Racionalna raba opreme in potrošnega materiala v zdravstvu

///Racionalna raba opreme in potrošnega materiala v zdravstvu


Racionalna raba opreme in potrošnega materiala v zdravstvu

Deli z drugimi!

Zdravstvena dejavnost obsega ukrepe in aktivnosti, ki jih po medicinski doktrini in ob uporabi medicinske tehnologije opravljajo zdravstveni delavci oziroma delavke in zdravstveni sodelavci oziroma sodelavke pri varovanju zdravja, preprečevanju, odkrivanju in zdravljenju bolnikov in poškodovancev.

Medicinski pripomoček je vsak instrument, aparatura, naprava, programska oprema, material ali drug predmet, ki se uporablja samostojno ali v kombinaciji z dodatki, vključno s programsko opremo, ki jo je proizvajalec ali proizvajalka medicinskih pripomočkov predvidel izrecno za uporabo pri diagnostiki oziroma v terapevtske namene in je potrebna za pravilno uporabo tega pripomočka, in ki ga je proizvajalec medicinskih pripomočkov predvidel za uporabo na ljudeh za:

·         diagnosticiranje, preprečevanje, spremljanje, zdravljenje ali lajšanje bolezni,

·         diagnosticiranje, spremljanje, zdravljenje, lajšanje posledic poškodb ali okvar ali kompenziranje okvare ali invalidnosti,

·         preiskovanje, nadomeščanje ali spreminjanje anatomskih funkcij ali fizioloških procesov organizma ali

·         nadzor spočetja, in ki svojega glavnega predvidenega učinka na človeško telo ne dosega na farmakološki, imunološki ali metabolični način, vendar pa so mu lahko ti procesi pri njegovem delovanju v pomoč.(Zakon o medicinskih pripomočkih, 2009).

Zaradi velikega nabora medicinskih pripomočkov, je v Republiki Sloveniji kot organ, izvajanja regulatorne in nadzorstvene funkcije na celotnem področju medicinskih pripomočkov na slovenskem trgu zadolžena Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (v nadaljevanju JAZMP). Delo JAZMP obsega aktivnosti povezane z razvrstitvijo izdelkov med medicinske pripomočke, z bistvenimi zahtevami za medicinske pripomočke, s kliničnimi raziskavami medicinskih pripomočkov in študijam ovrednotenja delovanja, s sistemom vigilance medicinskih pripomočkov in s priglašenimi organi za ugotavljanje skladnosti (JAZMP, 2017).

Medicinske pripomočke delimo na:

·         “splošne” medicinske pripomočke,

·         aktivne medicinske pripomočke za vsaditev ter

·         in vitro diagnostične medicinske pripomočke in jih razvrščamo glede na stopnjo tveganja za uporabnika, mesto in način uporabe, vezanost na vir energije, trajanje uporabe in druge lastnosti. Medicinski pripomoček mora pri dajanju na trg nositi oznako CE, ki jo pridobi po postopku ugotavljanja skladnosti z bistvenimi zahtevami predpisov Republike Slovenije ter predpisov Evropske unije, ki urejajo to področje (JAZMP, 2017).

JAZMP nadzoruje proizvajalce oziroma predstavnike proizvajalcev in dobavitelje medicinskih pripomočkov, da v skladu s trenutno veljavno zakonodajo izpolnjujejo pogoje za opravljanje te dejavnosti ter izvaja druge vrste nadzora z namenom zaščite javnega zdravja in zagotavljanja varnosti medicinskih pripomočkov v Republiki Sloveniji. (JAZMP, 2017).

V skladu z nalogami, ki jih opravljajo vodijo različne javno dostopne registre:

·         Register medicinskih pripomočkov, katerih proizvajalec oziroma predstavnik proizvajalca imajo sedež v Republiki Sloveniji,

·         Register proizvajalcev medicinskih pripomočkov, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji,

·         Register poslovnih subjektov, ki opravljajo promet na debelo z medicinskimi pripomočki,

·         Register specializiranih prodajaln, ki opravljajo promet na drobno z medicinskimi pripomočki,

·         Seznam priglašenih organov s sedežem v Republiki Sloveniji  (JAZMP, 2017).

Najpomembnejšo vlogo pri upravljanju z medicinsko opremo imajo predvsem zdravstveni zavodi. Zdravstvena dejavnost, ki jo izvajajo zdravstveni zavodi obsega ukrepe in aktivnosti, ki jih po medicinski doktrini in ob uporabi medicinske opreme opravljajo zdravstveni delavci. Izvaja se na treh ravneh: primarni, sekundarni in terciarni (Računsko sodišče RS, 2006).

Vsako upravljanje z medicinsko opremo mora biti skrbno načrtovano in se vrši po naslednjih korakih:

1.      ugotavljanja potreb,

2.      načrtovanja nabav,

3.      postopka javnega naročanja,

4.      uporabe in vzdrževanja do izločitve iz uporabe in je pomemben del poslovanja bolnišnic (Računsko sodišče RS, 2015).

Slika 1: Proces upravljanja z medicinsko opremo.

Vir: Računsko sodišče RS (2015).

1.      Faza ugotavljanja in zbiranja potreb v procesu upravljanja z medicinsko opremo v bolnišnicah predstavlja logično nadaljevanje spremljanja uporabe oziroma izkoriščenosti medicinske opreme. Na podlagi zbranih podatkov se analizirajo in načrtujejo nabave nove medicinske opreme. Za učinkovito upravljanje z medicinsko opremo je pomembna tudi evidenca medicinske opreme in spremljanje izkoriščenosti medicinske opreme, še posebej, kadar gre za tehnološko zahtevno in drago opremo (Računsko sodišče RS, 2015).

2.      Faza analiziranja in načrtovanja v procesu upravljanja z medicinsko opremo pomeni določanje prioritet nakupov in pripravo kratkoročnega in dolgoročnega načrta nakupov medicinske opreme in je nadgradnja faze ugotavljanja in zbiranja potreb. Potrebe po medicinski opremi so pogosto večje od finančnih sredstev, ki so za ta namen zagotovljena. Na podlagi utemeljitev potreb ter vnaprej določenih kriterijev in meril za določanje prioritet je treba nujno določiti stopnjo prioritete in nakupe ustrezno uvrstiti v načrt nabav (Računsko sodišče RS, 2015).

3.      Nakup je faza upravljanja z medicinsko opremo, v kateri kupec oziroma naročnik, ki je lahko za bolnišnice ministrstvo ali bolnišnica, naveže stik s ponudniki na trgu in na podlagi predpisanih postopkov izvede nakup. Prav zaradi stika s trgom, konkurence med ponudniki in nasprotnih interesov kupcev in prodajalcev je nakup še posebej tvegana faza v procesu upravljanja. Pri tem pa je pomembno poudariti, da faza nakupa v procesu upravljanja z medicinsko opremo pomeni celoten postopek od odločitve za nakup do prevzema medicinske opreme (Računsko sodišče RS, 2015).

