Amputacija je zadnja faza v zdravljenju žilne bolezni in prva faza v rehabilitaciji pacienta po amputaciji spodnjega uda. V pacientovo življenje prinaša omejitve in jo doživlja kot izgubo številnih funkcij: telesne funkcije, videza in socialnih interakcij (Prešern – Štrukelj, 2008). Periferna arterijska bolezen (PAB) se pri pacientih s sladkorno boleznijo pojavlja prej kot pri preostalih prebivalcih in napreduje hitreje (TACS working group, 2000). Razjede na diabetičnem stopalu in amputacije spodnjega uda so pogoste komplikacije sladkorne bolezni in so povezane z obolevnostjo, zmanjšano kakovostjo življenja, nezmožnostjo ter visoko socialno in ekonomsko obremenjenostjo (Morey-Vargas, Smith, 2015). Uspešna rehabilitacija ni le oskrba z ustrezno protezo, temveč čim bolj ohranjena pacientova dejavnost in sodelovanje v družbi (Prešern – Štrukelj, 2008).

 

Amputacija spodnjega uda

Glavni vzrok amputacij spodnjih udov je v večini primerov prizadetost perifernega arterijskega žilja kot posledica ateroskleroze, ki prizadene različne dele arterijskega žilja sočasno ali s časovnim zamikom (Flis, Miksić, 1994). Okrog 90 % amputacij se izvede zaradi PAB in sladkorne bolezni. Le 10 % amputacij je posledica različnih poškodb, tumorjev (mehkotkivnih ali kostnih) in prirojenih nepravilnosti udov (Blinc, 1999; Schoppen et al., 1999; Singh, 2002; Erjavec, Prešern – Štrukelj, 2003). Približno 80 % pacientov je po amputaciji spodnjega uda starih nad 60 let (Blinc, 1999). Sladkorna bolezen je eden izmed glavnih vzrokov za netravmatske amputacije spodnjega uda (Shojaiefard et al., 2008). V več kot 75 % primerov so povzročene z razjedo na stopalu (Jindeel, Narahara, 2012).

 

Po mednarodnih podatkih je izvedenih do 30 amputacij na 100.000 prebivalcev (Prešern – Štrukelj, 2003). Na zahodu Švedske se število amputacij giblje od 12 do 71 amputacij na 100.000 prebivalcev (Bäck-Pettersson, Björklund, 2005). Raziskava iz leta 2008 navaja, da v ZDA trenutno živi 1 Američan, ki ima amputiran ud, na 190 Američanov. Projekcija do leta 2050 predvideva, da se bo to število podvojilo. Glavni vzrok povečanja števila amputiranih oseb velja pripisati procesu staranja populacije, povečanju števila obolelih za sladkorno boleznijo in PAB (Ziegler-Graham et al., 2008). V Sloveniji je po nekaterih podatkih 30 amputacij na 100.000 prebivalcev – vsako leto se v povprečju izvede od 400 do 500 amputacij (Prešern – Štrukelj, 2003).

 

Amputacija spodnjega uda je indicirana v primeru neuspelega poskusa revaskularizacije ali če te pri pacientih ni mogoče izvesti zaradi različnih vzrokov – v primeru obsežne prizadetosti tkiva ali prisotnosti vnetja (Norgren et al., 2007). Povzroči pomembno spremembo funkcijskih sposobnosti pri posamezniku, zlasti pri starejših pacientih s številnimi kroničnimi obolenji (Callaghan et al., 2004). Pacienti imajo zaradi ateroskleroze pogosto pridružene še druge kronične bolezni (sladkorna bolezen, možganska kap, miokardni infarkt itd.), kar pomembno vpliva na načrtovanje rehabilitacijskega programa in odločitev o opremi s protezo za manjkajoči spodnji ud (Prešern – Štrukelj, 2003).

 

Pacienti z amputacijo spodnjega uda so nezadovoljni s kakovostjo svojega življenja (de Godoy et al., 2002). Soočajo se s trojno izgubo, kamor spadajo telesna funkcija, občutek manjkajočega uda in telesna podoba (Racy, 2004). Našteto vodi v izogibanje določenim aktivnostim in v izgubo samozaupanja (Miller et al., 2002).

