Življenjski slog študentk fizioterapije

///Življenjski slog študentk fizioterapije


Življenjski slog študentk fizioterapije

Deli z drugimi!

Življenjski  slog je odvisen je od posameznika, vendar ga do neke mere določa okolje, v katerem posameznik živi torej je v tesnem sodelovanju z življenjskimi pogoji. V njem se zrcalijo bivanjske, gmotne, kulturne in druge objektivne razmere. Zadostna telesna dejavnost, zdrava prehrana in zdrav način življenja omogočajo optimalen psihofizični razvoj, poveča se splošna odpornost in delovna storilnost.

Odnos do gibanja pomaga soustvariti pogoje za zdravo življenje Gibanje je osrednjega pomena za zdravje in ker je sodoben način življenja pretežno sedeč, je ravno pomanjkanje gibanja eden od glavnih dejavnikov tveganja za nastanek različnih bolezni. Nezdrav življenjski slog je problem posameznika in celotne družbe.

Nedvomno navade, ki se izoblikujejo v zgodnjem obdobju odraščanja pomembno oblikujejo vedenje v kasnejšem življenju. Na celotni življenjski slog vplivajo toliko bolj odločno, kolikor ti začetni vzorci vedenja izhajajo iz prepričanj in stališč tistih, ki so za otroka najpomembnejši, torej njegovih staršev. In prav ti vzorci se najtežje spreminjajo, če se ne spreminja tudi vrednostni sistem, iz katerega so zrasli.

Kajenje, opijanje, zloraba tablet in droge, pomanjkanje gibanja, nezdrav način prehranjevanja, prenatrpani dnevni urniki, pretirane obremenitve, nepoznavanje sprostitvenih tehnik – vse to sestavlja nezdrav način življenja, poln dejavnikov tveganja za porušenje telesnega in duševnega zdravja. Zdrav in dejaven odnos do lastnega telesa in  hkrati zdrav in dejaven odnos do življenja in realnosti je pogoj in osnova za zdrav življenjski slog.

Sporočila, ki varujejo človekovo zdravje, ga razvijajo in krepijo, prehajajo iz generacije v generacijo in so povezana z zapletenim sistemom vrednot . Vrednostni odnos do sebe in do sveta, odnos do lastnega telesa so osnova za oblikovanje in usmeritve odnosa do življenja. Z naraščanjem spoznanja o pomenu in vplivu življenjskega sloga na zdravje, se pozornost strokovne in širše javnosti usmerja v odkrivanje različnih sestavin in procesov, ki določajo način življenja na eni strani, po drugi pa, kako lahko način življenja določa zdravstveno stanje.

 

Način življenja in dejavniki tveganja

Weber je uvedel v sociološki slovar pojem življenjski stil, ki ga povezuje z eno od osnov družbenega razslojevanja – to je z ugledom in z njim povezanimi statusnimi skupinami. Za dosego določenega ugleda, se pravi mesta v določeni skupini, se kot pogoj postavlja »specifičen način življenja, ki se pričakuje od vseh tistih, ki želijo pripadati istemu krogu«. Značilnosti načina življenja se kažejo v specifičnih socialnih odnosih, monopolizacije določenih materialnih in duhovnih dobrin ter raznih pravil konkretnega vedenja (Černigoj-Sadar, 1993).

Zdravje pojmujemo kot vir urejenega vsakdanjega življenja. Zdravje ni nekaj statičnega, na kar bi lahko pomislili ob besedi stanje, ampak gre za vzpostavljanje dinamičnega ravnotežja med človekom in njegovim okoljem. Če gledamo na zdravje celostno, potem upoštevamo vse dejavnike, ki utegnejo vplivati na zdravje. Torej ne upoštevamo le osebe kot take, ampak osebo, ki živi v svojem okolju – torej njen življenjski slog in njene življenjske pogoje (Drobne, 2004).

Danes se zahteva od človeka zelo malo telesnega napora, zato pa je tem bolj obremenjena njegova umska komponenta. Zaradi tega je tudi utrujenost precej drugačna, kot je bila v preteklosti. Takrat je telo, utrujeno od težkih fizičnih naporov, hrepenelo po pasivnem počitku. Sodobni življenjski slog od nas zahteva, da se v prostem času vse bolj usmerjamo k aktivnemu počitku, k različnim gibalnim aktivnostim, s katerimi bolj ali manj uspešno blažimo negativne dejavnike današnjega načina dela in življenja (Berčič in sod., 2000).