4.      Po zaključeni fazi nakupa se medicinska oprema praviloma začne uporabljati. Ker gre pri medicinski opremi predvsem za drage in kompleksne naprave, je še posebej pomembno, da bolnišnice ravnajo z njimi kot dober gospodar in jim s tem podaljšujejo dobo koristnosti in ustrezno izkoriščenost. Da bi bila medicinska oprema varna in uporabna, jo morajo uporabniki uporabljati skrbno in v skladu z navodili proizvajalca, redno pregledovati in tudi redno izvajati preventivno vzdrževanje z ustrezno usposobljenimi vzdrževalci. Pri tem je pomembno, da se uporabniki oziroma odgovorni za upravljanje odločijo za najprimernejšo strategijo za popravila in vzdrževanje (Računsko sodišče RS, 2015).

Največji delež sredstev, ki se namenja upravljanju medicinske opreme, predstavljajo prispevki za zdravstveno zavarovanje in davki, kar pomeni, da dejansko financiramo medicinsko opremo plačniki prispevkov zdravstvenega zavarovanja in vsi davčni zavezanci.

Slika 2: Financiranje medicinske opreme.

Vir: Računsko sodišče RS, (2015).

Bolnišnice pridobivajo sredstva za opravljanje javne službe, torej tudi za upravljanje z medicinsko opremo, z izvajanjem zdravstvenih storitev na podlagi Splošnega dogovora, Področnega dogovora za bolnišnice in pogodbe med posamezno bolnišnico in plačnikom zdravstvenih storitev, s katerim sta določena obseg in cena posamezne zdravstvene storitve. Zdravstvene storitve se plačujejo iz sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje, sredstev izvajalcev prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, doplačil pacientov in plačil samoplačnikov (Računsko sodišče RS, 2006).

Kot smo že prej zapisali, poleg bolnišnic izvaja investicije v medicinsko opremo iz sredstev državnega proračuna še ministrstvo. Ministrstvo v okviru izvajanja projektov, vključenih v načrte razvojnih programov, kupuje medicinsko opremo in jo prenaša v upravljanje posameznim bolnišnicam (Revizijsko poročilo, 2006).

To pomeni, da mora ministrstvo vzpostaviti sistem, ki zagotavlja gospodarno, učinkovito in tudi uspešno ravnanje pri doseganju zastavljenih ciljev na področju zdravstva, ki morajo biti usklajeni na vseh ravneh izvajanja zdravstvenega varstva, v našem primeru pri upravljanju z medicinsko opremo. Ta mora biti pridobljena pravočasno in v obsegu, ki je potreben za izpolnjevanje nalog na področju zdravstva (Računsko sodišče RS, 2006).

Bolnišnice upravljajo z medicinsko opremo v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zdravstvene zavode in posredne proračunske uporabnike (Revizijsko poročilo, 2015). Zato morajo bolnišnice imeti predviden finančni načrt. Ta predstavlja predvideno oceno delovanja podjetja v prihodnosti. Priporočljivo je, da finančni načrt vsebuje:

·         predračun denarnih tokov,

·         bilanc uspeha in bilanc stanja,

·         finančne kazalnike in ekonomiko podjetja.(JAPTI, 2017)

Finančni načrt sledi eni izmed temeljnih vrednot bolnišnice, to je ekonomska racionalnost. V celotnem obdobju strateškega poslovnega načrta načrtujemo pozitivno poslovanje z doseganjem minimalnega presežka prihodkov nad odhodki.(Klinika Golnik, 2010)

Menimo, da je pregled literature s tega področja potreben, to navaja tudi Računsko sodišče RS (2006). Glede na to, da so za izvajanje zdravstvene dejavnosti potrebna javna sredstva, je pri upravljanju z medicinsko opremo potrebno ravnati racionalno ter upoštevati načela gospodarnosti in učinkovitosti. Pričakuje se, da je medicinska oprema pridobljena pravočasno in v obsegu, ki je potreben za izpolnjevanje nalog bolnišnic. Slednje naj bi določala mreža bolnišnic in standardi medicinske opreme (Računsko sodišče RS, 2006).

EMPIRIČNI DEL
Za potrebe raziskave smo uporabili metodo pregleda literature, poleg tega je bila uporabljena deskriptivna (opisna) metoda dela.
NAMEN IN CILJI RAZISKOVANJA
Namen  seminarske naloge je pregled tako domače kot tuje literature s področja racionalne rabe opreme in potrošnega materiala v zdravstvu.

Naši cilji so:

·         Ugotoviti racionalnost bolnišnic pri ugotavljanju in zbiranju podatkov o uporabi oziroma izkoriščenosti medicinske opreme in pripomočkov.

·         Ugotoviti število bolnišnic, ki imajo izdelane kriterije oziroma prioritete za nakup medicinske opreme in pripomočkov.

·         Ugotoviti racionalnost bolnišnic pri upravljanju s sredstvi za nakup in vzdrževanje medicinske opreme in pripomočkov.

 

RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Naša raziskovalna vprašanja so:

·         Kako racionalno bolnišnice ugotavljajo in zbirajo podatke o uporabi oziroma izkoriščenosti medicinske opreme in pripomočkov?

·         Koliko bolnišnic ima izdelane kriterije oziroma prioritete za nakup medicinske opreme in pripomočkov?

·         Kako bolnišnice racionalno upravljajo s sredstvi za nakup in vzdrževanje medicinske opreme in pripomočkov?

 

RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

Metode pregleda literature
Za podajanje ugotovitev in odgovorov na vprašanja pa smo uporabili literatura, ki je dostopna na spletnem mestu Računskega sodišča Republike Slovenije, na spletnem mestu Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik, na spletnem mestu Ministerstva za gospodarski razvoj in tehnologijo Republike Slovenije, na spletnem mestu Pravno-informacijskega sistema, na spletnem mestu Uradnega lista Republike Slovenije, na spletni strani European commissions, v podatkovni bazi ERIC ter spletnem brskalniku Google

Ključne iskalne besedne zveze so bile: »Racionalna raba opreme in potrošnega materiala v zdravstvu«, »Racionalna raba opreme v zdravstvu«, »medicinski pripomočki«, »Zakon o medicinskih pripomočkih«, »finančni načrt bolnišnic«, »rational use of medical equipment«, »rational thinking«, »rational health«.

Za izbor virov, ki smo jih potem vključili v seminarsko nalogo smo kot kriterij uporabili: leto objave, celotno besedilo članka, recenzirani članki, slovenski jezik in angleški jezik.