 

Periferna arterijska bolezen

PAB označuje kronične motnje arterijske prekrvavitve udov, ki jih v veliki večini primerov povzroča ateroskleroza (TACS working group, 2000; Blinc, Kozak, 2008). Bolezen se razvija počasi, dolgo je asimptomatska, v napredovani fazi pa povzroča čedalje hujšo ishemijo (Fontain et al., 1954). Asimptomatsko PAB dokažemo z znižanim razmerjem med sistoličnim tlakom v gležnju in na nadlahti (gleženjski indeks – GI) na manj kot 0,9 (Prešern – Štrukelj, 2003). Normalno je arterijski tlak v gležnju enak ali višji od tlaka na nadlakti. Čim nižji je GI, tem bolj je PAB napredovala.

 

PAB se pojavlja v pozni odrasli dobi in napreduje počasi, aterosklerotične lehe so praviloma stabilnejše, aktivnost vnetnega procesa pa je manj izražena. Zaradi postopnega napredovanja in hkratnega razvoja kolateral je klinična slika manj izražena. Najpomembnejša dejavnika tveganja za razvoj PAB sta kajenje in sladkorna bolezen (Blinc, 1999). Ima jo 15–20 % prebivalcev razvitih držav, ki so starejši od 55 let (Hirsch et al., 2001). Število obolelih za PAB narašča s starostjo (Urbančič – Rovan, 2003; Fawkes et al., 2013). V Združenem kraljestvu prizadene enega na pet moških in eno na osem žensk, starih 50–75 let (ASH research report, 2014). Težko PAB, ki nakazuje kritično ishemijo, so ugotovili pri 1,2 % populacije, stare ≥60 let (Sigvan et al., 2007), in pri skoraj 5 % pacientov v primarni obravnavi, starih ≥65 let (Diehm et al., 2004). Pri 70-letnikih je PAB prisotna kar pri 14,5 % prebivalcev (Norgren et al., 2007a).

 

Pacienti s PAB imajo štirikrat večje tveganje za srčni infarkt in dva- do trikrat večje tveganje za možgansko kap (Ziegler-Graham et al., 2008).

 

PAB je pri pacientih s sladkorno boleznijo približno petkrat pogostejša kot pri pacientih, ki nimajo sladkorne bolezni (TACS working group, 2000).

 

Zmanjševanje tveganja aterosklerotičnih zapletov

Za zmanjšanje tveganja aterosklerotičnih zapletov pri PAB so potrebni nefarmakološki (nekajenje ali prenehanje kajenja, gibanje, ustrezna prehrana, uravnavanje telesne teže) in farmakološki ukrepi (antiagregacijsko, antihipertenzivno in lipolitično zdravljenje) (TASC working group, 2000). V stadiju intermitentne klavdikacije je najboljša redna intervalna hoja (American diabetes association, 2007), razen če sposobnost hoje ni omejujoče majhna. Vadba mora trajati 35–50 minut in se izvajati 3–5-krat na teden vsaj šest mesecev. Intervalni mišični trening poveča razdaljo, ki jo pacienti prehodijo brez bolečine, v povprečju za 100–150 % (Stewart et al., 2002).

 

Spremembe na koži stopala

Razjeda na stopalu nastane kot rezultat kombinacije PAB, nevropatije in vnetja (Boulton et al., 2005). Težave s prekrvavitvijo povzročijo podaljšano celjenje razjede, kar lahko vodi do nastanka infekcije (Shojaiefard, 2008). Razjeda na stopalu predstavlja multifaktorski proces. To je posledica kompleksne interakcije več etioloških dejavnikov, ki delujejo sinergično in povzročijo poškodbo tkiva. Diabetična nevropatija, deformacija stopala, nenormalni stopalni pritiski, manjše poškodbe, PAB, predhodne razjede stopala in v anamnezi predhodne manjše amputacije stopala so ključni dejavniki za razvoj razjede na stopalu (Monteiro-Soares et al., 2012).

