Zdrav človek ima tisoč želja, bolan samo eno

//Zdrav človek ima tisoč želja, bolan samo eno


Zdrav človek ima tisoč želja, bolan samo eno

Deli z drugimi!

Imel je mogoče kakšnih 30 let. Z velikimi težavami in berglami v rokah se je premikal in vstopil v kliniko. Po nekaj minutah svinčene hoje je končno prišel do recepcije, kjer je medicinski sestri povedal, da je prišel po svoja zdravila. Sestra je pokimala in odšla. Z ženo sva se spogledala in najin pogled je imel isto vprašanje: mu bo zaračunala?

Po vsej verjetnosti fant ni imel službe, socialne podpore pa tako ali tako ni. Niti za invalide.

Sestra se je kmalu vrnila in mu izročila vrečico z zdravili. Zraven pa račun. Plačati je bilo treba nekaj dolarjev, pa vendar. Fant je potreboval kar nekaj časa, preden je spravil denarnico iz žepa in jo položil na pult. Sestra je brez razmišljanja vzela denar in mu izdala potrdilo. Vzel je vrečico, pospravil denarnico in se počasi odpravil domov. Ko sem po njegovem odhodu pogledal po čakalnici, so imeli skoraj vsi solze v očeh.

Izjem ni, milosti tudi ne. Zdravstvene storitve se plačajo, ne glede na to, da imajo Singapurci zasebno in javno zdravstvo. Državljani in tisti s stalnim prebivališčem lahko upajo na nižje cene in subvencije v določenih primerih, medtem ko so tujci, ki predstavljajo 40 odstotkov prebivalstva, prisiljeni plačati polno ceno. Če imajo zavarovalno polico, lahko pričakujejo delno povrnitev stroškov, na kar bodo čakali nekaj mesecev.

Bolnišnice in klinike so dokaj moderne in število ugodnosti za prebivalce se povečuje iz leto v leto, vendar je bolezen še vedno največja potencialna nevarnost za navadnega človeka. Na otoku še vedno velja pravilo: v primeru resnejše bolezni je lažje umreti, kot plačati račun. Če oseba doživi infarkt ali ji odkrijejo raka, ji po vzpostavitvi diagnoze najprej predložijo predračun, ki podrobno predstavi stroške operacije, postoperacijske nege in svetovanja.

Znesek se lahko povzpne v nebo in če nimate solidne zaloge v osebnem zdravstvenem skladu, ste lahko v resnih težavah. Nekateri si sposodijo denar od družine in sorodnikov, nekateri prodajo stanovanje in se preselijo v manjše, drugi spet najamejo kredit. Nekateri storijo samomor. Nekega dne, ko sem prišel v službo, moje sodelavke ni bilo na njenem delovnem mestu. Menedžerka nas je obvestila, da je ne bo nekaj dni, saj je njena mama skočila z bloka zaradi nezmožnosti plačila operacije, potem ko so ji odkrili raka na želodcu.

Singapur ima eno najnižjih rodnosti na svetu in šele pred nekaj leti so podaljšali porodniški dopust za domačinke s treh na štiri mesece, pa ni kaj prida pomagalo, saj se je število rojstev kljub vsemu še zniževalo. Življenje se v metropoli odvija z divjim tempom in številni brez težav naštejejo veliko razlogov, zakaj naj ne bi imeli otrok. Ko k temu dodate račun za porod v višini nekaj tisoč evrov, potem je to še en razlog več, zakaj se ljudje vedno redkeje odločajo za otroka. Vlada je temu primerno reagirala in začeli so uvažati vedno več priseljencev z otroki iz Kitajske, Filipinov, Indije in Malezije.

Ko smo se pred leti vrnili v Slovenijo, je bila moja družina na žalost pogost obiskovalec zdravstvenih domov, klinik in bolnišnic. Najinemu sinčku so že v četrtem mesecu odkrili prvo alergijo in po vseh zaključenih analizah smo na koncu ugotovili, da jih ima v bistvu šest. Življenje za vso družino, zlasti za dojenčka, je bilo izjemno stresno, saj smo se morali prilagoditi številnim novim pravilom. Vsakodnevno smo se učili o različnih kremah in njihovih učinkih, kakšno hrano lahko zaužije in katere ne, kaj storiti, ko se pojavijo izpuščaji, kdaj ga najbolj srbi in kje.

Dogajalo se nam je, da smo se že navadili na ustaljen postopek, ko so se spet pojavili simptomi in po obisku bolnišnice so odkrili, da ima nove, dodatne alergije. Vse je spet obrnilo na glavo in kot bi rekli bratje na jugu: »Jovo na novo.« Žena je večkrat morala ostati z otrokom v bolnišnici, dokler niso opravili vseh preiskav in pregledov. Kot edini Singapurki v vsej državi, zaskrbljeni za svojega otroka, ji ni bilo lahko biti sami v bolnišnici.

sb-jesenice-18

Pa vendar je bilo vse skupaj lažje ravno zaradi čudovitega osebja v zdravstvenih ustanovah. Naše izkušnje z medicinskimi sestrami in zdravniki so bile naravnost fantastične, zlasti z zaposlenimi v zdravstvenem domu in bolnišnici na Jesenicah. Njihova strokovnost, potrpežljivost in razumevanje so nam dali tisti tako želeni občutek, da smo jih čutili kot prijatelje in ne kot neznance, ki so v službi samo zaradi plače.

Pediatrični oddelek jeseniške bolnišnice je moderen in kar je še bolj pomembno, predvsem človeški. Družinam z malimi otroki, ki nervozno hitijo k zdravniku, pomeni ogromno, ko jih pričaka blagi iskreni nasmeh z zagotovilom, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da olajšajo situacijo njihovim malčkom.

Ko je soproga s sinčkom morala prvič ostati v bolnišnici, da bi lahko opravili vse raziskave, je sestra verjetno začutila mojo zaskrbljenost. Pogledala je vame in rekla: »Ne skrbite, naredili bomo vse, kar je v naši moči, da se bosta tukaj počutila udobno.« V sekundi sem se počutil bolje in bil sem hvaležen, da imamo tako profesionalno zdravstveno osebje.

Jeseniških zdravstvenih ustanov ne izpostavljam zato, ker sem rojen na Jesenicah, ampak zato, ker so naše izkušnje z njimi resnično prečudovite. Ko je pred leti moj oče doživel infarkt, je bil rešilec na dvorišču štiri minute po klicu. Rešili so mu življenje in zahvaljujoč njim se lahko še danes slišim po telefonu z očetom vsako nedeljo.

Ni vse tako črno v naši domovini. Noben sistem ni popoln, ampak na splošno gledano imamo veliko dobrih stvari, ki jih vse preveč pogosto spregledamo in dojemamo kot samoumevno, misleč, da je povsod bolje kot pri nas.

Ampak naše zdravstvo je še vedno ena bolj svetlih točk. Naj tako tudi ostane.

Kot bi rekla moja žena: »Vi se sploh ne zavedate, kaj imate.«

Ahmed Pašič

2017-08-11T12:34:30+00:00