Psihološke posledice ob nesrečah s smrtnim izidom pri gasilcih – študija primera

//, Novice za zaposlene v zdravstvu/Psihološke posledice ob nesrečah s smrtnim izidom pri gasilcih – študija primera


Psihološke posledice ob nesrečah s smrtnim izidom pri gasilcih – študija primera

Deli z drugimi!

Ljudje se že od nekdaj soočajo s nesrečami in nevarnostmi, vendar so šele razmeroma pozno začeli sistematično raziskovati psihološke vidike nesreč. Nesreča namreč vedno, posredno ali neposredno, prizadane ljudi. Drugače sploh ni nesreča (Čačinovič-Vogrinčič, et.al., 1994).

Tako kot lahko nastane zaradi človeške dejavnosti, je predvsem človeško vedenje tisto, ki preprečuje in blaži njene posledice. To pomeni da moramo zelo dobro poznati značilnosti človeškega vedenja v izrednih razmerah, takih v katerih ljudje ne delujejo več noramlno in se,počutijo ogrožene. Gre za sorazmerno novo psihološko področje, ki po eni strani išče prava vprašanja in postopke za njihovo razreševanje, po drugi pa se izgublja v tradicionalnih predstavah o delovanju človeka, v predsodkih in napakah. Znanih je vrsta povsem nasprotnih stališč in mnenj. Sprejetje enega pomeni tudi drugačno delo, načrtovanje invedenje. Tu pa lahko včasih leži meja med življenjem in smrtjo, med dramo in tragedij zato bomo skušali jasneje prikazati psihološke posledice na gasilce pri nesrečah s smrtnim izidom (ibid.).

Gasilci so kar zadeva kritične dogodke, najbolj izpostavljeni. Pri svojem delu večkrat tvegajo tudi svoje življenje. Najpogosteje trpijo zaradi povzročanja lastne travme, stika z večkratnimi žrtvami, medicinskih travm, stika s travmatiziranimi otroki (Mambič, 2009).

Zelo pomembna je ustrezna psihična in fizična usposobljenost gasilcev, ki pa zaradi same narave dela ne more posvem preprečiti doživljanja stresa in negativnih posledic. Intervencije so za gasilce stresne in v veliki meri težavne. V naši državi je zelo dobro organizirano področje zaščite in reševanja, zelo malo pa je narejenega v smislu psihosocialne pomoči ljudem, ki za nas tvegajo svoja življenja (ibid.).

 

STRES

Pojem stres je prvič uvedel Kans Selye Leta 1930. Stres je odpisal kot nepravi psihološki odziv na trenutne zahteve.

Selye je navedel tri faze odziva na sam stres:

  • Faza alarma
  • Faza odpora
  • Faza izčrpanosti (Sterle, 2014)

 

Prva faza je alarm in vodi v mobilizacijo organizma ter se kaže v naslednjih simptomih: živčnost, anksioznost, jezo, brezvoljnost, lenobo, strah. Organizem se  tako samodejno odziva na stresorje. našem telesu se sproži niz nepričakovanih dogodkov, ki se aktivirajo s fiziološkimi in psihičnimi obrambnimi mehanizmi. Vključuje tako imenovani »fight or flight« (boj ali beg) (Šimonka, Hanžekovič, 2010)

V drugi fazi oziroma tako imenovani fazi odpora sodelujejo številne kemične in hormonske spremembe, ki spodbujajo obrambni mehanizem človekovega telesa. Ti dejavniki se aktivirajo takoj, ko se telo nima časa odzvati. Ima naslednje simptome: nezaznavanje občutkov, čustvena osamljenost, nezainteresiranost. Organizem poskuša pomiriti, obvladati nastale spremembe (ibid.).

Tretja faza je faza izčrpanosti, v kateri škodljive učinke in dražljaje okolice preprečimo, ali pa se je organizem predalin vodi do začasne nezmožnosti telesa za normalno delovanje. Raziskave so pokazale, da ljudje v fazi stresa čezmerno uživajo alkohol, nikotin, kofein, analgetike in celo prepovedane droge (ibid.).

Simptomi stresa se pri osebah kažejo zelo očitno. Najpogostejši pokazatelji stresa so:

  1. Zelo pogosti glavoboli.
  2. Škripanje z zobmi.
  3. Nemirnost
  1. Tresenje, tako telesa kot okončin, ponavadi rok.
  2. Bolečine v vratu in hrbtenci
  3. Omotičnost in zaspanost
  4. Spuščanje nenormanil zvokov
  5. Intenzivno potenje
  6. Mrzle in potne roke
  7. Suha usta in težko požiranje (The American Institute of Stress, 2015)

STRESNE MOTNJE

Akutna stresna reakcija

O akutni stresni reakciji govorimo ko se ljudje v trenutku, ko so brez možnosti umika, spopada ali obrambe, nepripravljeni srečajo s hudo naravno nesrečo. Ljudje so takrat nemočni in izpostavljeni naravni sili in njenim ručilnim ulinkom ki udarijo iznenada (Rakovec-Felser, 2009).