 

Pri pacientih se lahko razvijejo številne težave s stopali (razpoke na koži, kalus, odrgnine, žulji, razjede itd.). Nastale težave se lahko poslabšajo in vodijo v resne težave (Shojaiefard, 2008). Letno je pojav razjede na nogi pri pacientih s sladkorno boleznijo v visoko razvitih državah omejen na 12–25 % (Mayfield et al., 2003). Poleg zgodnjega odkrivanja in obravnave težav s stopalom je pomembno tudi zgodnje ugotavljanje dejavnikov tveganja (Shojaiefard, 2008). Najučinkovitejša preventiva pred velikimi amputacijami je presejanje pacientov, ki ga izvajajo za to usposobljene klinike (BMJ Publishing Group, 2009). Razjede na diabetičnem stopalu in amputacije spodnjega uda so pogoste komplikacije sladkorne bolezni in so povezane z obolevnostjo, zmanjšano kakovostjo življenja, nezmožnostjo ter visoko socialno in ekonomsko obremenjenostjo. Tako razjede kot amputacije je mogoče preprečiti. Zdravstveni delavci, ki se ukvarjajo s pacienti s sladkorno boleznijo, morajo poznati, razumeti in obvladati številne poglede na nego diabetičnega stopala (Morey-Vargas, Smith, 2015). Multidisciplinarni pristop, vključno s preventivno strategijo, izobraževanje zaposlenih in pacientov ter multifaktorsko zdravljenje razjed na stopalih zmanjšajo možnost amputacije za več kot 50 % (Apelqvist, Larsson, 2000). Z zgodnjim prepoznavanjem in celovito obravnavo se zagotovi hitro celjenje razjede, zmanjšujeta se obolevnost in smrtnost, preprečujejo se amputacije prstov in amputacije na višjih nivojih (Brem et al., 2006).

 

Najpomembnejši korak pri zmanjševanju stroškov oskrbe pacientov s sladkorno boleznijo je preprečevanje amputacije spodnjega uda. Spremljanje stroškov zdravljenja razjede ne bi smelo biti osredotočeno na kratkoročne učinke zdravljenja, temveč predvsem na dolgoročne učinke, kot sta preprečevanje amputacij in preprečevanje ponovnega nastanka razjede (Apelqvist, Larsson, 2000).

 

Edukacija

Težavam s stopali se je težko izogniti. Za zmanjšanje tveganja njihovega nastanka je potrebna visokokakovostna preventivna oskrba. Obstaja pozitivna povezava med dobrim stanjem noge in prejetimi nasveti za nego stopal (Department of health – London, 2001).

 

Znanje in dosledna skrb za ogroženi ud lahko pomagata pacientom, da se izognejo morebitnim težavam, ki lahko vodijo do amputacije spodnjega uda. Pacientova sposobnost nadaljnje hoje in kakovost njegovega življenja sta odvisni od natančnega pregledovanja stopal, izbire ustrezne obutve, določenih zapovedi in prepovedi ter zavzetosti tima za oskrbo stopal (Holstein, Sorensen, 2009).

 

(Pollock et al., 2004; Feinglass et al., 2012).

 

Prizadevanja za izboljšanje znanja o negi stopal lahko prispevajo k preprečevanju amputacij udov (Pollock et al., 2004).

 

 

Izid rehabilitacije in kakovost življenja

Z ocenjevanjem kakovosti življenja se že vrsto let ukvarjajo in jo raziskujejo znanstveniki, prav tako pa je tudi ena izmed pomembnih tem, s katerimi se vse življenje ukvarjajo ljudje. Danes je jasno, da predstavlja kakovost življenja celovito blagostanje, na katerega vplivajo objektivni pokazatelji, velik del pa predstavljajo tudi subjektivna percepcija, vrednote telesnega, materialnega, socialnega in čustvenega blagostanja ter osebni razvoj (Martinis, 2005).