Strategija pregleda zadetkov

S pomočjo pregleda literature smo vsega skupaj našli 137.828.740 dobljenih zadetkov tako raziskav, člankov kot tudi knjig. Od tega smo pregledali 34 zadetkov ki smo jih izbrali po vključenih kriterijih: leto objave (2005-2016), celotno besedilo članka, recenzirani članki, slovenski jezik in angleški jezik. Za izključitvene kriterije smo določili: vsi viri, ki niso strokovni, nestrokovni spletni viri, neetične raziskave, zastareli viri, ki so potrjeni z novimi spoznanji, nepopolna besedila oziroma izvlečki. V polno besedilo smo nato vključili 10 zadetkov.

Opis obdelave podatkov pregleda literature

Za potrebe seminarske naloge smo opravili vsebinsko analizo dobljenih zadetkov pri pregledu literature. Vsebinsko analizirane vire, ki smo jih izbrali, smo nato razvrstili s pomočjo tehnike kodiranja in oblikovanjem vsebinskih kategorij.

Ocena kakovosti pregleda literature

Literaturo smo izbirali glede na leto objave, vsebinski ustreznosti ter dostopnosti polnega besedila člankov in knjig. Kakovst dobljenih dokazov smo razvrstili hirearhično na 7 nivojev, povzetih po že prej objavljeni študiji. Najprej smo uvrstili Sistematični pregled randomiriranih kliničnih študij ter sistematični pregled nerandomiziranih kliničnih študij, v drugi nivo smo uvrstili posamezne randomizirane klinične študije, v tretji nivo pa sistematični pregled študij s korelacijami/opazovanji. V naslednji nivo smo vključili posamezne študije s korelacijami/opazovanji, v peti nivo smo vključili sistematični pregled opisnih/kvalitativnih/študij, v šesti nivo smo vključili posamične opisne/kvalitativne/ študije, v zadnji sedmi  nivo pa mnenja avtorjev in pa ekspertnih komisij.

Slika 3: Hierarhija dohazov.

Vir: Agyemang (2013).

REZULTATI

Elektronski viri raziskovalnih člankov v polnem besedilu

(n = 137.828.740)

Drugi viri v polnem besedilu

(n= 8 )

 

Legenda: n=število člankov

Avtor Leto objave Raciskovalni dizajn Vzorec (velikost in država) Ključna spoznanja
Računsko sodišče RS 2006 Kvantitativni pristop (vprašalnik) V vzorec so zajeli 26 bolnišnic v RS. Potrebno je natančno določiti odgovornosti za ugotavljanje potreb, vzpostavljena pa mora biti tudi sprotna in uporabna evidenca medicinske opreme.

Vsebovati mora podatke o starosti, predvideni življenjski dobi in stroških vzdrževanja medicinske opreme.

Pomembno je spremljanje izkoriščenosti medicinske opreme, še posebej, kadar gre za tehnološko zahtevno in drago opremo.

Pri tovrstni opremi je spremljanje izkoriščenosti pomembno zlasti v povezavi z mrežo bolnišnic in pri odločanju o potrebnosti nabave enake ali funkcionalno podobne opreme, ki jo bolnišnice že imajo, pa se ta ne uporablja optimalno.

S pomočjo študije je bilo ugotovljeno :

·         osem od 26 bolnišnic ni vodilo podatkov o predvideni življenjski dobi opreme in razlogu odpisa, kar deset bolnišnic pa tudi ni vodilo evidence o stroških vzdrževanja; prav ti podatki so najpomembnejši za ugotavljanje potreb in načrtovanje nakupov;

·         izkoriščenost medicinske opreme je spremljajo 11 od 26 bolnišnic, med njimi pa ni bilo vseh največjih bolnišnic, ki so praviloma uporabljali tudi opremo, za katero je vodenje tovrstne evidence najbolj smiselno in tudi potrebno;

·         le sedem od 26 bolnišnic je vodilo evidence kot del integriranega informacijskega sistema, ena bolnišnica je vodila evidenco medicinske opreme le v papirni obliki; pri tem obstaja tveganje, da so bile evidence namenjene predvsem ali zgolj rednim popisom opreme in statističnemu poročanju, niso pa se uporabljale za ugotavljanje in zbiranje potreb.

Ocenili so, da bi vsaj v večjih bolnišnicah moralo ugotavljanje in zbiranje potreb temeljiti na integrirani zbirki podatkov, ki bi omogočala tako spremljanje in s tem pravočasno ugotavljanje potreb in tudi nadzor vodstva nad službami, ki so zadolžene za upravljanje z medicinsko opremo.

Ugotovili so, da Ministrstvo moralo imeti interes, da bi se organizirala skupna evidenca, saj bi s tem tudi pridobilo možnost vpogleda in s tem kvalitetnejšega spremljanja stanja medicinske opreme v Republiki Sloveniji.

Integriran informacijski sistem bi omogočal združevanje podatkov različnih organizacijskih enot, za katere so ugotovili, da so bile slabo povezane.

Potrebe po medicinski opremi so pogosto večje od finančnih sredstev, ki so za ta namen zagotovljena.

Na podlagi utemeljitev potreb ter vnaprej določenih kriterijev in meril za določanje prioritet je treba nujno določiti stopnjo prioritete in nakupe ustrezno uvrstiti v načrt nabav. Na podlagi tega je mogoče izdelati kratkoročne in dolgoročne načrte nakupov medicinske opreme.

S pomočjo študije je bilo ugotovljeno:

·         Kratkoročne načrte nakupov medicinske opreme je imelo izdelanih 24 od 26 bolnišnic.

·         Kot zelo slabo ocenjujejo stanje pri dolgoročnem načrtovanju nakupov medicinske opreme, saj je imelo le sedem bolnišnic izdelano načrte nakupov  za najmanj petletno obdobje

·         17 od 26 bolnišnic je menilo, da je gospodarno, da imajo pri določeni vrsti medicinske opreme na voljo samo omejeno število modelov.

Ocenili so, da obstaja tveganje, da je lahko kratkoročno načrtovanje nakupov medicinske opreme sestavljeno predvsem  iz interventnih nakupov, ker bolnišnice nakupov medicinske opreme niso načrtovale dolgoročno.

Faza nakupa v procesu upravljanja z medicinsko opremo pomeni celoten postopek od odločitve za nakup do prevzema medicinske opreme.

S pomočjo študije je bilo ugotovljeno:

·         Ugotovili so, da se vrednost nakupov medicinske opreme v bolnišnicah v zadnjih letih povečuje. Najbolj se je povečala v letu 2006, in sicer za 37,0 odstotkov glede na leto 2005. Skupaj so bolnišnice v letih 2000 do vključno 2006 namenile nakupom medicinske opreme 24.825.449 tisoč tolarjev (103.594.767 evrov).

