni prostor, v likvor.
10) INTRAPERITONEALNO- v trebušno votlino.
11) INHALACIJE- vdihavanje hlapnih tekočin, plinov, par ali majhnih delcev zdravila.
12) LOKALNO- nanašanje zdravila na kožo ali sluznico v obliki praškov, mazil, krem losionov.
13) SUBLINGUALNO (podjezično): pod jezik (tablete, pršilo) sistemski učinek, obvoz jeter.
14) PARENTERALNO- ne skozi prebavila, najpogosteje gre za injiciranje.
15) TRANSDERMALNO- terapevtski sistemi (TS) za sistemske učinke. Obliži, iz kateri se enakomerno sproščajo skoz kožo analgetiki (fentanil), hormoni (estrogeni), nitroglicerin, nikotin.
ABSORBCIJA ZDRAVIL
Absorbcija je prehajanje zdravila od mesta aplikacije skozi membrane v kri. Razen krvnega obtoka je pomemben še limfatični sistem, ki omogoča transport makromolekul in drugih snovi v obtok (iz kapilar v celice in obratno). Ko zdravilo ugotovimo v krvi, je absorbirano.
Absorbcija je odvisna od: Stopnje ionizacije, topnosti v lipidih, pri večji polarnosti je zdravilo bolj topno v vodi in se slabše absorbira.
IZLOČANJE ZDRAVIL: BIOLOŠKI RAZPOLOVNI ČAS
Izločanje: zdravila se izločajo z urinom skozi ledvice, z blatom (enterohepatični obtok)!!, s solzami, z znojem, z mlekom ali z dihanjem (hlapne tekočine, plini). Izločanje zdravil iz telesa merimo z biološkim razpolovnim časom.
Čas, v katerem doseže zdravilo receptorje in prične delovati je odvisno od absorbcije in porarazdelitve zdravila v telesu. Trajanje učinka zdravila je odvisna od prerazporeditve zdravila po telesu in od presnove zdravila.
Izločanje skozi ledvica: zdravila, ki so topna v vodi se izločajo skozi ledvice z urinom.
Ledvica opravljajo več nalog:
-ohranjajo volumen krvi in tekočine v telesu
-regulirajo osmotski tlak in acidobazično ravnotežje
-uravnavajo koncentracijo ionov v krvi
-izločajo nekoristne presnovke iz telesa
Za izločanje vodotopnih snovi iz telesa je najbolj pomembna glomerularna filtracija in tubularna sekrecija.
Izločanje z žolčem:
Zdravila, ki se izločajo z žolčem, so vezana na žolčne kisline in se resorbirajo v krvni obtok.Izločanje zdravil iz telesa merimo z biološkim razpolovnim časom-(T ½). Biološki razpolovni čas je čas, v katerem se koncentracija zdravila v serumu zniža na polovico.
KLEARENS (Klirens) – pomeni kakšna količina zdravila se očisti iz plazme v določeni časovni enoti. Zdravilo se izloča skozi ledvica, jetra, kožo, pljuča.