Med dejavnike tveganja za pojav nezadostne telesne dejavnosti lahko daleč na prvo mesto uvrstimo družbene dejavnike. Današnja generacija prebivalstva v razvitejših državah živi namreč v zelo industrializirani družbi, kjer se zaradi uporabe vrhunskih tehnologij telesna dejavnost vse bolj zmanjšuje, ponekod pa dobesedno izginja. Delež aktivnega prebivalstva, ki svoje delo opravlja sede, še nikoli ni bil tako velik, svoje pa doda tudi sedeče preživljanje prostega časa, predvsem za televizijskim sprejemnikom ali računalniškimi ekrani (Maučec-Zakotnik in sod., 2004).

Nezadostna telesna dejavnost oz. sedeči življenjski slog je vedenjski dejavnik tveganja, ki je tesno povezan z različnimi motnjami in predvsem kroničnimi boleznimi (Fras, 2004).

Preveč sedimo! Sedenje omrtviči vse funkcije človeškega organizma. V prostem času ne bi smeli samo brati, gledati televizijskih oddaj, šahirati ali tarokirati. Morali bi se tudi razgibavati, hoditi, teči, se igrati z žogo, delati na vrtu in se naužiti svežega zraka. Upoštevajmo znanstveno dognanje, da delo razvija in ohranja organe. To ne velja samo za mišice, srce in dihala, temveč tudi za možgane. Samo tisti, ki je v vseh obdobjih življenja aktiven, ki živi razgibano, mnogostransko in ustvarjalno, ki se nenehno izobražuje in ki najde nekaj časa tudi za športno rekreacijo- ali, če povem v jeziku športnikov: samo tisti, ki redno  umska in telesno trenira, ostane dolgo pri močeh (Ulaga, 1988).

 

Telesna dejavnost kot dejavnik tveganja

Telesna dejavnost je opredeljena kot individualna telesna aktivnost, v katero sodi tako telesna aktivnost pri delu kot tudi v prostem času. Telesna aktivnost so vse vrste gibanja lastnega telesa s pomočjo skeletnih mišic, ob katerih se uporablja energija. Med zdravju koristne oblike telesne aktivnosti prištevamo športno rekreacijo, delovno rekreativne aktivnosti ter transportne oblike aktivnosti (Maučec-Zakotnik in sod., 2004).

Odnos do telesne, gibalne, športne dejavnosti se je v Sloveniji zadnja leta izjemno spremenil. Vedno širši krog ljudi vseh starosti sprejema gibalno dejavnost kot nepogrešljivo sestavino kakovostnega življenja. Zavest o tem, da je redna in primerna telesna dejavnost zelo uspešen dejavnik preventive zelo velikega števila različnih bolezni in da je, prav nasprotno, negibanje ali pomanjkanje gibanja, velik in pomemben dejavnik tveganja za številne t.i.. civilizacijske bolezni, je vedno bolj prisotna med ljudmi in je danes stvar splošne izobrazbe (Sila, 2006).

Svetovni dan gibanja, 10. maj, opozarja javnost, da je telesna dejavnost nenadomestljiv dejavnik zdravja in dobrega počutja. Svetovna zdravstvena organizacija je telesno dejavnost uvrstila med prioritetne naloge držav članic s sprejetjem Resolucije WHA  55/23 »Prehrana, telesna dejavnost in zdravje« na 55. zasedanju Generalne skupščine maja 2002. V resoluciji je poudarjeno, da so nezdravo prehranjevanje in telesna nedejavnost, poleg kajenja, najpomembnejši dejavniki nezdravega življenjskega sloga (Kraševec Ravnik, 2005) .

Splošno pravilo je, da je zmerna telesna dejavnost manj škodljiva za zdravje kot neaktivnost. Za veliko večino prebivalstva prinaša smiselno izvedena vadba več koristi kot tveganja. Kot je nedavno predlagal Jerry Morris, je telesna dejavnost dandanašnji verjetno »najboljši nakup« za javno zdravje na Zahodu (Maučec-Zakotnik in sod., 2004).