 

Ugotovljeno je bilo, da na izid rehabilitacije in opremo s protezo vplivajo starost, amputacija na višjem nivoju, sočasna druga bolezenska stanja in vzroki, ki so privedli do amputacije (Kent, Fyfe, 1999). Singh in sodelavci (2008) so v svoji raziskavi ugotovili, da je pri ženskah manjša verjetnost, da bo po opremi s protezo uspeh izida rehabilitacije dober. Spol in socialna izolacija sta pomembna dejavnika, ki vplivata na izid rehabilitacije po amputaciji spodnjega uda. Običajno imajo ženske slabše rezultate kot moški, prav tako ljudje, ki živijo sami, dosežejo slabši izid rehabilitacije kot ljudje, ki živijo z zakoncem (Singh et al., 2008).

 

Nivo amputacije predstavlja pomembno dejstvo pri napovedovanju uspešnosti izida rehabilitacije (Prešern – Štrukelj, 2002).

 

Metode dela

V raziskavi smo želeli predstaviti vpliv sladkorne bolezni in obremenjenosti preostale noge zaradi treninga hoje na razjedo na nogi, ki je nastala zaradi prizadete cirkulacije kot posledice PAB. Izvedena je bila retrospektivna raziskava in narejen je bil pregled dokumentacije. Prav tako je bila izvedena kvalitativna raziskava, uporabljena pa je bila tudi študija primera.

 

V študiji primera je opisan potek rehabilitacije pacientke po amputaciji spodnjega uda. Opisano je, kako je bila pacientka najprej hospitalizirana zaradi amputacije ene noge. Zaradi težav, ki so se pojavile med hospitalizacijo, je bila nato premeščena na drugo kliniko, kjer je sledila še amputacija njene druge noge. Po drugi amputaciji je bila pacientka ponovno sprejeta na rehabilitacijsko obravnavo. Predstavljen je končni izid rehabilitacijske obravnave pacientke po podkolenski amputaciji obeh spodnjih udov.

 

Pacientka je v sodelovanje v raziskavi privolila s pisnim soglasjem, prav tako je raziskavo odobrila etična komisija Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije – Soča (URI – Soča).

 

Primer

81-letna K. A. je bila sprejeta na URI – Soča zaradi podkolenske amputacije desnega spodnjega uda, narejene aprila 2014 zaradi kritične ishemije in gangrene. Sladkorno bolezen so ji diagnosticirali leta 1988, v zadnjih treh letih pa si nivo krvnega sladkorja uravnava z inzulinom. Leta 2011 so ji zaradi težav s srcem vstavili srčni spodbujevalnik. Zdravi se zaradi kronične atrijske fibrilacije. Ugotovljeno ima tudi kritično ishemijo levega spodnjega uda. Leta 2014 so ji širili žilje na levem udu. Od ostalih bolezni ima še arterijsko hipertenzijo. Iz priloženih izvidov je razvidno, da ima slabšo funkcijo ledvic, da se štiri leta zdravi zaradi PAB in da je predhodno utrpela možgansko kap z blagimi posledicami. Takrat je tudi začela prejemati antiagregacijsko terapijo.

 

Živi sama v individualni hiši brez arhitektonskih ovir. V bližini živi sin z družino, ki ji nudi vso podporo. Pred amputacijo je bila pokretna na krajše razdalje. Imela je bolečine v stopalih. Zaradi njih je le s težavo hodila. Zaradi udobnosti je nosila moževe čevlje. Pred amputacijo je imela več težav z levo nogo, med drugim je imela na njej tudi okvarjeno senzibiliteto. Prve težave so se pojavile na palcu desne noge, potrebna je bila ablacija nohta. Nastala razjeda se ni celila, iz nje je prominirala kost. Prišlo je do vnetja, ki se je širilo na ostale prste na desni nogi. Sledila je amputacija desne noge pod kolenom. Po navedbah pacientke je bila po amputaciji doma samostojna, potrebovala je samo pomoč pri kopanju in povijanju podkolenskega krna. Potrebovala je minimalno pomoč pri transferu. Za urin in blato je bila kontinentna, vid in sluh sta bila primerna njeni starosti. Ocena funkcijske neodvisnosti je ob sprejemu znašala 53 točk (motorični FIM). Njen indeks telesne teže je znašal 28,1. Ocena ogroženosti za padec po lestvici Jokohama, ki se meri z ocenami od 1 do 3, je bila 3, kar predstavlja visoko ogroženost za padce. Prisotne so bile fantomske bolečine, ki jih je s pomočjo vizualne analogne lestvice (VAL) ocenila na 6/10 točk. Prisotne so bile tudi bolečine v levi nogi, ki jih je z lestvico VAL ocenila na 9/10 točk. Leta 2014 se ji je razjeda pojavila še na levi nogi, najprej na palcu, ki je nato napredovala v suho gangreno na vseh prstih razen na mezincu. Stopalo je bilo na preostali nogi rdečkasto obarvano.