·         Ugotovili so, da so po vrednosti bolnišnice v letih od 2000 do vključno 2006 izvedle največ nakupov medicinske opreme z javnimi razpisi, po številu nakupov pa z naročili male vrednosti.

·         Med nakupi z naročili male vrednosti predstavljajo nakupi z naročilnico 34,8 odstotka vrednosti nakupov.

·         Ocenili so, da poleg tveganj pri nakupih medicinske opreme z javnimi razpisi obstaja tveganje tudi pri naročilih male vrednosti.

·         Razlog za takšno oceno, so utemeljili s tem, da so naročila male vrednosti manj transparentna in je zato nadzor omejen ter dopuščajo možnost nakupov pri vnaprej izbranem dobavitelju.

·         Zaradi majhnega števila nakupov medicinske opreme ki predstavljajo velike vrednosti, ocenjujejo, da  obstaja tveganje, da bi ponudniki sklepali dogovore med seboj in zavlačevali postopke z vlaganjem zahtevkov za revizijo, kar še povečuje tveganje pri nakupu medicinske opreme.

·          V 13 bolnišnicah so bili pretežno zadolženi za pripravo tehničnih specifikacij zdravniki oziroma medicinsko osebje, v 12 pa vsi oziroma drugi.

·          Samo ena bolnišnica je navedla, da so pripravo razpisne dokumentacije naročali tudi pri zunanjih izvajalcih in da so v ta namen v letih od 2000 do vključno 2006 porabila 11.465 tisoč tolarjev.

Pri javnih naročilih se zelo pogosto kot merilo oziroma kriterij izbire ponudnika uporablja cena medicinske opreme, ki poleg vrednosti opreme navadno zajema tudi stroške, ki nastanejo do začetka njene uporabe. Vendar pa najnižja nabavna cena medicinske opreme ne pomeni nujno tudi, da je nakup najbolj gospodaren.

Celotni stroški lastništva ne odražajo le samih stroškov nakupa, ampak tudi druge stroške vzdrževanja v celotni življenjski dobi, stroške izobraževanja uporabnikov, stroške potrošnega materiala, stroške načrtovanih in nenačrtovanih izpadov delovanja, stroške zaposlenih in vse ostale stroške, povezane z lastništvom.

Da ostane medicinska oprema varna in uporabna, je potrebno, da jo uporabniki uporabljajo skrbno in v skladu z navodili proizvajalca, redno pregledujejo in tudi redno izvajajo preventivno vzdrževanje z ustrezno usposobljenimi vzdrževalci.

Z raziskavo so ugotovili:

·         Da so bolnišnice v letih 2000 do vključno 2006 skupaj namenile vzdrževanju medicinske opreme 9.538.670 tisoč tolarjev (39.805.416 evrov), kar je 38,4 odstotka vrednosti vseh nabav v istem obdobju in 3,7 odstotka vrednosti medicinske opreme.

·         Ugotovil so tudi, da so se stroški vzdrževanja medicinske opreme v bolnišnicah v letih od 2000 do vključno 2006 povečali za 71,2 odstotka, v zadnjih dveh letih pa se je nato stopnja rasti teh stroškov umirila.

·         V desetih bolnišnicah so za vzdrževanje medciniske opreme skrbeli samo zunanji izvajalci, v petih pa so bolnišnice imel vzdrževanje pretežno opredeljeno v pogodbah o nakupu. V ostalih bolnišnicah so kombinirali vse tri načine vzdrževanja, poleg že navedenih še vzdrževanje z notranjimi vzdrževalci.

Odločitev za umik medicinske opreme iz uporabe je ključni del upravljanja z medicinsko opremo. Pričakovana življenjska doba medicinske opreme mora biti vnaprej določena in zapisana v evidencah. Občasno je potrebno preveriti zapise o uporabi, vzdrževanju in popravilih in v skladu z ugotovitvami na novo oceniti pričakovano življenjsko dobo medicinske opreme.

Z raziskavo so ugotovili:

·          Da je največ bolnišnic medicinsko opremo izločilo iz uporabe tako,da so jo uničili.

·         Na vprašanje, kdaj lahko zamenjajo medicinsko opremo, so bolnišnice odgovorile, da v 44% takrat ko je oprema tehnološko zastarela, v 33% ko je izrabljena in v 23% ko so previsoki stroški popravila.

Računsko sodišče RS 2015 Kvantitativno raziskovanje (vprašalnik) V raziskavo so vključili 26 bolnišnic v RS Ugotavljanje in zbiranje podatkov

S pomočjo študije so ugotovili:

·         Da 9 od 26 bolnišnic ni vodilo podatkov o predvideni dobi koristnosti opreme, kar 10 bolnišnic jih ni vodilo evidenc o stroških vzdrževanja in servisiranja (enako kot v prvi reviziji), 5 bolnišnic (8 v prvi reviziji) pa tudi ni vodilo evidence o razlogu odpisa.

·         izkoriščenost medicinske opreme je spremljalo 10 od 26 bolnišnic (11 v prvi reviziji), med njimi 8 bolnišnic, ki so imele drago medicinsko opremo; to pomeni, da 7 od 15 bolnišnic, ki so imele drago medicinsko opremo, ni spremljalo izkoriščenosti te opreme.

·         Bolnišnice, ki so vodile evidence o izkoriščenosti, so navedle, da jih vodijo zaradi spremljanja zasedenosti (9 bolnišnic), načrtovanja novih nabav (7 bolnišnic), načrtovanja vzdrževanja (5 bolnišnic), spremljanja zasedenosti kadra.

·         23 od 26 bolnišnic (21 v prvi reviziji) so pri prepoznavanju potreb upoštevale tudi prednosti tehnoloških izboljšav nove opreme. 20 bolnišnic je pri prepoznavanju potreb upoštevalo tudi podatek o pričakovani dobi koristnosti obstoječe opreme in podatke o izkoriščenosti opreme (kljub temu da le 10 bolnišnic spremlja izkoriščenost).

·         15 od 26 bolnišnic (le 7 v prvi reviziji) je vodilo evidence medicinske opreme kot del integriranega informacijskega sistema.

Analiziranje in načrtovanje

S pomočjo raziskav so ugotovili:

·         Da je izdelane kriterije oziroma merila za ugotavljanje prioritet nakupov medicinske opreme imelo 19 bolnišnic (17 v prvi reviziji).

·         Najpogostejša kriterija za določanje prioritet nakupov medicinske opreme so bolnišnice opredelile kot izrabljenost in stroške vzdrževanja. Tehnološke novitete, ki so bile v prvi reviziji na tretjem mestu, je nadomestila zastarelost opreme.

·         Samo sedem bolnišnic je uporabljalo  izkoriščenost kot kriterij določanja prioritet nakupov medicinske opreme, med njimi je bilo pet bolnišnic, ki so razpolagale z drago medicinsko opremo.