 

 

Učinki telesne dejavnosti na zdravje

Na podlagi številnih raziskav lahko sklepamo, da je telesna (ne)dejavnost povezana z različnimi zdravstvenimi stanji. Pri nekaterih od njih je lahko neaktivnost dejavnik, ki privede do njihovega pojava, pri drugih pa lahko povečanje telesne dejavnosti povzroči izboljšanje stanja (Maučec-Zakotnik in sod., 2004).

Človeško telo ne deluje pravilno, če v vsakdanjem življenju nima dovolj gibanja. Gibanje je izjemno pomemben in celovit dražljaj za ves organizem, za vrsto procesov v različnih organih in organskih sistemih, ki vplivajo pozitivno na počutje in splošno zdravstveno stanje (Berčič, 2000).

 

Koliko telesne dejavnosti je primerno

Dolga desetletja je veljavno priporočilo vadbe za zdravje je priporočalo intenzivno dejavnost vsaj 3 krat tedensko ali več, vsakič 20 minut ali več Sodobne študije postavljajo ob bok prejšnjemu priporočilu sodobno HEPA (Health Enhancing Physical Activity) priporočilo, ki ga lahko izvajajo praktično vsi, mladi in stari, zdravi, s kondicijo in tudi tisti, ki že imajo določene zdravstvene težave ali manjšo telesno zmogljivost (Berčič, 2000).

Pri učinku telesne dejavnosti so ugotovili jasno »odvisnost med vložkom in odgovorom«: zmanjševanje tveganja in naraščanje ugodnega vpliva na zdravje se povečuje z naraščanjem količine telesne dejavnosti. Tudi majhno povečanje dejavnosti (npr. od nič dejavnosti na 30 minut dejavnosti enkrat do dvakrat tedensko) je lahko koristno (Maučec-Zakotnik in sod., 2004).

Za pozitivne učinke telesne dejavnosti za zdravje posameznika zadostuje najmanj pol ure zmerno intenzivnega gibanja vsaj petkrat tedensko. Vadba mora biti čimbolj raznolika, poteka lahko v različnih okoljih (doma, na delu, z namenom transporta), mora biti varna (prilagojena starosti, zdravstvenemu stanju in fizičnim okoliščinam), uravnotežena in posamezniku v razvedrilo (Fras, Maučec-Zakotnik, 2006).

Hitra hoja predstavlja ustrezno obliko gibanja za večino neaktivnih posameznikov, istočasno preprečuje poškodbe, ki so pogosto povezane z intenzivno vadbo. Poleg hoje so to še ples, plavanje z manjšo intenzivnostjo, kolesarjenje s hitrostjo manj kot 20 km/h, lahka aerobika, delo na vrtu ali intenzivna hišna opravila (Berčič, 2000).

Pri opredeljevanju, kaj je zadostna in primerna telesna aktivnost, je potrebno upoštevati več kriterijev. Tradicionalna priporočila svetujejo aerobne ritmične aktivnosti, ki zahtevajo uporabo velikih mišičnih skupin in potekajo kontinuirano (hoja, hitra hoja, plavanje, kolesarjenje, drsanje, tek na smučeh ipd.), novejša priporočila svetujejo vključevanje hitre hoje ali katerekoli telesne dejavnosti, ki jo je mogoče izvajati vsakodnevno z intenzivnostjo, ki je podobna intenzivnosti pri hitri hoji (zmerna gospodinjska opravila, zmerno težka vrtnarska dela, igre z žogo ter ostale igre v hoji ali počasnem teku z otroki, zmerno hitro plavanje, počasen tek okrog 7km/h).

Tradicionalna priporočila svetujejo vadbo najmanj 3-krat na teden, novejša priporočila pa vse pogosteje priporočajo vsakodnevno telesno aktivnost. Glede trajanja telesne dejavnosti tradicionalna priporočila opredeljujejo trajanje v območju 20-60 minut,novejša priporočila pa dopuščajo izvajanje aktivnosti v več dnevnih epizodah     oziroma z daljšimi ali krajšimi presledki, v kolikor aktivnosti ni mogoče izvajati kontinuirano. Trajanje posamezne epizode naj nebi bilo krajše od 10-15 minut, skupno priporočeno dnevno trajanje je najmanj 30 minut (Maučec-Zakotnik in sod., 2004).

