Deli z drugimi!

Obraz je najbolj izpostavljen del človeškega telesa in hkrati eno od pomembnejših komunikacijskih orodij. Vedno bolj se zavedamo dejstva, da je za uveljevanje v družbi prijeten videz zelo pomemben. K temu sodi tudi lep nasmeh, za katerim se skriva stalno zobovje. Zdravi in lepi zobje so predpogoj za splošno zdravje in zadovoljstvo vsakega človeka. Za lep nasmeh se je potrebno potruditi, za ohranjanje le-tega pa vložiti veliko truda in časa (Kojić, 2010).

OBRAZ

Po Proffitu (2007) rast glave in telesa sledi cefalo-kavdalnemu gradientu, kar pomeni, da se strukture  višje v telesu razvijejo prej in da bolj oddaljene strukture rastejo kasneje in dlje časa. Značilnost rasti je, da različna tkiva rastejo z različno hitrostjo in ob različnem času. Postnatalno najhitreje rasteta nevrokranium in zgornja obrazna tretjina, rast se postopoma upočasnjuje in je po enajstem letu starosti minimalna. Po izrasti prvih stalnih zob opazimo stalno aktivacijo žvečnih mišic in rast srednje obrazne tretjine, temu sledi rast spodnje obrazne tretjine, ki se zaključi okoli 18. leta starosti (Gedrange in Harzer, 2004; Baccetti in sod., 2001).

Rast zgornje in spodnje čeljustnice poteka v treh dimenzijah: transverzalni, sagitalni in vertikalni. Rast v transverzalni smeri se zaključi še pred pubertetnim rastnim sunkom, rast v sagitalni smeri se zaključi nekaj let po pubertetnem rastnem sunku, rast v vertikalni smeri pa se nadaljuje vse življenje (Baccetti in sod., 2001; Proffit in sod., 2007).

Zgornja čeljustnica je v lobanjo vpeta preko številnih kostnih stikov. Trdo nebo je sestavljeno iz nebnih odrastkov maksile, horizontalnih odrastkov nebnice (os palatinum) ter leve in desne lamine medialis perotke (procesus pterigoidei ossis sphenodalis). Nebni kosti (ossis palatine) predstavljata kostno povezavo med zagozdnico, ki tvori del lobanjske baze, in zgornja čeljustnica z intramembransko osifikacijo (Melsen in Melsen, 1982).

Mediani nebni stik zgornje čeljustnice je prekrit s periostom. Rast zgornje čeljustnice poteka z apozicijo kostnine v suturah (intramembranska osifikacija) in s površinsko remodelacijo. Po Melsnovi (1975; Melsen in Melsen, 1982) je histološko mediani nebni stik zgornjih čeljustnic ter palatomaksilarni in pterigomaksilarni stik pri dojenčku skoraj raven, v 60 do 70 % je na kostnih robovih vidna apozicija kostnine. Vmes je sloj rahlega vezivnega tkiva s tangencialno orientiranimi kolagenskimi vlakni s fibroblasti. V obdobju zgodnjega mešanega zobovja stik med kostmi postaja vijugast (v obliki črke S), v zgodnji adolescenci se vijugavost stika povečuje in pojavljajo se posamezni kostni mostički med kostmi, zlasti med nebnico in maksilo, prisotni so tudi čvrsti fibrozni snopi med nebnico in perotko.

V poznih najstniških letih je mediana sutura že tako zakostenela, da skeleton transverzalno širjenje zgornje čeljustnice samo z ortodontskim aparatom ni več mogoče, histološko je le v 25 – 30% prisotna apozicija kostnine, v sredini suture je prisotna plast čvrstega veziva in kostni mostički – sinostoze. Hkrati z rastjo v suturah poteka tudi površinska resorbcija kostnine na nosni strani in apozicija kostnine na nebni strani, tako se nebo niža in širi (ibid). Meikle (2002) dodaja, da transverzalno širjenje zgornje čeljustnice najbolj preprečujejo zakostenele cirkummaksilarne suture, zlasi zigomatiko-maksilarna in zigomatiko-frontalna in ne le zakostenitve v palatinalni suture.

 

USTNA VOTLINA

Čeprav je bolj znan rek, da so oči okno v dušo, lahko rečemo tudi, da je ustna votlina okno v zdravje celotnega organizma, saj je njena higiena bolj povezana s splošnim zdravjem, kot bi si morda mislili.

Ustna votlina predstavlja skupaj z zobmi začetek prebavne poti. Je prostor, ki ga spredaj omejujeta ustnici, ob strain lici, ustni svod tvori trdo in mehko nebo, dno ustne votline pa tvorita jezik in mišice ustnega dna (Stanko, 2007).

