Deli z drugimi!

Med čakanjem na Polikliniki v UKC Ljubljana, spremljam paciente, ki ure in ure posedajo v čakalnicah, na teh trdih klopeh. Gledam pacientko, ki že 5 ur čaka na svojem invalidskem vozičku in tiho&mirno čaka, da se je bo kakšna medicinska sestra usmilila ter ji povedala kdaj gre lahko domov.

Pride sestra in ji pove, da niso pozabili nanjo, samo tako malo ljudi imajo in nihče od spremljevalcev se še ni vrnil. Gospa ponovno mirno in tiho sedi ter čaka.

Gledam po hodniku na drugo stran, poln hodnik pacientov, ki čakajo ure in ure, da bodo prišli na vrsto. Mogoče čakajo samo na majhen poseg, kot je menjava katetra, ki traja cca. 15 min.

In čakajo po 3-4 ure na ta poseg. Sedim z gospodom,s katerim sem odšla v spremstvu tudi na ta minimalni poseg. Čakam že 2 uri. Razumem, da imajo medicinske sestre in zdravniki kopico dela…a vseeno sistem nekje zataji…

Tudi sama sem medicinska sestra in dobro vem, kaj je gneča in hitenje. Pred vsem tem se oglasim na informacijah, kjer prosim za invalidski voziček, da gospod ne bi sedel na teh trdih klopeh.

Povedo mi, da trenutno nimajo nobenega prostega in naj pridem kasneje.

Lepo se ji zahvalim in gospoda primem pod roko in mu povem, da bom voziček odšla iskat kasneje. Čez približno pol ure grem ponovno pogledat za invalidski voziček.

Gospa mi obljubi, da se bo potrudila in ga našla.

Za mano se pojavi gospod,ki je ravno tako kot jaz prišel po invalidski voziček. Gospa mu odgovori,da ni prostih in gospod se opravičeno razburi. Razumem ga, saj  ima v avtu bolnega očeta,ki težko hodi in nebi zmogel hoje do ambulante. Hočem oditi, saj razumem, da vozičkov ni na voljo.

Gospa na informacijah mi zašepeta, da naj počakam in odhiti po voziček. Kako? Sedaj pa voziček je na voljo, ko pa je zanj prosil gospod, ga pa ni bilo. S slabo vestjo se gospe zahvalim in vzamem voziček.

Po naključju se z gospodom in njegovim očetom srečamo pri dvigalu, z veseljem mu odstopim voziček, gospod in njegov oče se mi najlepše zahvalita in že odhitimo vsak v svojo stran.

Zakaj preprosto ne moremo biti ljudje in boljše znati presoditi, kdo resnično potrebuje pomoč in kdo lažje zmore brez. Saj so nas konec koncev to učili tudi v šoli, kjer smo se šolali, da bomo pošteni in dobri zdravstveni delavci, da bomo znali presoditi o potrebni pomoči, kljub temu da nas nekdo grdo pogleda in nad nami povzdigne glas.

In zakaj vodilni v državi ne vidijo, da smo medicinske sestre preobremenjene in da se preprosto v vsej tej gneči in vseh teh ljudeh več ne moremo smejati, ker je dela enostavno preveč in smo preobremenjene.

In ob našem tednu – tednu medicinskih sester bi rada, da stopimo skupaj in najdemo še zadnje atome in dokažemo ljudem, da zmoremo bit kljub gneči in obilici dela še vedno medicinske sestre v pravem pomenu besede!