Vadbeno enoto naj bi začeli z nizko intenzivno vadbo in razteznimi vajami ali pa z manjšimi vajami za gibljivost. Med ogrevanjem se veča frekvenca srčnega utripa in dihanja, kar organizmu omogoča učinkovito in varno delovanje med vadbo, ki sledi. Primerno ogrevanje zmanjšuje tudi nevarnost poškodb mišic, tetiv, vezi. Športne dejavnosti, s katerimi razvijamo srčno-žilne vzdržljivosti, so osrednji del vadbenega programa. Z njihovo pomočjo se večajo sposobnosti srčno-žilnega, dihalnega in presnovnega sistema. Vsak trening mora vsebovati tudi fazo umirjanja in sproščanja (Karpljuk, 2004).

Čezmerno uživanje alkohola in kajenje kot dejavnik nezdravega življenjskega sloga

Alkohol se za tobakom, nepravilno prehrano in telesno neaktivnostjo uvršča med dejavnike, ki največ prispevajo k umrljivosti (Maučec-Zakotnik in sod., 2004).

Kajenje je zelo pomemben dejavnik tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja, raka, bolezni dihal, rane na dvanajstniku ter komplikacije v nosečnosti (Podkrajšek,1998).

Kajenje je v razvitem svetu med dejavniki tveganja za nastanek in razvoj bolezni ter smrti, ki jih je mogoče povsem odpraviti, daleč na prvem mestu. Vpliv kajenja je nesporno dokazan pri različnih vrstah raka, boleznih srca in ožilja ter kronični obstruktivni pljučni bolezni. Pomemben je tudi vpliv na kajenja na reproduktivno zdravje in na zdravje še nerojenega otroka (Maučec-Zakotnik in sod., 2004).

Alkohol je dejavnik tveganja za negativne posledice na zdravju, sreči, varnosti in blaginji ljudi. Uživanje alkohola ima lahko kratkoročne in dolgoročne zdravstvene in socialne posledice (Šešok, Sedlak, Simončič, 2006).

 

METODE DELA

Uporabljena je bila metoda anketiranja. Podatki so bili zbrani s pomočjo vprašalnika CINDI Slovenija z naslovom Z zdravjem povezan življenjski slog. Vprašalnik je vseboval 73 vprašanj, od tega je bilo 70 vprašanj odprtega tipa, 3 pa zaprtega. Razdeljen je bil na šest sklopov (osebni podatki, kajenje, uživanje alkohola, prehrana, telesna dejavnost in telesna teža ter prometna varnost). Prehrana in prometna varnost sta bili izpuščeni pri statistični obdelavi podatkov.

 

Postopek zbiranja podatkov

Podatki so bili pridobljeni v času od 15.3. do 25.3. na Visoki šoli za zdravstvo pri naključno izbranih študentkah smer fizioterapije. Sodelovanje je bilo prostovoljno in anonimno. Študentke so izpolnjevale vprašalnik pred začetkom predavanj in so za to potrebovale 20 minut. V prvem letniku je vprašalnik rešilo 31 študentk, v drugem letniku 27 študentk in v tretjem 25 študentk. Nato so bili vprašalniki oštevilčeni in  petindvajset naključno izžrebanih iz vsakega letnika je bilo vključenih v raziskavo.

RAZPRAVA

Življenjski slog ni nekaj kar bi se dalo točno opredeliti. Je stvar vsakega posameznika, vendar ga v določeni meri opredeljuje družba v kateri oseba živi. Dandanes je zdravje zaradi načina življenja, ki je pretežno sedeč, nezdrav, ogroženo. Mladostniki so zaradi študijskih obveznosti, pogostih stresov, premalo časa za rekreacijo, slabih prehranjevalnih navad še posebej ogroženi. To je populacija, ki rabi ogromno energije za opravljanje vsakodnevnih obveznosti in redna telesna dejavnost je pomemben dejavnik za vzdrževanje in obnavljanje le te. Med dejavnike tveganja pa ne spadajo samo premalo telesne dejavnosti, stres in slabe prehranjevalne navade, temveč tudi kajenje in uporaba alkohola. Po podatkih iz raziskave CINDI v letih 1990/91 in 1996/97 Slovenci spadamo v vrh dejavnikov tveganja za nezdrav življenjski slog.