·         Kratkoročne načrte nakupov medicinske opreme je imelo 23 od 26 bolnišnic (24 v prvi reviziji), dolgoročne načrte za najmanj petletno obdobje pa šest (sedem v prvi reviziji).

Nakupi in uporaba

S pomočjo razikave so ugotovili:

·         Bolnišnice so v obdobju od leta 2007 do vključno leta 2013 za nakupe medicinske opreme, po podatkih iz vprašalnika, skupaj namenile 177.228.382 evrov, po podatkih ministrstva pa so v tem obdobju za nakupe medicinske opreme skupaj namenile 245.392.409 evrov.

·         Sredstva, ki so jih bolnišnice namenile za nakupe medicinske opreme, so se v obdobju od leta 2007 do vključno leta 2013 glede na enako dolgo sedemletno obdobje od leta 2000 do leta 2006 povečala od skupaj 103.594.764 evrov na 177.228.382 evrov oziroma za 71,1 odstotka

·         Sredstva, ki so jih bolnišnice namenile vzdrževanju medicinske opreme, so v obdobju od leta 2000 do vključno leta 2013 absolutno vseskozi naraščala, njihov delež glede na sredstva, namenjena za nakupe medicinske opreme, pa je naraščal predvsem po letu 2010.

·         V 13 bolnišnicah (enako v prvi reviziji) so bili za pripravo tehničnih specifikacij pretežno zadolženi zdravniki oziroma medicinsko osebje, v 12 bolnišnicah (enako v prvi reviziji) vsi oziroma drugi, v enem primeru pa služba, odgovorna za javna naročila.

·         Tri bolnišnice (ena v prvi reviziji) so navedle, da so pripravo razpisne  dokumentacije naročale tudi pri zunanjih izvajalcih (v obdobju od leta 2007 do leta 2013 so za te namene porabile: 7.206 evrov, 12.540 evrov oziroma 115.038 evrov).

·         Stroški vzdrževanja medicinske opreme so bili v obdobju od leta 2000 do vključno leta 2013 vseskozi naraščali. Stroški vzdrževanja medicinske opreme so bili v obdobju od leta 2007 do vključno leta 2013 znašali skupaj 72.024.981 evrov, v enako dolgem obdobju od leta 2000 do vključno leta 2006 pa so bili skupaj 39.805.415 evrov oziroma so se skupaj povečali za 80,9 odstotka.

·         V 18 bolnišnicah (10 v prvi reviziji) so za vzdrževanje medicinske opreme pretežno skrbeli samo zunanji izvajalci, v dveh zunanji in notranji vzdrževalci oziroma izvajalci, ostale bolnišnice pa so navedle, da so kombinirale zunanje, notranje in pogodbeno določene izvajalce.

Zakon o javnem naročanju 2015 / / Ureditev, razvoj sistema javnega naročanja in njegovo izvajanje morajo temeljiti na načelu prostega pretoka blaga, načelu svobode ustanavljanja, načelu prostega pretoka storitev, ki izhajajo iz PDEU, in na načelih gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti javnega naročanja, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti.

Prikaz rezultatov po kodah in kategorijah

Kategorija Kode Avtorji
Podatki o izkoriščenosti in uporabi medicinske opreme in pripomočkov Natančna določitev odgovornosti, sprotna in uporabna evidenca, izkoriščenost medicinske opreme, draga oprema, mreža bolnišnic, optimalna uporaba, stroški vzdrževanja, načrtovnje nakupov, integriran informacijski sistem, redni popis opreme, ugotavljanje in zbiranje potreb, nadzor vodstva, upravljanje z medicinsko opremo, Ministrstvo bi moralo imeti interes,  skupna evidenca, možnost vpogleda, stanje opreme v RS, združevanje različnih organizacijskih enot, slabo povezane, niso vodili podatkov, razlogi odpisa, niso spremljali izkoriščenosti opreme, spremljanje zasedenosti medicinske opreme,pričakovana doba  koristnosti opreme, Računsko sodišče RS, 2006

Računsko sodišče RS, 2015

Kriteriji oziroma prioritete za nakup medicinske opreme in pripomočkov Potrebe večje od finančnih sredstev, vnaprej določeni kriteriji, stopnja prioritete za nakup, kratkoročni cilji, dolgoročni cilji, omejeno število modelov, tveganje interventnih nakupov, tveganje kratkoročnih ciljev, ni dolčgoročnih načrtov, izkoriščenost kot kriterij odločanja, tehnološke novitete, zastarelost opreme, draga medicinska oprema, petletno obdobje načrtovanja, prostega pretoka blaga, načelu svobode ustanavljanja, načelu prostega pretoka storitev , zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnost javnega naročanja, enakopravne obravnave ponudnikov, sorazmernost Računsko sodišče RS, 2006

Računsko sodišče RS, 2015

Zakon o javnem naročanju, 2015

Sredstva za nakup in vzdrževanje Celoten postopek  odločitve za nakup, prevzem medicinske opreme, vrednost nakupov se poveča, največja vrednost nakupov z javnimi razpisi, števlisko največ malih vrednosti, veliko nakupov z naročilnico, tveganje pri nakupu z nročilnico, premalo transparentnosti, vnaprej izbrani dobavitelji, sklepanje dogovorov med ponudniki, povečuje tveganje za nakup opreme, priprava tehničnih specifikacij, zunanji izvajalci razpisnih dokumentacij, kriterij je cena, vrednost opreme, stroški uporabe opreme, gospodarnost nakupa, drugi stroški vzdrževanja, življenjska doba, stroški izobraževanja, stroški nenečrtovanih izpadov, stroški zaposlenih, vzdrževanje medicinske opreme, umiritev rasti stroškov, pogodbe o nakupih, odločitev za umik iz uporabe, preverjanje zapisov o uporabi, evidence uporabe, življenjska doba opreme, uničena oprema, previsoki stroški popravila, naraščanje vzdrževalnih stroškov, kombinirano vzdrževanje. Računsko sodišče RS, 2006

Računsko sodišče RS, 2015

RAZPRAVA
S pregledom literature, smo ugotovili, kako racionalno se uporablja oprema in potrošni material v zdravstvu. Racionalnost pri delu z medicinsko opremo in potrošnim materialom je celosten pistop, ki ga tvori veliko različnih komponent. Kot smo že zapisali, je osnova za racionalno upravlanje ugotavljanje in zbiranje potreb, analiziranje potreb, nakup same opreme ter nazadnje uporaba in nadzor nad samo opremo in materialom (Računsko sodišče RS, 2006).

V prvem revizijskem poročilu Računskega sodišča RS,  za obdobje od leta 2000 do 2006 na temo »Ali se z javnimi sredstvi za medicinsko opremo dobro upravlja« je potekala raziskava, za potrebe Revizijskega poročila katera obsegala vse štiri ključne komponente procesa upravljanja z medicinsko opremo.