 

Na URI – Soča jo je pregledal tudi zdravnik specialist interne medicine. Navajala je tudi zadihanost ob naporu. Tipni so bili pulzi arterij femoralis in poplitee. Parcialni tlak kisika, izmerjen na dorzalnem delu stopala, je bil 4. Mnenje internista je bilo, da je kardialno kompenzirana z normalnim krvnim tlakom. Na drugi nogi je bila prisotna kronična kritična ishemija z izčrpanimi možnostmi revaskularizacijskih posegov. Internist je bil mnenja, da je pacientka sposobna za protetično oskrbo.

 

Začela je s treningom hoje, najprej brez proteze v bradlji, nato je sledil trening hoje s pripomočkom in hoduljo. Izdana je bila naročilnica za podkolensko protezo, ki ji je sledil odvzem mere za protezo. Vzporedno s treningom hoje se ji je postopoma slabšala razjeda na palcu leve noge, in sicer je poleg nje nastala tudi razjeda na dorzumu istega stopala. Na oddelku so bile izvajane redne preveze razjed na levem stopalu. Obvezilni material, ki je bil uporabljen, je bila penasta alginatna obloga. Kljub rednim prevezam je bila razjeda ob vsaki prevezi večja, pojavili sta se tudi rdečina in oteklina na stopalu. Kljub povišanim odmerkom analgetika so bile bolečine čedalje hujše. Postale so neobvladljive in so bile prisotne tudi v mirovanju. Bile so tako hude, da pacientka ni bila sposobna stopiti na nogo. Sama jih je ocenila na 10/10 točk. Pojavila sta se vnetje in oteklina na nartu stopala. Uvedena ji je bila antibiotična terapija, prav tako ji je bila zvišana doza analgetikov. Stanje se ni izboljšalo, zato je bila z namenom nadaljnje obravnave premeščena na oddelek za žilno kirurgijo. Tudi ob odpustu je motorični FIM znašal 53 točk.

 

Dva meseca po odpustu se je pacientka vrnila na URI – Soča. V tem času so ji amputirali tudi levo nogo, tako da je bila sedaj prisotna obojestranska podkolenska amputacija spodnjih udov. Pooperativnih zapletov ni bilo. Po drugi amputaciji je bila odpuščena v domačo oskrbo. Na začetku je bila nepokretna, pomoč sta ji nudila sin in vnukinja. Ob ponovnem sprejemu na URI – Soča je potrebovala izdatno pomoč pri transferu. Zgornji del oblačil si je oblekla sama, pri oblačenju spodnjega dela je potrebovala pomoč. Prav tako je potrebovala pomoč pri anogenitalni negi in kopanju. Ob sprejemu je bolečino z lestvico VAL ocenila na 7/10 točk. Na nobenem izmed krnov ni bila prisotna razjeda. Pregledal jo je internist, ki je predlagal obremenilno testiranje. Ugotovil je, da pacientka zmore polno obremenitev 30 W ob minimalnem porastu srčne frekvence. Ocenil je, da je telesna obremenitev na meji zmogljivosti za hojo z obema podkolenskima protezama. Namestitev obeh podkolenskih protez je možna predvsem za pomoč pri izvajanju dnevnih aktivnosti in za hojo na krajše razdalje. Predpisana ji je bila tudi leva podkolenska proteza. Po prejemu obeh podkolenskih protez je začela z intenzivnim treningom hoje in učenjem nameščanja obeh protez. Pacientka je kljub starosti zelo dobro napredovala. Ob koncu rehabilitacije je bila sposobna hoditi z obema podkolenskima protezama in ob pomoči hodulje na krajše razdalje. Protezi si je tudi samostojno namestila. Hoje po stopnicah kljub dobremu napredku ni osvojila.