Raziskava o kajenju je pri študentkah pokazala, da jih največ kadi v tretjem letniku (28%), najmanj pa v drugem letniku študija. Kljub temu pa odstotek ni tako velik kot je bilo pričakovati. Tudi rezultati o izpostavljenosti tobačnemu dimu v domačem okolju so bili pozitivni, saj jih ni izpostavljenih več kot 70% študentk.

Raziskava CINDI, ki je potekala v letih 1990/91 je pokazala, da je kadilo 42% odraslih prebivalcev Ljubljane. Velik padec odstotka kajenja je pokazala raziskava leta 1996/97, ko je odstotek padel na 28.5% kadilcev. Tudi ostale raziskave so pokazale podoben pojav.

Raziskava Slovensko javno mnenje (SJM) je ravno tako pokazala upad kajenja. Leta 1994 je kadilo 28.2% anketirancev, leta 2001 pa je odstotek padel na 25.3% vprašanih. Tudi raziskava (Bettena, 1996) je pokazala, da jih kadi 20.9% anketiranih, poročajo pa tudi o tem, da so razvade bolj pogoste pri tistih študentih, ki so bolj telesno dejavni. Študentka Medicinske fakultete je v svojem magistrskem delu z naslovom Odnos študentov Medicinske fakultete v Ljubljani do zdravja in načina življenja, v raziskavi ugotovila, da je med anketiranimi študenti 77.2% nekadilcev, kadilo pa jih je 22.8%. Rednih kadilcev je 9.1%, pokadijo pa 3-25 cigaret, v povprečju 16.3 cigarete dnevno.

Tudi v raziskavi med študentkami Visoke šole za zdravstvo so se pokazale podobne ugotovitve. Med študentkami tretjega letnika jih kadi več kot v prvem, tako da lahko sklepamo, da število uporabnikov tobačnih izdelkov pada. Vendar pa so tiste, ki v prvih letnikih kadijo, začele s kajenje prej in tudi pokadijo v povprečju več cigaret dnevno, kot tiste v tretjem letniku študija. Tudi o opustitvi kajenja jih je največ razmišljalo v tretjem letniku, v prvem pa ne in tudi posledice kajenja jih pretirano ne skrbijo. Tudi v ostalih raziskavah po svetu so prišli do podobnih rezultatov.

V raziskavi, ki so jo delali na Kanadskih študentih so ugotovili, da jih največ kadi med 15 – 24 letom, medtem ko nikoli ni kadilo 53,4% študentk. V razvitem svetu spada kajenje med tiste dejavnike tveganja, ki jih je mogoče povsem odpraviti. Pri tem je pomembno tako preprečevanje kajenja kot tudi njegova opustitev. Znano je veliko načinov ukrepanja za preprečevanje škodljivih posledic kajenja, še vedno pa je na vsakem posamezniku, da poskrbi za svoje zdravje.

Poraba alkohola z letniki pada. V prvem letniku študija pije alkoholne pijače največji odstotek študentk, v tretjem pa najmanjši, tako da v tretjem ne pije nič alkohola 20% študentk. Zanimivo je to, da pogostost uporabe alkohola z letniki pada. Torej je število študentk, ki pijejo, največje v prvem letniku, poleg tega pa je tudi pogostost in količina popitega alkohola največja. V letu 1999 je bila opravljena raziskava v okviru projekta Slovensko javno mnenje med polnoletnimi prebivalci Slovenije. Med anketiranimi je bilo le 5% tistih, ki niso nikoli popili katerekoli alkoholne pijače, takih, ki v zadnjem letu niso uživali alkoholnih pijač pa je bilo 15.1%.