Če se osredotočimo na to, kako racionalno bolnišnice ugotavljajo in zbirajo podatko o uporabi oziroma iztrošenosti medicinske opreme in pripomočkov, so rezultati naslednji. S pomočjo vprašalnika razdeljenega v 26 slovenjskih  bolnišnic so prišli do ugotovitev, da bolnišnice vodijo evidence medicinske opreme, da je večina teh eviden ažurnih ob vsaki spremembi oziroma novem dogotku. Kar 8 od 26 bolnišnic ni vodilo podatkov o predvideni življenjski dobi opreme in razlogih odpisa, kar 10 bolnišnic, pa ni vodilo evidence o stroških vzdrževanja. Tu je potrebno poudariti, da so prav ti podatki najpomembnejši za ugotavljanje potreb in načrtovanje nakupov medicinske opreme in materiala. Ko so se dotaknili vprašanja o izkoriščenosti medicinske opreme, je bilo ugotovljeno, da 11 od 26 bolnišnic le-to spremlja, vendar, pa med njimi ni vseh največjih bolnišnic, ki praviloma uporabljajo tudi opremo, za katero je vodenje tovrstne evidence najbolj smiselno in tudi najbolj potrebno. Ker so hoteli več izvedeti o tem, zakaj bolnišnice pravzaprav vodijo evidenco, so prišli do spoznanj, da to počnejo zaradi spremljanja zasedenosti opreme, načrtovanja novih nabav, zasedenosti kadra, le dve med njimi pa st aza razlog navedli tudi načrtovanje vzdrževanja. V skladu s celotnim procesom, tukaj prihaja do precejšnjih odstopanj. Kot je zapisano v revizijskem poročilu iz leta 2006, bi v osnovi bolnišnice morale voditi celotno evidenco o tem kaj se z napravami in materialom dogaja (Računsko sodišče RS, 2006).

Vidik ki ga prinaša hitro razvijajoča se stroka, je pomemben in po mnenju računskega sodišča (2006) tudi nujen kriterij, ki ga je potrebno upoštevati pri prepoznavanju potreb tehnoloških izboljšav nove opreme. Kot so ugotovili je to področje spremljalo le 21 od 26 bolnišnic (Računsko sodišče RS, 2006).

Kot zadnje pomembnejše vprašanje so izpostavili tematiko vodenja evidence medicinske opreme kot del integriranega informacijskega sistema in prišli do ugotovitev, da le 7 od 26 bolnišnic vodi evidence ko del integriranega informacijskega sistema, ena bolnišnica pa vodi evidenco zgolj v papirnati obliki. Zaradi dobljenih rezultatov je Računsko sodišče RS (2006) izpostavilo tveganje, da so evidnve namenjene predvsem ali zgolj rednim popisom opreme in statističnemu poročanju, podatki pa se ne uporabljajo za ugotavljanje in zbiranje potreb (Računsko sodišče RS, 2006).

Računsko sodišče RS (2015), je za obdobje od leta 2007 do 2013 na isto temo izdelalo enako raziskavo kot v letih od 2000 do 2006 in s tem spremljajo napredek na področju racionalne rabve medicniske opreme.

V drugem revizijskem poročilu je raziskava pokazala, da bolnišnice še vedno vodijo evidence medicinske opreme in da se večina le-teh še vedno posodablja ob vsaki spremembi oziroma dogotku, ter, da vsebujejo predvsem podatke ki so obvezni pri vodenju registra osnovnih sredstev. Raziskava je pokazala da se je povečalo število bolnišnic (iz prejšnjih 8 na sedanjih 9 od 26 bolnišnic), ki ne vodijo podatkov o predvideni dobi koristnosti opreme, zmanjša pa se število bolnišnic (iz prejšnjih 8 na 5 od 26), ki ne vodijo evidence o razlogu odpisa. Kot slabost vidimo vodenje izkoriščenosti medicinske opreme, ki se je iz prejšnjih 11 spustila na 10 bolnišnic od 26, med njimi pa je 8 bolnišnic ki imajo drago medicinsko opremo. Kar je zaskrbljujoče je to, da kar 7 bolnišnic od 15, ki imajo drago medicinsko opremo ne spremlja njene izkoriščenosti, med 7. pa sta kar 2 bolnišnici, ki imata največ drage medicinske opreme in ne spremljata tovrstnega kazalca. Po mnenju Računskega sodišča RS (2015),  bi bilo najbolj smiselno voditi evidenco izkoriščenosti prav pri dragi medicinski opremi. S tem se strinjamo tudi mi, saj že definicija SSKJ-ja pravi, da biti racionalen, pomeni delovati v skladu z razumom, kar omogoča najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo, učinkom in koristjo (Računsko sodišče RS, 2015).

Izbolšjanje je opaziti na področju prepoznavnja potreb prednosti tehnoloških izboljšav, ki jih po podatku v drugem revizijskem poročilu spremlja 23 bolnišnic od prejšnjih 21 (skupno 26 bolnišnic). Kar 20 bolnišnic pa pri prepoznavanju potreb upošteva tudi podatek o pričakovani dobi koristnosti obstoječe opreme in podatke o izkoriščenosti opreme, pri tem je potrebno izpostaviti da jih le 10 spremlja samo izkoriščenost opreme. Še eno od izboljšanj se pokaže, ko gledamo kategorijo bolnišnic, ki vodijo evidence medicinske opreme kot del integriranega informacijskega sistema. Na tem področju je iz prejšnjih 7 bolnišnic številka narasla na sedanjih 15 kar je največje izboljšanje v primerjavi s prvim revizijskim poročilom (Računsko sodišče RS, 2015).

Kot drugo ključno fazo v procesu racionalnega dela z medicinsko opremo se je Računsko sodišče RS (2006) odločilo izpostaviti analiziranje in načrtovanje. Rezulatati raziskave so pokazali, da ima 17 bolnišnic od skupaj 26-ih izdelane kriterije za ugotavljanje prioritet nakupov medicinske opreme. Kot najposotejše kriterije navajajo naslednje: Izrabljenost opreme oziroma stroški vzdrževanja medicinske opreme postanejo previsoki, tehnološki napredek, zastarelost medicinske opreme ter izkoriščenost le-te. Kar 24 od 26 bolnišnic ima izdelane kratkoročne načrte nakupov medicinske opreme, kar je po Zakonu o javnih naročilih poleg zagotovljenih sredstev in načrta nabav pogoj za začetek postopka javnega naročanja. Računsko sodišče RS (2006), kot zelo slabo ocenjuje stanje pri dolgoročnem načrtovanju nakup medicinske opreme, sja ima za najmanj petletno obdobje načrte nakupov izdelano le 7 bolnišnic.