Vhod v ustno votlino predstavljajo dobro raztegljiva usta. Ustno odprtino obkrožata zgornja in spodnja ustnica. Na robovih ustnic prehaja koža obraza v sluznico ustne votline. Ustni preddvor je del ustne votline. Ta prostor se nahaja med ustnicami in lici na zunanji ter med čeljustnicama na notranji strani. Tekoča hrana lahko, tudi pri sklenjenem zobovju, odteka proti goltu skozi prehod z zadnjimi kočniki (Pocajt in Širca, 1998).

 

JEZIK

Jezik je velika, kompleksna in zelo pomembna mišica v ustni votlini, ki aktivno sodeluje pri govoru, žvečenju, požiranju in razvoju kraniofacialnega sistema (Kieser in sod., 2014). Velikost jezika, njegova lega in funkcija imajo po mnenju številnih raziskovalcev odločilen pomen pri nastanku zobnih in čeljustnih nepravilnosti (McNamara in Ribbens, 1979; Fränkel, 1980; Farčnik in sod., 2014). Jezik je najmočnejša mišica, ki je v stiku z zobnima lokoma in čeljustnicama, zato je eden izmed najpomembnejših izvorov sil v orofacialnem področju (Farčnik in sod., 2014). Pri zaprtih ustih se tesno prilega nebu (zgornji čeljustnici) in s pritiskom na nebo kljubuje silam mišice buccinator in mišice masseter ter s tem ohranja zgornji zobiščni nastavek v ustreznem položaju (Gedrange in Harzer, 2004).

Mišice ustnega dna imajo primarno oblikovano vlogo na telo spodnje čeljustnice (milohioidna linija, spina mentalis). Pri žvečenju bolusa in pritiskanju jezika ob nebo se napnejo in nudijo oporo jeziku (Farčnik in sod., 2005).

Jezik je spredaj koničast, nazaj pa prehaja v trup in se konča s korenom. Na sluznici je moč opaziti grčice (papile), ki imajo obliko resic, popkov, gubic in bradavic. Povrhnjica je pokrita s sistemom okusov posameznih receptorjev. Večinoma jih je skoncentriranih v zadnjem delu, kjer imajo funkcijo razločevanja posameznega okusa. Z jezikom ločimo različne okuse – sladko, grenko, slano, kislo, … Poleg tega ima jezik na površju tudi papile, ki so občutljive na dotik, bolečino, toploto in mraz (Turk, 2010).

Naloga jezika ni le okušanje, ampak je jezik tudi glavno orodje pri pripravi hrane za žvečenje. Zaradi spreminjajoče oblike služi tudi kot pomoč pri govoru in petju. S tem ko se približuje, oddaljuje in prislanja na ustrezne dele ustne votline, oblikuje pri govorjenju različne glasove (Turk, 2010).

 

SLINA

Je bistra in vlecljiva tekočina. Vsebuje vodo, sluz, beljakovinske snovi ter anorganske soli. Za prebavno funkcijo sline je najpomembnejša sestavina encim amilaza imenovan ptialin. Njena naloga je, da razmoči trdo hrano, s tem napravi grižljaj spolzen in olajša požiranje. Redka slina služi za izpiranje vdolbin, špranj in žepkov v sluznici ustne votline. S tem odpravlja delce hran. Kot zadnja naloga pa je, da encim ptialin kemično prebavlja škrob v sladke disaharide. Zato postane kruh po daljšem zvečenju sladak (Pocajt in Širca, 2001).

Slina se izloča v glavnem iz treh večjih žlez: 41% se je izloči iz submaksilarne žleze, 26% iz parotidne žleze, 2% iz sublingvalne, 1% pa se je izloči iz seroznih in mukoznih žlez, ki so razporejene po ustni votlini. Če pride do motenj izločanja sline, se močno poveča nevarnost kariesa in vnetja ustne sluznice. Slina ima torej pomembno vlogo pri zaščiti zobnih tkiv. Njeni učinki so lahko statični ali dinamični. Statični učinki so tisti, ki delujejo skozi ves čas (antibakterijsko delovanje sline; učinki vplivajo na tvorbo pridobljene kožice, prav tako tudi substrati za zobne obloge, katerih produkti povzročajo porast pH). Med dinamične učinke štejemo tiste, ki začno delovati ob povečanem stimuliranem izločanjem sline (spiranje sladkorjev in kislin iz zobnih oblog ter puferji, ki nevtralizirajo kislino, katero izločajo bakterije ter tako zmanjšujejo kislost v ustih in na zobni površini). Po zaužitju hrane se pH v ustih zniža, mi pa ga lahko ponovno dvignemo s podaljšanjem stimulacije izločanja sline, ki vpliva na dinamične učinke (Črešnar in sod., 2002).