Drugi podatki kažejo, da 85% odraslih oseb vsaj občasno pije. Tudi druge raziskave kažejo podobno sliko, tako da se Slovenija uvršča v vrh evropskih držav po porabi čistega alkohola na prebivalca. Raziskava z naslovom Poraba alkohola in kazalci škodljive rabe alkohola v Sloveniji v letu 2005 (Šešok, Sedlak, Simončič;2006), je pokazala da med alkoholnimi pijačami prevladuje poraba vina (49%), sledi poraba piva (40%), žgane pijače pa so na zadnjem mestu z 10%. Pri študentkah Visoke šole za zdravstvo, smer fizioterapija pa se je pokazalo drugačno zaporedje.

Največ popite je bilo žgane pijače, sledi vino kot zadnje pa pivo, kar je verjetno logično, saj so v anketo zajete samo osebe ženskega spola. V raziskavi med študenti v New Orleans (Cook, 2006), so ugotovili samo način prehranjevanja od dejavnikov tveganja za nezdrav življenjski slog, vpliva na povprečje ocen. Kajenje in uporaba alkohola pa ne znižujeta povprečja ocen. V Veliki Britaniji so med študentkami ugotovili, da večina mladih deklet pije alkoholne pijače in da ima ena od dvanajstih žensk probleme z alkoholom (GINA, 2005).

Pri 50% so ugotovili, da je pogostost pitja le teh 6 ali več enot alkohola vsaj enkrat na teden (GINA, 2005). Na Škotskem pa alkohol pije kar 91% mladih žensk (GINA, 2005). Iz tega se lahko povzame, da odločno preveč mladih deklet pije alkoholne pijače tako v Sloveniji kot v tujini, le da študentke fizioterapije ne pijejo v tako velikih količinah. Rezultati  so tudi pokazali, da starejše ko so študentke, manj se poslužujejo uporabe alkohola.

S svojo telesno težo (TT) ni zadovoljno kar precejšnje število študentk, v drugem letniku študija je kar 56% takih, ki bi bile rade bolj suhe. Medtem ko odstotek zadovoljnih s svojo TT od prvega proti tretjemu letniku pada. To je razvidno tudi iz povprečnih izračunov indeksa telesne mase (ITM). V prvem in drugem letniku imajo študentke v povprečju ITM skoraj enak, v tretjem pa se ITM dvigne in s tem je posledično tudi višje število nezadovoljnih študentk s svojo telesno težo.

Tako z intenzivno kot z zmerno telesno dejavnostjo se ukvarja 70% anketiranih študentk, 20% pa jih ni telesno dejavnih. Intenzivno telesno dejavnih je največ v drugem letniku, najmanj pa v tretjem in sicer le slaba tretjina. Rezultati študije Subjektivna ocena zdravstvenega stanja kažejo, da so bile v letu 2001 odrasle ženske bistveno manj športno dejavne kot moški. Zmerno telesno dejavnih je največ v prvem letniku, v drugem odstotek pade za 16%, v tretjem letniku pa ponovno naraste. V drugem in tretjem letniku je enako število zmerno telesno nedejavnih, v prvem in drugem letniku pa je enako število tistih, ki so telesno dejavne 1 do3 dni na teden. Vendar pa je v prvem letniku manjše število nedejavnih in več tistih, ki so zmerno telesno dejavne 4 ali več dni v tednu.

Povprečna intenzivna telesna dejavnost v minutah dnevno z letniki narašča, pri povprečni zmerni TD pa je odstotek približno enak v vseh treh letnikih. Iz tega lahko povzamemo, da je v prvem letniku študija še vedno veliko študentk, ki so pogosto telesno dejavne, medtem ko v drugem in tretjem letniku odstotek pada. Raziskava izvedena v okviru Ciljnega raziskovalnega programa »Konkurenčnost Slovenije 2001-2006« z naslovom Gibalna/športna dejavnost za zdravje, ugotavlja padanje športne dejavnosti v povezavi s staranjem.