Naslednja tema, ki se jo dotakenjo je povezava med prihranki ter prednostmi v zvezi z omejevanjem števila modelov medicinske opreme. Kar 17 od 26 bolnišnic je bilo mnenja, da je gospodarno, da imajo pri odločanju o nakupu medicinske opreme omejeno število modelov le-te. Kot prednosti uporabe omejenega števila modelov medicinske opreme, navajajo naslednje: nižji stroški vzdrevanja, boljše poznavanje in zato manjša možnost napak pri ravnanju z medicinsko opremo, nižji stroški izobraževanja uporabnikov medicinske opreme, nižja cena medicinske opreme zaradi obsega večjih nakupov.

Še boljše rezultate na to temo Računsko sodišče (2015) prikaže v svojem drugem revizijskem poročilu. Izdelane kriterije za ugotavljanje prioritet nakupov medicinske opreme ima 19 bolnišnic kar je za 2 bolnišnici več kot v prejšnjem poročilu. Računsko sodišče RS (2015) kot najpogostejša kriterija za določanje prioritet nakupov medicinske opreme tudi tokrat opredeli izrabljenost in stroške vzdrževanja. Tako v prvi reviziji kot tudi v letu 2014 pa je izkoriščenost medicinske opreme tisti kriterij, ki ga bolnišnice uporabljajo najmanjkrat. Kar 7 bolnišnic uporablja izkoriščenost kot kriterij določanja prioritet nakupov medicinske opreme, med njimi 5 bolnišnic ki razpolagajo z drago medicinsko opremo. Tudi v drugi reviziji se dotaknejo vprašanja o kratkoročnih načrtov nakupov medicinske opreme. Za razliko od prve revizije ima tokrat izdelkan kratkoročni načrt 23 bolnišnic od 26, kar je za eno manj kot v prejšnjem poročilu. Dolgoročni načrt za najmanj petletno obdobje, pa ima izdelanih 6 bolnišnic, kar je za eno bolnišnico manj, kot v prvi reviziji Računsko sodišče (2015).

Kot zadnji dve fazi Računsko sodišče RS (2006) opredeljuje nakup in uporabo medicinske opreme. Rezultati na to temo kažejo, da se vrednost nakupov medicinske opreme v zdanjih letih povečuje (2000-2006). Najbolj se je vrednost nakupov povečala v letu 2006, gledano na leto 2005 kar za 37%. V obdobju od leta 2000 do 2006 so bolnišnice skupaj za nakup medicinske opreme namenile 103.584.767 evrov. Po vrednosti so bolnišnice največ opreme kupile z javnimi razpisi, po številu nakupo pa z naročili male vrednosti. To predstavlja kar 34,8% vrednosti nakupov.

Kot drugo točko izpostavljajo službe za javna naročila. 11 bolnišic je imelo samostojno službo za javna naročila, najpogosteje pa so bile za to navedene naslednje odgovornosti: priprava razpisne dokumentacije, izpeljava postopkov javnih naročil, izdelava poročil o postopkih javnih naročil, svetovanje in pomoč pri pripravi in izvedbi postopkov javnih naročil, nadzor nad izvajanjem pogodb. Za pripravo tehničnih specifikacij so bili v 13 bolnišnicah zadolženi zdravniki oziroma medicinsko osebje v 12 bolnišnicah pa vsi oziroma drugi. Ena od bolnišnic je navedla, da pripravo razpisa na dokumentacije naroča tudi pri zunanjih izvajalcih, za kar so v letih od 2000 do vključno 2006 porabili 47.842 evrov. Kot poglavitne probleme oziroma tveganja pri nakupu medicinske opreme navajajo: Visoki stroški vzdrževanja, ki ga praviloma zagotavljajo dobavitelji, izdelava tehničnih specifikacij, številne pritožbe ponudnikov, neobstoj standardov, dolgotrajnost postopkov. Kar 25 od 26 bolnišnic določa skrbnike pogodb o nakupu, ki so odgovorni za njihovo izvajanje. Hkrati so bolnišnice ocenile, da se je njihovo upravljanje z medicinsko opremo izvoljšalo predvsem zaradi bolšjših pogodb, v katerih so določeni skrbniki le teh, vzdrževanje opreme in zavarovanje pogodbenih obveznosti.

V drugem revzijskem poročilu (2015) so v obdobju od leta 2007 do vključno leta 2013 za nakup medicinske opreme namenila 177.228.382 evra. Po podatkih ministerstva so v tem obdobju za nakupe medicinske opreme namenile 245.392.409 evrov, kar predstavlja 3.0% vseh odhodkov bolnišnic v tem obdobju. Ob tem je očitno, da se je vrednost nakupa medicinske opreme znatno povečala, kar za 71,1%, poleg tega pa je zaskrbljujoč podatek o razkoraku med realno kupljeno opremo in sredstvi, ki jih je za te namene namenilo ministrstvo. Glede na to da že Zakon o javnem naročanju (2015) govori o tem, da mora biti področje javnega naročanja urejeno kor sistem javnega naročanja, njegovo izvajanje pa morajo temeljiti na načelu prostega pretoka blaga, načelu svobode ustanavljanja, načelu prostega pretoka storitev, ki izhajajo iz PDEU, in na načelih gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti javnega naročanja, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti, je podatek o razkoraku med nakupi in nemnjenim denarjem po našem mnenju zelo zaskrljujoč in odraz neupoštevanja zakonov. Poudariti moramo, da je povečanje sredstev za nakup medicinske opreme bilo izrazito predvsem v obdobju od leta 2007 do vključno leta 2010, potem pa so začela upadati. V letu 2013 so sredstva namenjena vzdrževanju medicinske opreme celo že presegala sredstva, ki so jih bolnišnice namenile nakupom medicinske opreme.

Tudi v tokratnem Revizijskem poročilu (2015) omenjajo bolnišnice ki imajo službo za javna naročila organizirano kot samostojno službo, število bolnišnic pa se je v primerjavi s prvim revizijskim poročilom povečalo iz prej 11 na 15 bolnišnic v letu 2014. Za razliko od prejšnjega revizijskega poročila, so v tokratnem poročilu 3 bolnišnice navedle, da pripravo razpisne dokumentacije naročajo pri zunanjih izvajalcih, za kar so v obdobju od leta 2007 do 2013 poorabile 7.206 evrov, 12.540 evrov oziroma največ 115.038 evrov. Po našem mnenju bi bilo bolj smiselno, da bi bolnišnice ustanovile samostojne službe za javna naročila, saj bi s tem prihranili veliko denarja, ki bi ga lahko prerazporedili na druga področja.

