Šest mesecev je že od tistega dne, ki se je prevesil v mesec borbe. Mesec strahov, nezaupanja in upanja na boljši jutri. Vse to mi je povzročil perforiran in povsem gangrenozni slepič. Čeprav sem bila povsem zadeta od anestezije in vseh narkotikov, se zelo močno spomnim besed operaterja takoj po posegu v smislu, da je šlo za gnili slepič.

Kar dvakrat je ponovil, da je bilo vse gnilo in takoj zatem je sledilo osorno vprašanje, kje sem hodila tako dolgo. Hm, dolgo? Po štirih letih srednje zdravstvene šole in dobrih dveh letih Zdravstvene fakultete znam sredi noči našteti znake vnetega slepiča. A pri meni ni bilo ne vročine, ne bolečine v okolici popka, ki se, kot piše v knjigah, potem preseli v spodnji, desni del trebuha, ne driske ali zaprtja.

Je pa res, da me je celi dan in potem še celo noč nenormalno tiščalo nekje zgoraj v žlički, da sem 3x bruhala in se po vsakem bruhanju za nekaj časa počutila dobro. So se pa bolj tipični znaki izrazili šele naslednji dan, ko je postal moj trebuh še zanimivo napet, trd in iz ure v uro je bil večji. Toda bolečin še vedno ni bilo in tam, kjer bi naj slepič bolel, me je bolelo šele zvečer takoj po posegu – dan in pol po pojavu slabosti. Več kot dober dokaz, da je vsak človek poseben in da vsako telo reagira na svoj način.

Kriva ali ne kriva za tako gnili slepič pa vendarle vem, da nisem bila kriva za vse zaplete, ki so kasneje sledili. Zanje tudi v celoti nikakor ne krivim zdravnikov, saj so tudi oni samo ljudje. Vem pa, da bi lahko s precej drugačnim odnosom vse skupaj ublažili. Kakšno srečo imajo, da so to počeli namesto njih drugi – medicinske sestre in zdravstveni tehniki.

Ne, nikakor ne pričakujem ujčkanja in pomilovanja in tudi takrat ga nisem. Sem pa vsak dan znova pri zdravnikih iskala tisti občutek, da jim pa vendarle ni vseeno.

Da se zavedajo, da sem tukaj, da nisem ’tisti absces po slepiču’. Tako neprijetno sem se počutila vsakič, ko so se pred menoj pogovarjali, kot da me ni, ko so vsi zrli v moj trebuh, moje rane, dren, v vse vrečke, me stiskali tu in tam, nihče pa me ni vprašal po počutju, nihče ni rekel, kaj tipa, kaj sliši in kakšni so izvidi. Stali so pred mojo posteljo in se pogovarjali mimo mene.

Najraje bi zakričala, da sem tukaj, da jih vidim in tudi slišim, čeprav oni ne vidijo in niti ne slišijo mene, pa žal nisem imela toliko moči.

Drugi dan po drugem posegu sem bila prepričana, da se moje življenje izteka. Povsem slabotno, izčrpano telo mi je govorilo, da ne zmore več. Ko sem še petič v roku ene ure pobruhala sebe, posteljo in tla ob postelji, ko me je sestra brez kančka nejevolje še petič umila, preoblekla in še tretjič poklicala zdravnika, ali mi lahko da kaj proti slabosti, se ta ni zmenil zame. Vsa utrujena sem vegetirala na tisti, na srečo udobni, postelji.

Dve noči zapored sem spala po zaslugi Dipidolorja. Zadel me je in mi omogočil, da sem vsaj za trenutek zadremala, da sem pozabila na strah. In vsakič, ko sem se zbudila, sem bila srečna, da nisem za vedno zaspala.

Občutila sem, kako je hudo, ko se zdravstveni delavec znajde v vlogi pacienta. Kako je hudo, ko točno veš, zakaj nekaj piska, kaj nekaj pomeni.

Ko se zavedaš vsega, a si kljub temu povsem nemočen. Najhuje pa je to, da ti zdravniki ne nudijo tistega občutka varnosti, nečesa, kar takrat najbolj potrebuješ. Saj ne vem, komu se naj zahvalim, da mi je vsaj v tistih najhujših dneh omogočil, da so zame skrbele srčne medicinske sestre in srčni zdravstveni tehniki.

To so bili ljudje, ki svoj poklic opravljajo s srcem, ki so tam zate, ki ti nudijo vse, kar ti lahko, ki ti verjamejo, te bodrijo, vlivajo upanje in ja, dajejo tako zelo pomemben občutek varnosti.

Pogosto se vprašam, zakaj se v zdravstvu pojavljajo ljudje, ki nimajo niti kančka sočutja do sočloveka. Nekaterim pridobljeni naziv stopi tako močno v glavo, da ne vidijo nikjer nikogar. So le oni in nekje zelo nizko pod njimi je še mogoče kdo.

[wp_ad_camp_1]

Večkrat sem že slišala koga, ki ima za seboj kakšno hudo bolezen ali poškodbo, reči, da je hvaležen za to izkušnjo. Sama pri sebi sem ga označila za čudnega – zakaj neki bi bil človek hvaležen za nesrečo, za hudo bolezen?! A danes jih razumem. Tudi meni je ta izkušnja dala marsikaj. Bila je lekcija za življenje.

Potrebovala sem jo, da lahko sedaj s še večjo srčnostjo opravljam svoj bodoči poklic. Na lastni koži sem občutila, kaj pomeni in koliko je vreden prijazen nasmeh, iskren pogled, koliko pomeni vprašanje po počutju, pa topel stisk dlani in občutek varnosti.

Ko sem se po dobrih treh mesecih ponovno znašla v intenzivni enoti, tokrat v drugačni vlogi, na drugi strani postelje, sem iz dneva v dan premagovala sama sebe. Vsak dan posebej je bil zame zmaga. Vonj po operacijski sobi, po razkužilu, piskanje monitorjev, infuzija tukaj, druga tam, dren levo, urinska vrečka desno … Vse to me je iz minute v minuto spominjalo na tisti ‘moj mesec’. Razumela sem jih. Čutila sem z njimi. Po zaslugi gnilega slepiča sem le še boljša kot prej!

Iskrena hvala vsem srčnim ljudem za vse, kar so mi dali! In hvala tistim, ki srčnosti žal ne poznajo, saj se brez njih ne bi zavedala, kako je pomembna!