 

Diskusija

V opisani študiji primera je bil kljub slabemu začetku rehabilitacije končni izid zelo dober. Pacientka je bila opremljena z dvema podkolenskima protezama, s katerima je hodila na krajše razdalje. Prav tako si je protezi samostojno namestila. V opisanem primeru je imela pacientka obojestransko podkolensko amputacijo, v povezavi s katero Prešern – Štrukelj (2002) napoveduje uspešen izid zdravljenja. V nasprotju z navedbami Singha in sodelavcev (2008) je pacientka zelo dobro napredovala. Različni avtorji so ugotovili (Kent, Fyfe, 1999; Karmarkar, 2009; Prešern – Štrukelj, 2002), da nivo amputacije pomembno vpliva na izid rehabilitacije in da imajo pacienti po amputaciji na višjem nivoju večje težave pri uporabi proteze, zato so za gibanje vezani na invalidski voziček. Obojestranska podkolenska amputacija predstavlja najugodnejši izid pri obojestranskih velikih amputacijah in tudi napredek pacientke v študiji je bil zelo ugoden. Pacientka je kljub temu, da de Godoy in sodelavci (2002) ter Racy (2004) opisujejo pri teh pacientih nezadovoljstvo s kakovostjo svojega življenja, zadovoljna, saj je imela ob odpustu iz URI – Soča manjše bolečine, prav tako se je izboljšala njena pokretnost – pred drugo amputacijo zaradi bolečin sploh ni mogla stopiti na prizadeti ud. K ugodnemu izidu rehabilitacije je veliko pripomogla njena družina, saj ji je ves čas stala ob strani, kar je po Singhu in sodelavcih (2008) eden izmed dejavnikov, ki pozitivno vplivajo na izid rehabilitacije.

 

Zaključek

PAB povzroči hude zaplete na žilju spodnjih udov, kar lahko pripelje celo do amputacije udov. Pomembno je, da se pacienti zavedajo dejavnikov tveganja in se pravočasno odzovejo na simptome, ki vodijo do okužbe. S pravočasnimi preventivnimi ukrepi in s pravočasnim odzivom na spremenjeno situacijo se lahko vsaj delno izognejo neželenim posledicam, ki vodijo v gibalno oviranost.

Romana Petkovšek – Gregorin dipl.m.s., mag.zdr.neg.

LITERATURA

American Diabetes Association. Standards of medical care in diabetes – 2007. Diabetes Care 2007; 30(1): S4-41.

Apelqvist J, Larsson J. What is the most effective way to reduce incidence of amputation in the diabetic foot. Diabetes Metab Res Rev, 2000; 16 (1): S75-83

ASH Research Report, 2014. Smoking and peripheral arterial disease. Dostopno na: http://ash.org.uk/files/documents/ASH_190.pdf

[12. 8. 1015].

Bäck-Pettersson S, Björkelund C. Care of eldery lower limb amputees, as described in medical and nursing records. Scand J Caring Sci 2005; 19(4): 337-43.

Blinc A, Kozak M. Periferna arterijska bolezen in sladkorna bolezen. In: In: Urbančič – Rovan V, Koselj M, Triler C. (eds) – 3. izdaja. Oskrba diabetičnega stopala – priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Združenje endokrinologov Slovenije pri Slovenskem zdravniškem društvu, 2008.

Blinc A. Epidemiologija in etiopatogeneza periferne arterijske okluzivne bolezni. Periferna arterijska okluzivna bolezen; Otočec: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kardiologiji in angiologiji, 1999: 6-9.

BMJ Publishing group. Foot ulcers and amputation. McMaster University, Hamilton, Ontario, Canada, 2009; 80(8): 789-90.

Boulton AJ, Vileikyte L, Ragnarson – Tennvall G, et al.The global burdenof diabetic foot disease. Lancet 2005; 366(9498): 1678-9.