Še eno odstopanje od prvega revizijske poročila se pokaže v številu bolnišnic, ki menijo da je smisleno oziroma gospodarno biti omejen pri številu modelov medicinske opreme ki so na voljo. Za to se je v tem poročilu opredelilo kar 20 bolnišnic od 26, kar je 3 bolnišnice več kot v prejšnjem poročilu. Kot najpogostejše razloge navajajo: Boljše poznavanje in zato manjša možnost napak pri ravnanju z medicinsko opremo, nišji stroški vzdrževanja in servisiranja, nižja cena medicinske opreme zaradi obsega večjih nakupov, nižji stroški izobraževanja uporabnikov medicinske opreme.

V obdobju od leta 2000 do leta 2013 so stroški vzdževanja medicinske opreme vseskozi naraščali. Od leta 2007 do vključno 2013 so skupaj znašali 72.024.981 evrov. V enako dolgem obdobju v lethi od 2000 do 2006 je vzdrževanje medicinske opreme skupaj znašalo 39.805.415 evrov. Iz tega lahko razberemo, da so se stroški vzdrževanja medicinske opreme povečali za kar 80.9%. Razvidno je da stroški znatno naraščajo, ob tem pa se nam postavlja vprašanje, kakšno opremo imajo v lasti bolnišnice, saj se storški vzdževanja spreminajo glede na določeno vrsto opreme.

Zadnja razlika ki jo opredeli drugo poročilo je v števlilu bolnišnic ki same vzdržujejo medicinsko opremo oziroma zanjo skrbijo zunanji izvajalci. V 18. bolnišnicah pretežno za opremo skrbijo samo zunanji izvajalci kar je za 7 več kot v prejšnjem poročilu. V 2 bolnišnicah za medicinsko opremo skrbijo zunanji in notrani vzdrževalci, ostale bolnišnice pa so navedle, da kombinirajo zunanje, notranje in pogodbeno določene izvajalce. Če te trditve povežemo s prejšnjo (naraščajoči stroški vzdrževanja), se nam porodi misel, kakšna je povezava med naraščanjem stroškov vzdrževanja in večanjem števila zunanjih izvajalcev vzdrževanja.

 

ZAKLJUČEK

Dokaz, da je bila leta 2002 podeljena Nobelova nagrada s področja ekonomije za dobro in premišljeno delo, ki je temelj racionalne miselnosti nam govori, da je racionalna miselnost in racionalnost vedno bolj pomembna (Stenovich, 2016).

Skozi celorno raziskavo oziroma po pregledu rezultatov, smo prišli od spoznanja, da slovenske bolnišnice še vedno neracionalno razpolagajo z medicinsko opremo. Opazili smo kar nekaj področij, kot naprimer: samostojna služba za javna naročila, vodenje evidence medicinske opreme, slabo delovanje integriranega informacijskega sistema,… kjer vidimo, da bi v prihodnje lahko prišlo do velikih izbolšav in s tem bolj racionalnega upravljanja z medicinsko opremo in navsezadnje z denarjem. Veliko problemov v povezavi s transparentnostjo vodenja bi po našem mnenju lahko rešili tako, da bi Ministrstvo za zdravje naredilo celosten sistem vodenja in upravljanja z medicinsko opremo in materialom, lahko kot integrirani informacijski sistem, kjer bi se na enem mestu vodilo ves pregled na kupljeno opremo in njeno uporabo ter vzdrževanjem.

Po pregledu različne literature smo opazili, da na samo temo racionalne rabe opreme in potrošnega materiala v zdravstvu ni veliko literature, oziroma to področje ostaja neraziskano. To nam je predstavljajo problem oziroma omejitev same raziskave, hkrati pa se nam pojavljajo razna vprašanja, kako bi lahko pripomogli k tem, da bi se to področje bolje raziskalo in bi s tem pripomogli k racionalnejši uporabi medicinske opreme.

Po našem mnenju bi bilo v prihodnje smiselno raziskovati področja kot so: smiselno bi bilo povezati storške nakupa in vzdrževanja medicinske opreme z možnim krajšanjem čakalnih vrst in odstotki ozdravljenih ljudi; smiselno bi bilo raziskati zakaj bolnišnice raje najemajo zunanje vzdrževalce medicinske opreme, ko bi lahko ustanovile notranje skupine vzdrževalcev; smisleno bi bilo raziskati tudi, zakaj bolnišnice ne ustanovijo samosotjne službe za javna naročila in to delo raje plačujejo zunanjim izvjalcem.

Kljub vsemu pa so še vedno področja, ki kažejo pozitivna izboljšanja v povezavi z boljšo racionalno rabo virov v povezavi z medicinsko opremo in potrošnim materialom.

 

LITERATURA

Agyemang, S.L., 2013. Evidence Based Practice – What is Evidence. International Journal of Science and Research (IJSR)6(14). pp.939.

Bolnišnica Golnik, 2010. Strateški poslovni načrt Bolnišnice Golnik – kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo za obdobje 2011-2015. [pdf] Bolnišnica Golnik. Available at: http://www.klinika-golnik.si/bolnisnica-golnik/poslovanje/datoteke/stratesko-poslovni-nacrt-2011-2015.pdf [Accessed 5 April 2017].

Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije(JAPTI), 2017. Finančni načrt za naslednjih 5 let. [Online] Avaliable at: https://www.podjetniski-portal.si/nacrtujem-podjetje/poslovni-nacrt/Financni-nacrt [Accessed 4 April 2017].

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP). 2017. Splošno o medicinskih pripomočkih. [Online] Availalble at: http://www.jazmp.si/medicinski-pripomocki/splosno-o-medicinskih-pripomockih/ [Accessed 4 April 2017].

Računsko sodišče Republike Slovenije, 2006. Revizijsko poročilo, Ali se z javnimi sredstvi za medicinsko opremo dobro oprevlja. [pdf]  Računsko sodišče Republike Slovenije. Available at: http://www.rs-rs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/KB6196439CDE1FD91C12573A200216A86/$file/Mize_RSP.pdf  [Accessed 6 April 2017].

Računsko sodišče Republike Slovenije, 2015. Revizijsko poročilo, Učinkovitost upravljanja z medicinsko opremo s poudarkom na dragi medicinski opremi. [pdf]  Računsko sodišče Republike Slovenije. Available at: http://www.rs-rs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/KC2D8513D5923675DC1257EF90040FC81/$file/DragaMe dOpr.pdf [Accessed 5 April 2017].

Stanovich, K. E., 2016. The Comprehensive Assessment of Rational Thinking. 2013 Thorndike Award Address. Educational Psychologist, 51(1), pp. 23-34.

Zakon o javnem naročanju (zjn-3). 2015. Uradni List Republike Slovenije št. 91.

Zakon o medicinskih pripomočkih (ZmedPri). 2009. Uradni List Republike Slovenije št. 98.

Zakon o zdravstveni dejavnost. Uradni List Republike Slovenije št. 23.

2017-08-11T12:33:02+00:00