Življenjska zgodba mlade zdravnice iz Splošne bolnišnice Jesenice in pogled na zdravstvo

//Življenjska zgodba mlade zdravnice iz Splošne bolnišnice Jesenice in pogled na zdravstvo


Življenjska zgodba mlade zdravnice iz Splošne bolnišnice Jesenice in pogled na zdravstvo

Deli z drugimi!

Sem skoraj 40-letna mlada zdravnica.

Saj vem, mladost je relativna, ampak v tem primeru zadostim pogojem, da sodim v skupino mladih zdravnikov, ki vključuje zdravnike pripravnike takoj po opravljeni diplomi in vse nadaljne izobraževalne stopnje, vse do specialistov do 5 let po specialističnem izpitu.

Ja, torej sem mlada zdravnica, ker sem 2 leti specialistka splošne kirurgije. In 40 let bom stara, ja. Pa ne bom risala vzporednic, kdaj lahko v drugih poklicih dosežeš vrh kariere, ker moja kariera se šele začenja, saj končno lahko delam samostojno.

Gimnazijo sem zaključila kot zlata maturantka, z vsemi točkami na maturi. Bila sem med ‘top 5’ najboljšimi v letniku. Zdaj se z njimi in njihovo uspešno kariero raje ne primerjam. Sicer pa, zakaj bi se? Opravljam poklic, za katerega sem se izšolala, pomagam ljudem v bolečinah in stiski…

Imam privilegij, da sem praktično takoj po zaključeni fakulteti dobila službo. No, ne čisto takoj. Po diplomi na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, ko sem bila stara 25 let (6 let in absolventsko leto), sem si privoščila kratek oddih z družinskim življenjem. Z možem sva ustvarila družino.
Po pol leta crkljanja se mi je zazdelo, da ‘samo’ to ne bo dovolj, pa sem se vpisala v podiplomski študij Biomedicina, kjer sem vse obveznosti opravila v rokih, zataknilo se je le pri nalogi, ampak tu je materiala za še en prispevek.
Vmes sem dobila svojo prvo redno službo, ker študentske službe, ki sem jih opravljala med fakulteto, ne štejejo, čeprav so bile vmes take, ki so me dobro pripravile na kasnejše izzive. Spet za en članek materiala.

Pripravništvo, ki obsega 6 mesecev kroženja po raznih ‘bazičnih’ oddelkih, sem v večji meri opravila v Splošni bolnišnici Jesenice, kjer so me navdušili ljudje, zaposleni, s svojo odprtostjo, dostopnostjo. Takoj sem se počutila sprejeto.
Še vedno pa sem se spogledvala s področjem, zaradi katerega sem tudi vpisala podiplomski študij, in sicer z otroško in razvojno nevrologijo. Takrat smo imeli po opravljenem strokovnem izpitu, s katerim si zaključil pripravništvo, še možnost opravljati sekundariat.

Začela sem ga s kroženjem na stari razsuti Pediatrični kliniki v Ljubljani, na oddelku za nevrologijo. Tam sem ob vsakodnevnem spoznavanju trpljenja malih bolnikov, ki jim v precejšnji meri lahko le lajšaš simptome, dolgoročno jih pa ne moreš vseh pozdraviti, doživela ledeno streznitev ‘vsemogočnosti’ medicine. Zame je bilo to enostavno preveč. Pa še ščitnica mi je podivjala.

Kroženje sem nadaljevala na kirurgiji, na Jesenicah. In tam ostala.

Po zaključenem sekundariatu se je naša družina povečala še za enega člana. Na tem mestu sem si že privoščila celo porodniško, ampak sem v zadnjih mesecih že intenzivno študirala kirurške biblije, da bi lahko pripravljena splavala v kirurških vodah.

Ja, pa še do te spremembe v podiplomskem šolanju v medicini je vmes prišlo, da po sekundariatu ni bilo več možno opravljati licenčnega izpita. Torej z dve in pol letnimi izkušnjami dela v medicini uradno še nikakor nisem bila sposobna za samostojno delo. Specializacija kirurgije traja 6 let, ko sem jo začela, sem bila stara 30 let. Kaj hočeš, otroke je treba imeti mlad, ko imaš zanje še kaj energije.