Brem H, Sheehan P, Rosenberg HJ, Schneider JS, Boulton AJM. Evidence-based protocol for diabetic foot ulcers. Plast. Reconstr. Surg, 2006; 117: 193S-209S.

Bulton AJ.The pathogenesis of diabetic foot problems: An overview. Diabetes Med, 1996; 13: 12–6.

Callaghan BG, Johnston M, Condie ME. Using the theory of planned behavior to develop an assessment of attitudes and beliefs towards prosthetic use in amputees. Disabil Rehabil 2004; 26(14-15): 924-30.

de Godoy JMP, Braile DM, Buzatto SHG, Longo O, Fontes OA. Quality of life after amputation. Psychology, Health & Medicine, 2002; 7: 397-400.

Department of health. National Service Framework for Diabetes: Standards. London: Department of Health 2001: 1-45.

Diehm C, Schuster A, Allenberg JR, Darius H, Haberl R, Lange S, et al. High prevalence of peripheral arterial disease and co-morbidity in 6880 primary care patients: cross-sectional study. Atherosclerosis, 2004; 172(1): 95-105.

Erjavec T, Prešern – Štrukelj M. Rehabilitacija bolnikov z amputacijo spodnjih udov in najpogostejšimi spremljajočimi obolenji. Žilne bolezni pri osebah z ogrožajočimi spremljajočimi bolezenskimi stanji. Ljubljana: Med. Razgl. 2003; 42(2): 81-8.

Fawkes FGR, et al. Comparison of global estimates of prevalence and risk factors for peripheral arterial disease in 2000 and 2010: a systematic review and analysis. The lancet 2013; DOI: 10.1016/SO140-6736(13)61249-0.

Feinglass J, Shively VP, Martin GJ, Huang ME, Soriano RH, Rodriguez HE, et al. How »preventable« are lower extremity amputations? A qualitative study of patient perceptions of precipitating factors. Disability & Rehabilitation, 2012; 34(25): 2158-65.

Flis V, Miksić K. Koliko je bolnikov s kritično kronično ishemijo spodnjih udov (KKIU)? Zdrav Vestnik 1994; 63(1): 23-4.

Fontaine R, Kim M, Kieny R. Diechirurgishe behandlung der pheripheren durchblutungsstörungen. Helv Chir Acta 1954; 5(6): 499–533.

Hirsch AT, Criqui MH, Treat-Jacobson D, Regensteiner JG, Creager MA, Olin JW, et al. Peripheral arterial disease detection, awareness and treatment in primary care. JAMA 2001; 286: 1317–24.

Holstein PE, Sorensen S. Limb salvage experience in a multidisciplinary diabetic foot unit. Diabetes care 2009; 22(2): B97-103.

Jindeel A, Narahara KA. Nontraumatic amputation: incidence and cost analysis. Int J Low Extrem Wounds, 2012; 11(3): 177-9.

Karmarkar AM, Collins DM, Wichman T, Franklin A, Fitzgerald SG, Dicianno BE, et al. Prosthesis and wheelchair use in veterans with lower-limb amputation. Journal of Rehabilitation Resarch&Development (JRRD) 2009; 46(5): 567-76.

Kent R, Fyfe N. Effectiveness of rehabilitation following amputation. Clin Rehabil 1999; 13(1): 43-50.

Martinis T. Percepcija kvalitete života u funkciji dobi. Zagreb: Filozofski fakultet Sveučilišta, Odsjek za psihologiju; 2005. Dostopno na: http://darhiv.ffzg.hr/337/ (27. 12. 2009).

Mayfield JA, Reiber GE, Sanders LJ, et al. Preventive foot care in people with diabetes. Diabetes care, 2003; 26(1): S78.

Miller MC, Speechley M, Deathe AB. Balance confidence among people with lower limb amputation. Physical Therapy, 2002; 82(9): 856-65.

Monteiro-Soares M, Boyko EJ, Ribeiro J, et al. Predictive Factors for diabetic foot ulceration: a systematic review. Diabetes Metab Res Rev, 2012; 28(7): 574-600.