Slina je odločilnega pomena pred kariesom. Sestavine sline vplivajo na obnavljanje zobne sklenine in jo ohranjajo, upočasnijo rast in razvoj bakterij ter pripomorejo pri odstranjevanju hrane iz ustne votline. Slina ob stiku z zobom sprošča dva minerala (fosfor in kalcij). Mineral se vgradita v sklenino in process remineralizacije (ali obnove) zoba se lahko začne. Fluor v ustni votlini to reakcijo pospešuje. Poleg navedenega, vsebuje slina še druge snovi, ki nevtralizirajo kislino, ki jo izločajo bakterije, ter tako zmanjšujejo kislost v ustih in na zobni površini. Slina vsebuje tudi beljakovine, ki zavirajo bakterijsko rast in tako zobe varujejo (Mars, 1995).

ZOBJE

Zobje so pomembni za sprejemanje in drobljenje hrane. Z njimi hrano grizemo in meljemo. Pomembno vlogo imajo pri razvoju govora (Weber, 2011).

 

Imenovani so glede na funkcijo, ki jo opravljajo. Sekalca služita za sekanje in grizenje hrane, ker imata dletasto obliko in ostre robove. Podočnik je koničaste oblike in je namenjen trganju hrane. Ličniki in kočniki skupaj z morebitnim modrostnim zobom omogočajo drobljenje in mletje hrane (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 2010).

Anatomija zoba

Zobje so iz trdega, kosti podobnega materiala. Vstavljeni so v dlesni, ki jih varujejo in držijo na mestu. V notranjosti vsakega zoba je mehka pulpa, ki vsebuje žile in živce. Pulpo obdaja plast občutljivega tkiva, imenovanega zobovina ali dentin. Del zoba nad dlesnijo prekriva trda sklenina (emajl). Pod dlesnijo pa je cement – sloj snovi, podobne kosti (Williams et al., 1995).

Zobje so vraščeni v zobnicah (zobnih jamicah), zgornje in spodnje čeljustnice. Vsak zob ima tri dele: krono, vrat in eno ali več korenin. Zobna krona je prosti in vidni del zoba, ki štrli iz kosti. Zobni vrat je še tudi zunaj zobnice, ker ga obdaja sluznica. Zobna korenina tiči v zobnici. Posamezni zobje so različno oblikovani, ustrezno svoji funkciji. V nadrobnostih niti dva zoba v istem zobovju nista povsem enaka po obliki in velikosti. V grobem pa so si zobje, ki imajo enake funkcije, po zunanjem videzu precej podobni (Pocajt in Širca, 2001).

Na vzdolžnem prerezu vidimo tri plasti. Znotraj je zob iz zobovine, ta pa je v predelu krone z zunanje strani obložena s sklenino. Korenina je obložena z majhno plastjo cementa. Sredi zoba v zobovini je zobna votlina. V zobno korenino se nadaljuje kot zobni kanal, ki sega do konca korenine. Tu stopajo v zobni kanal žile, mezgovine in živci za zob. V zobni votlini se žile in živci razvejičijo v rahlem vezivnem tkivu (ibid).

Zob izgleda navzven tako tog, ampak v notranjosti se skriva zapletena sestava. Odrasel človek ima 28 zob (+ eventuelno 4 modrostne zobe). Celotno zobovje sestavlja 8 sekalcev, 4 podočniki, 8 ličnikov in 8 (ali 12) kočnikov. Posamezni zobje pa imajo glede na svojo funkcijo različne oblike (Topler, 2009a).

Zob se deli na 3 dele:

–          Zobna krona;

–          Zobni vrat;

–          Zobna korenina.

OBZOBNA TKIVA

Zob je v kost pričvrščen z obzobnimi tkivi oz. z obešalnim  aparatom. Obzobna tkiva so:

–          Dlesen;

–          Pozobnica;

–          Zobni cement;

–          Alveolna kost (Gašperšič et al., 2002).

Dlesen pokriva koronarni del zobiščnega odrastka čeljustne kosti in se pritrjuje na vratni del zoba. Sega od roba proste dlesni do mukogingivalne meje (Skalerič, 2006).

Naloga dlesni je, da varuje druge člene obešalnega aparata in organizem pred vdorom škodljivih dražljajev (mikroorganizmi, kemični in mehanski dražljaji, makromolekule) iz ustne votline. Njene naloge so tudi varovanje trdih zobnih tkiv pred nastankom kariesa, erozije in pred drugimi škodljivimi vplivi (Gašperšič in Jan, 2003).