Ugodno pa je spoznanje , da z leti prenehajo s športnim udejstvovanjem v glavnem tisti, ki so neredni, redni pa s svojim aktivnim življenjskim slogom nadaljujejo. V raziskavi CINDI ugotavljajo , da je bila le tretjina v populaciji odraslih Ljubljančanov v obdobju od 1990 – 1997 redno telesno aktivnih (3-5krat tedensko vsaj 30 min). Oceno o tem, koliko so Slovenci telesno dejavni, posreduje tudi raziskava v okviru sklopa raziskav Slovensko javno mnenje (SJM). Podatki se nanašajo na leta 1996, 1999, 2001.

Kažejo, da se stanje v splošnem celo rahlo izboljšuje. To se lahko sklepa na podlagi ugotovitve, da se je med letoma 1996 in 2001 nekoliko zmanjšal delež anketirancev, ki so telesno dejavni manj pogosto kot 2-3krat na teden. Tudi druge študije kažejo podobno stanje. Pričakovanja Longitudinalne analize gibalno-športne dejavnosti odraslih prebivalcev Slovenije, da se bo raven ozaveščenosti prebivalstva o pozitivnem delovanju telesne dejavnosti postopoma povečala, se vsaj do leta 2000 niso uresničila, tako da avtorji opozarjajo na vpliv socialno-ekonomskih tokov (Maučec-Zakotnik in sod., 2004). V magistrskem delu z naslovom Odnos študentov medicinske fakultete v Ljubljani do zdravja in načina življenja se je z telesno dejavnostjo 1-2krat tedensko ukvarjalo 62% anketiranih. Iz tega lahko sklepamo, da so študentje šol za zdravstvo v povprečju enako telesno dejavni. V drugih tujih raziskavah se je poročalo o podobnih rezultatih.

V Ameriki so v raziskavi (Heath et al., 1994) ugotovili, da je bilo aktivnih 37% študentov 20 min na dan po 3 ali več krat na teden, da so bili bolj telesno dejavni fantje (dekleta manj) in da bolj ko so se bližali koncu študija, manj so bili aktivni. Pri študentkah fizioterapije pa so bili rezultati drugačni, saj so bile najmanj telesno dejavne študentke drugih letnikov. Je pa tudi res, da je bil drugi letnik najbolj naporen na študiju fizioterapije in posledično je bil lahko razlog manj telesne dejavnosti zaradi študijskih obveznosti in pomanjkanja časa zaradi le tega.

Hoja je najbolj dostopna oblika telesne dejavnosti za večino prebivalstva, saj je cenovno in časovno najbolj ugodna. Tudi pri anketiranih študentkah je odstotek tistih ki hodijo velik in sicer 95%. Še bolj pomemben podatek pa je ta, da jih kar 50% hodi vsak dan v tednu. Največ minut na dan so hodile študentke v prvem letniku, v drugem odstotek pade in v tretjem letniku se ponovno zviša. V tretjem letniku je število študentk, ki so hodile 4 ali več dni v tednu najvišje. Tudi v drugih raziskavah so prišli do podobnih rezultatov. In sicer so poročali o tem, da se zlasti ženske najraje poslužujejo zmerne telesne dejavnosti, še zlasti hoje.

SKLEP

Raziskava je pokazal, da se študentke Visoke šole za zdravstvo smer fizioterapija v povprečju kar dosti in pogosto ukvarjajo s telesno dejavnostjo, vendar pa trajanje študija ne vpliva na pogostejše ukvarjanje s telesno dejavnostjo.

Kadil je majhen odstotek študentk, pri katerem pa študij ravno tako ne vpliva na zmanjšanje števila kadilk, ravno nasprotno, saj je v tretjem letniku največ le teh. Na to lahko gledamo z dveh strani. S prve je to slab znak, saj to lahko kaže na to, da študij ne daje dovolj motivacije in poudarka na škodljivih posledice kajenja, z druge strani pa je lahko to dober znak, saj jih v prvem letniku kadi najmanjši odstotek študentk in to kaže na boljšo osveščenost o posledicah kajenja mlajših generacij. Le pri rabi alkohola se zdi, da trajanje študija vpliva na manjšo porabo le tega.

Izbira življenjskega sloga posameznika je osebna stvar, vendar pa znanje o zdravem načinu življenja pripomore k lažji in boljši izbiri zanj. Zato bi bilo primerno in potrebno v študijski program fizioterapije vnesti več vzgojno-izobraževalnih predmetov o pomenu zdravega načina življenja, saj je lep vzgled najboljše orodje za učenje drugih. Kar pa zadeva telesno dejavnost, pa bi bilo lahko v sklopu študija več ur namenjenih spoznavanju različnim oblikam telesne dejavnosti in pomenu le te.