Kirurgija je lepa, polna izzivov, izpolnjujoča, še predvsem zato, ker hitro vidiš učinke svojega dela. Če gre vse po načrtu, so bolniki hitro boljši, okrevajo. Če si naredil neumnost, se tudi zelo hitro pokaže. Na srečo imaš na začetku manjše odgovornosti in posledično delaš manjše neumnosti.

Ker sta bila oba otroka še majhna, sem dežurati začela, ko je bila starejša stara 5 in mlajši skoraj 2 leti. Dežurstvo je takrat pri nas pomenilo 26 urno delo v urgenci. Torej, v službo si prišel normalno ob 7h, po raportu vstopil v urgentno kirurško ambulanto, ki je praviloma nisi zapustil do 12h, ko te je, če slučajno ni bil v operacijski ali na kakšnem drugem delovišču, zamenjal prvi kirurg (specialist). Če ga/je ni bilo, si pokrival urgento ambulanto z nujnimi posegi.

Pravi trening vzdržljivosti, koncentracije, potrpežljivosti in iznajdljivosti hkrati. Ob 15h pa si itak prevzel obe delovišči, prvi kirurg pa ti je priskočil na pomoč, če le ni bil polno zaseden z delom na oddelku in v operativi, kar pa ni bilo redko. In si bil tam in plaval, dokler ni bil oskrbljen zadnj bolnik do naslednjega dneva do 7h zjutraj, ko te je zamenjal bolj ali manj spočiti kolega. Občasno si imel v popoldanskem času pomoč v obliki kolega sotrpina specializanta (kar je bil luksuz), sicer pa pripravnika ali študenta, ki si ga učil ali nadziral, kakorkoli je situacija dopuščala.

Če pomislim za nazaj… Bilo je divje. A smo zmogli. Sploh so se nam zaiskrile oči, če se je izkazala priložnost za operacijo. Tudi če je to pomenilo, da te bodo vsi bolniki počakali v ambulanti in jih boš pogledal kasneje. Vse do zadnjega.

Po dežurni službi sem odhajala domov utrujena, a v večji meri zadovoljna. To zadovoljstvo je počai začelo plahneti, ko sem pričela s kroženjem po kirurških oddelkih v UKC Ljubljana. Nekateri enostavno niso pokazali nobenega razumevanja in so pričakovali, da po opravljeni dežurni službi v svoji bolnišnici opraviš še svoj dolg in oddelaš rednih 8 ur še na njihovem oddelku. Saj gre, če uspeš v dežurstvu sestaviti vsaj 4 ure spanja, sicer postane nevzdržno.

Doma pa mali otroci nimajo posluha, da je mama utrujena. Akcija je neprekinjena. Se pa zgodi, da medtem, ko otroku bereš pravljico, sam zakinkaš, pa te otrok zbudi in ti pove, da pravljice še ni konec. Mož na srečo ni zaposlen v zdravstvu, tako, da mi je lahko ‘kril hrbet’ in poskrbel za mulca, ko je bila mami ‘dezulna’.

Ker so pravljične stvari tri, sva se odločila še za tretjega otroka. Pregovorno je tretji otrok ‘za mamo’. Za češnjo na smetani. Vse je kazalo tako do nepričakovanega preobrata v začetku toplega maja 2012, ko me je kakšnih 30 let prezgodaj in kot strela z jasnega udarila diagnoza akutnega miokardnega infarkta.

V zanikanju in ob občutku, da se to dogaja nekomu drugemu, so me z EKG izvidom, ki je govoril za sprednjestenski infarkt, tistega toplega majskega večera prestrašeni in nekoliko pomilujoči pogledi urgentne zdravnice (moje prijateljice in mentorice) in reševalcev na nujni vožnji pospremili do koronarografije. Izkazalo se je, da gre za dokaj redko stanje, ki je posledica hormonskega dogajanja med nosečnostjo in v obporodnem obdobju, ki lahko prizadene katere koli, a najpogosteje srčne žile, spontana disekcija koronarne arterije.