Morey-Vargas OL, Smith SA. Be smart: strategies for foot care and prevention of foot complications in patients with diabetes. Prosthetics and Orthotics International, 2015; 39(1): 48-60.

Norgren L, Hiatt WR, Dormandy JA, et al. Inter-Society Consensus for the Management of Peripheral Arterial Disease (TASC II). Eur J Vasc Endovasc Surg 2007; 33(1): 1-75.

Norgren L, Hiatt WR, Dormandy JA, Nehler MR, Harris KA, Fowker FG. Inter-society consensus fort he management of peripheral arterial disease. J Vas Surg, 2007a; 45(S): S5-67.

Pollock RD, Unwin NC, Connolly V. Knowledge and practice of foot care in people with diabetes. Diabetes Research and Clinical Practice, 2004; 64(2): 117-22.

Prešern – Štrukelj M. Rehabilitacija starejših po amputaciji spodnjih udov. 13. dnevi rehabilitacijske medicine-amputacije in protetika. Ljubljana: Inštitut republike Slovenije za rehabilitacijo, 2002: 27-33.

Prešern – Štrukelj M. Rehabilitacija bolnikov po amputaciji udov. Osnove fizikalne medicine in rehabilitacije gibalnega sistema. Ljubljana: Državna založba Slovenije, d. d., 2003: 309-19.

Prešern – Štrukelj M. Rehabilitacija bolnika po amputaciji spodnjega uda. In: Urbančič – Rovan V, Koselj M, Triler C. (eds) – 3. izdaja. Oskrba diabetičnega stopala – priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Združenje endokrinologov Slovenije pri Slovenskem zdravniškem društvu, 2008: 239-51.

Racy JC. Psyhological adaptation to amputation. In: Smith DG, Michael JW, Bowker JH (eds). Atlas of amputations and limb deficiences: surgical, prosthetic and rehabilitation principles, Third edition. American Academy of Orthopaedic Surgeons, Rosemont IL, 2004: 727-38.

Schoppen T, Boonstra A, Groothoff JW, de Vries J, Göeken LN, Eisman WH. The timed’up and go’test: reliability and validity in persons with unilateral lower limb amputation. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 1999; 80(7): 825-8.

Shojaiefard A, Khorgami Z, Larijani B. Independent risk factors for amputation in diabetic foot. J Diabetes Dev Ctries, 2008; 28(2): 32-7.

Sigvant B, Wilberg-Hedman K, Bergqvist D, Rolandsson O, Andersson B, Persson E, et al. A population-based study of peripheral arterial disease prevalence with special focus on critical limb ischemia and sex differences. J Vasc Surg, 2007; 45(6): 1185-91.

Singh JA. General principals of amputation surgery. In: Burger H, ed. 13. dnevi rehabilitacijske medicine-amputacije in protetika; 2002 Mar 15.-16. Ljubljana: Inštitut RS za rehabilitacijo; 2002: 11-6.

Singh R, Hunter J, Philip A, Tyson S. Gender differences in amputation outcome. Disability and Rehabilitation 2008; 30(2): 122-5.

Steed L, Cook D, Newman S. A systematic review of psychosocial outcomes following education, self-management and psychological interventions in diabetes mellitus. Patient Education and Counselling 2003; 51(1): 5-15.

Stewart KJ, Hiatt WR, Regensteiner JG, Hirsch AT. Exercises training for claudication. N Engl J Med, 2002; 347: 1941-51

The TASC working group. Management of peripheral arterial disease-Transatlantic inter-society consensus. Intermittent claudication. Int Angiol 2000; 19(1): 1-139.

Urbančič – Rovan V. Diabetična noga: definicija, etiopatogeneza, klasifikacija in terapevtski pristop. Oskrba diabetičnega stopala. V: Priročnik za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Ljubljana: Klinični center – Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove, 2003: 76-84.

Ziegler-Graham K, MacKenzie EJ, Ephraim PL, Travison TG, Brookmeyer R. Estimating the prevalence of limb loss in the United States: 2005 to 2050. Arch Phys Med Rehabil, 2008; 89: 422-9.