7 LITERATURA

  1. Bennett P (1997). Psychology and health promotion. Milton Keynes: Open University     Press.
  1. Berčič H (2000). Lepota gibanja tudi za zdravje. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenija, 40-148.
  2. Bettena P (1996). Health risk behaviour of a medical student population. J R Soc  Health 116(2): 97-100.
  3. Cook K (2006). The relationship between a healthy lifestyle and college students grede point average.

http://clearinghouse.missouriwestern.edu/manuscripts/488.asp. <18.06.2007>.

  1. Gender Issues Network on Alcohol – GINA (2005). Young womens Alcohol consumption. Gender issues network on Alcohol. http//www.alcohol-focus-scotland.org.uk. <16.06.2007
  1. Cooper K (1979). Novi Aerobik – Hitrejši od infarkta. Ljubljana: Šolski center za telesno vzgojo, 2-33.
  2. Costo M, Guthrie S (1994). Women and sport – interdisciplinary perspectives. Champaigne: Human Kinetics.
  3. Černigoj S (1992). Socialne razsežnosti načinov življenja. V: Zbornik prispevkov. Način življenja in zdravje, Ljubljana: Srečanje sekcije za preventivno medicino slovenskega zdravniškega društva, Portorož: 14-16.
  4. Doupona Topič M, Cvelbar G, Matoh J (2002). Gibalna dejavnost – recept za zdravo življenje. V: CINDI Slovenija org. Krepimo zdravje z gibanjem in zdravo prehrano. Mednarodna konferenca. Radenci: 78-81.
  5. Drobne J, Mohar P (2004). Vzgoja za zdravje. Celje: Mohorjeva družba: 11-21.
  1. Fras Z (2006). Nezadostna telesna dejavnost – ključen nevarnostni dejavnik za kronične nenalezljive bolezni. V: Zbornik 5. slovenskega kongresa športne rekreacije. Moravske toplice: 14-17.
  2. Heath W. G, Pratt M, Warren W.C, Kann L (1994). Physical activity patterns in American high school students. Result from the 1990 youth risk behavior surrey. Arch Pediatr Adolesc Med 148(11): 1131-6.
  3. Karpljuk D (2004). Sladkorna bolezen, gibanje in šport. Ljubljana: Zveza društev diabetikov Slovenije:159-160.
  4. Kirkland S, Greaves L, Davichand P (2004). Gender difference in smoking and self reported indicators of health. BMC Womens Health 35(2): 161-78.
  5. Kragelj-Zaletel L, Fras Z, Maučec- Zakotnik J (2004). Tvegana vedenja povezana z zdravje in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije. V: Značilnosti in povzetek rezultatov raziskave, Ljubljana: CINDI Slovenija: 9-29.
  6. Kraševec Ravnik E (2005). Telesna dejavnost za zdravje in pomen podpornih okolij. V: Gibanje za zdravje odraslih – stanje, problemi in podporna okolja: Strokovni posvet. Ljubljana.
  7. Podkrajšek D (1998). Odnos študentov medicinske fakultete v Ljubljani do zdravja in načina življenja. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za medicino.
  8. Ransdell BL, Vener MJ, Sell K (2004). International perspective: the influence of gender on lifetime physical activity participation. J R Soc Health 124(1): 12-4.
  9. Sila B (2006). Nekateri rezultati in razmišljanja o vrednotenju športnega področja v Sloveniji. V: Zbornik 6. slovenskega kongresa športne rekreacije, Moravske Toplice: 40-5.
  10. Šešok J, Sedlak S, Simončič D (2006). Poraba alkohola in kazalci škodljive rabe alkohola v Sloveniji v letu 2005. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja,1-3.
  11. Ulaga D (1998). Hoja – Pomen hoje za telesno vzgojo, šport in zdrav način življenja. Ljubljana: Zveza telesnokulturnih organizacij Slovenije.
2017-08-11T12:34:26+00:00