Situacija je praktično enaka kot pri infarktu zaradi ateroskleroze in strdka. Ni pretoka v žili in posledično pride do ishemične okvare srčne mišice. V mojem primeru zaradi razslojitve stene arterije. Na srečo je bilo obdobje motenega pretoka kratko, tako da je bila okvara le prehodne narave. Vseeno pa sem v trenutku zamenjala svojo vlogo. Od tistega, ki je odgovoren za tri otroke, vključujoč doječe se malo bitje, do tistega, ki leži v intenzivni enoti, priklopljen na vse možne monitorje in je popolnoma odvisen od drugih. Kaj se je vse dogajalo takrat v moji glavi… Spet malo morje materiala. Od tega bo zdaj pet let.

Normalno sem se vrnila v službo, dežurala, dokončala specializacijo, opravila specialistični izpit, se kot specialistka zaposlila v Splošni bolnišnici Jesenice. Vse ob terapiji, ki jo ima povprečen 60-letnik. Da se, ni pa brez stranskih učinkov.

Pa saj ni, da bi se človek pritoževal, toda v situaciji, v kateri smo se znašli zdravstveni delavci v zadnjem času, pa res ne morem več biti tiho in poslušati, s čim vse nas obtožuje javnost. Mi, mladi (ali stari) zdravniki smo samo ljudje. Delamo res zelo intenzivno in naporno delo. Res je, da sem se sama odločila za to pot, sama sem se tudi odločila, sa si bom ob tej službi ‘privoščila’ še družino.

Nisem pa pristala na to, da se me kljub mojemu prizadevanju, da vsakemu nudim najboljšo možno pomoč, izkorišča do nečloveške mere, da se utapljam v številu bolnikov, ki jih ni mogoče kakovostno obdelati. Če si predstavljate, da v 12 urah praktično neprekinjenega dela samo pozdravite 80-90 ljudi, rečete dober dan in nasvidenje, ne pa, da še izluščite bistvo njihovega bolj ali manj akutnega zdravstvenega problema in ga rešite.

V našem obstoječem sistemu je velik problem organizacije dela zaradi premajhnega števila kadra. Zato je posamezen zdravnik in njegov zdravstevi tim enostavno preobremenjen. Žal so okoliščine dela trenutno take, da več kot polovico vsega dela predstavlja organizacija postopka obravnave, dogovarjanje za preiskave, iskanje prostora za sprejem, dogovarjanje z zdravniki drugih sprecialnosti, konzultacije, premestitve… Ni prav, da je tako. Niti za delavce, sploh pa ne za bolnike. Bolniki imajo (imamo!) pravico, da nas obravnava spočit in skoncentriran zdravnik, ki se ukvarja s stroko in ne s postopkom obravnave.

Tudi ni prav, da je zaradi pomanjkanja kadra zdravnik hkrati odgovoren za delo na več deloviščih. Pa jaz imam še srečo, ker imam zelo razumevajoče kolege in nadrejene, ki še niso izgubili človečnosti. Zato pa ostajamo najprijaznejša bolnišnica…

Zato potrebujemo ustrezne standarde in normative obravnave, potrebujemo tudi nove mlade in zagnane entuziaste, ki se bodo spopadali z vsakodnevnimi izzivi medicine. Prav prijetno sem presenečena, da taki še obstajajo, navdušena sem, da se kljub vsesplošnemu negativnem mnenju o zdravnikih, še množično odločajo za ta poklic.

Pri svojih najboljših močeh jih pri tem tudi spodbujam kot mentorica, vse sproti ob svojih obveznostih in v večji meri za lastno in njihovo zadovoljstvo, za pravo (ne finančno) dodano vrednost.

Polona Studen Pauletič

Diskusija dobrodošla na Facebooku – ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU

2017-08-11T12:32:58+00:00