Pozobnica je specializirano vezivno tkivo med zobno korenino in alveolno kostjo. Služi za učvrstitev zoba v dlesni (Skalerič, 2006).

Zobni cement je mineralizirano tkivo, ki pokriva površino zobne korenine. V cement vraščajo Sharpejeva vlakna pozobnice (ibid).

Alveolna kost je del zobiščnega odrastka, ki meji na pozobnico. Je po strukturi slabše organizirana snopasta kost v katero se vraščajo Sharpejeva vlakna pozobnice (ibid).

 

LITERATURA

Ančimer M. (2010). Vpliv razvad na zdravje zob predšolskih otrok.

[Diplomsko delo]. Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede

Arnau, E., 1997. Človeško telo. Ljubljana, Tehniška založba Slovenije.

Baccetti, T., Franchi, L., Cameron, CG in McNamara Jr JA., 2001. Treatment timing for rapid maxillary expansion. Angle Orthod 71(5): 343-350

Črešnar, B., Plemenitaš, A., Žakelj-Mavrič, M., 2002. Biokemija ustne votline: dopolnilni učbenik biokemije za študente stomatologije. Ljubljana: Študentska založba.

Farčnik, F., Ovsenik, M., Drevenšek, M., Zupančič, S., Volk, J., Pipan, M., Neubauer, K., 2005. Klinična diagnostika v čeljustni in zobni ortopediji. Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Katwedra za čeljustno in zobno ortopedijo

Farčnik, F., Ovsenik, M. in Primožič, J., 2014. obravnava nepravilnosti orofacialnega področja s Fränklovimi regulatorji funkcije. Ljubljana: Zavod Orthos; Katedra za čeljustno in zobno ortopedijo, Medicinska fakulteta

Fränkel , R., 1980. Lip seal training in the treatment of skeletal open bite. Eur J Orthod 2(4): 219-28

Gašperšič, D., Cvetko, E., Potočnik, I., Fidler, A., 2002. Anatomija zob. Ljubljana: Medicinska fakulteta

Gašperšič, D., Jan, J., 2003. Histologija zobnega organa. Ljubljana: Medicinska fakulteta

Gedrange, PDDT., Harzer, W., 2004. Muscle influence os postnatal craniofacial development and diagnostics. J Orofac Orthop 65(6): 451-466

Kieser, JA., Farland, MG., Jack, H., Farella, M., Wang, Y., Rohrle, O., 2014. the role of oral soft tissues in swallowing function: what can tongue pressure tell us?. Aust Dent J 59(s1): 155-161

Kojić, T., 2010. Zdravi zobje za trdno zdravje. Pridobljeno 14.7.2017 iz: http://www.viva.si/Zobozdravstvo-Stomatologija/362/Zdravi-zobje-za-trdno-zdravje

Mars, 1995. Prehrana in zdravje ustne votline: sodobna spoznanja. Mars, Incorporated

McNamara JA, Ribbens, KA., 1979. Nao-respiratory function and craniofacial growth. Center for Human Growth and Development, University of Michigan

Meikle, MC., 2002. Craniofacial development, growth and evolution, Bateson

Melsen, B., 1975. Palatal growth studied on human autopsy material. A histologic microradiographic study. Am J Orthod 68(1): 42-54

Melsen, B., Melsen, F., 1982. The postnatal development of the palatomaxillary region studied on human autpsy material. Am J Orthod 82(4): 329-342

Pocajt, M., Širca, A., 1998. Anatomija in fiziologija. Ljubljana, DZS

Pocajt, M., Širca, A., 2001. Anatomija in fiziologija za medicinske šole. Ljubljana, DZS

Proffit, WR., Fields, HW., Sarver DM., 2007. Contemporary orthodonticts, St. Louis: Mosby Elasevier

Skalerič, U., 2006. Stomatološka klinična preiskava. Ljubljana: Društvo zobozdravstvenih delavcev Slovenije

Stanko, J., 2007. Običajne bolezni ustne votline. Pridobljeno 14.7.2017 iz: http://www.pomurske-lekarne.si/tocka-zdravja/z-ustno-higieno-do-zdravja

Turk, Z., 2010. Jezik – zunanja podoba notranjega zdravja. Bonbon, 248, 34-35.

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 2010b. Pridobljeno 14.7.2017 iz: http://www.zzzs.si/moji_zobje/spoznajzobe-vrste.html

Weber, M., 2011. Zobna profilaksa v tretjem tisočletju: smernice za zobno zdravje: osnovno znanje o preprečevanju kariesa in ustni higieni. Celovec: Mohorjeva: 11-16

Williams, F., et. al., 1995. Vodnik po telesu. Ljubljana: DZS