Sama akutna stresna reakcija je vezana na hudo tako duševno kot telesno dogajanje. Človek se poskuša izogibati vsemu , kar bi ga na dogodek spominjalo, pogosto pa ga podoživlja v obliki ponavljajočih se sanj, misli ali podob. Motnja po samem dogotku traja nekaj minut, lahko nekaj ur, vendar pa največ do 4 tedne. Oseba ki ima Akutno stresno reakcijo je zbegana, osupla ima pa tudi zmanjšano pozornost v nekaterih primerih pa je celo dezorientirana (Sterle, 2014).

 

Posttravmatska stresna motnja

Ko smo v nevarnosti je normalno da čutimo strah. Na nevarne in stresne motnje ponavadi odgovarjamo z mehanizmom »Boj ali Beg«, kar je povsem normalno, pri posttravmatski stresni motnji oziroma posstravmatskem stresnem sindromu pa je ta občutek okvarjen. Ljudje, ki imajo diagnozo Posttravmatsko stresno motnjo so pod stresom oziroma so prestrašeni tudi  ko jim nevarnost ne grozi oziroma niso v stresnem dogodku.

Posttravmatska stresna motnja oziroma sindrom se razvije po tem, ko je oseba podvržena stresemu okolju oziroma dogotku, ki je na osebo pustil psihološke ali pa fizične spremembe. Posttravmatska stresna motnja ali angleško PTSD (Post-tramatic Stress Disorder) je prvič pritegnila pozornost javnosti v povezavi z vojnimi veterani ki so bili v Vietnamu. PTSD lahko nastane tudi zaradi drugi stresnih motenj kot so prometne nesreče, nesreče s smrtnim izidom, posilstvo, rop, ugrabitev, strmoglajvljenje letal in podobno. Znaki da ima oseba PTSD so zelo očitni, nabolj očiten znak je podoživljanje travmatičnega dogotka oziroma travme znova in znova, lahko pa so pridruženi tudi fizični simptomi kot so hitro bitje srca in znojenje (National Institute of Mental Health, 2015).

 

Prilagoditvene motnje

Prilagoditvena motnja je pri sami reakciji na stresčasovno podalšana na več tedno ali pa celo mesecev. Znaki ki se pojavijo so želo podobno kot pri akutni stresni reakciji, pojavi pa se lahko tudi depresivno razpoloženje. Take motnje se najpogosteje kažejo kot čustvene motnje, ki vplivajo na človekovo socialno delovanje in so tesno povezane s spremembami v človekovem življenju. Sam stresni dogodek v tem primeru ni tako kgrožujoč kot pri akutni in posstravmatski motnji (Sterle 2014).

 

SMERNICE ZA PSIHOLOŠKO POMOČ REŠEVALCEM

Smernice za psihološko pomoč v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami so predvsem namenjene psihološki podpori operaterjem v centrih za obveščanje, poklicnim gasilcem in prostovoljnim reševalcem znotraj sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Njihova uvedba omogoča preventivo pred poklicnim izgorevanjem, zmanjševanje stresnega odziva ter seznanitev z morebitnimi čustvenimi, miselnimi, telesnimi in vedenjskimi odzivi na krizne dogodke, hitrejše okrevanje po kritičnih dogodkih, graditev zaupanja in sodelovanja v skupini ter izmenjavo izkušenj (Lavrič, 2014).

Začetki uvajanja modela psihosocialne podpore za reševalce segajo v leto 2008, ko je Uprava RS za zaščito in reševanje takrat začela z raziskavo o modelu preventive pred stresom in o sistemu psihološke pomoči na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki jo je opravil Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Svetina 2007).

Tej raziskavi so sledile še druge raziskave, ki pa so predvsem preučevale stres pri gasilcih in operaterjih v klicnih centrih na številki 112 (Lavrič, 2014).

Pred uvedbo smernic psihološke pomoči za reševalce v sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami smo imeli tudi v Sloveniji dober vzgled tovariške podpore pri policistih. Projekt policijskih zaupnikov in 24-urne psihološke pomoči je uspešno stekel s psihologi, ki delajo s slovenskimi policisti (Republika Slovenija ministerstvo za notranje zadeve POLICIJA, 2010).

 

Po njihovem zgledu, ter z njihovo pomočjo in pomočjo psihologov Slovenske vojske so tudi v sistemu zaščite in reševanja lahko uspešno pristopili k vzpostavljanju modela psihološke pomoči za reševalce (Lavrič, 2014).

 

Stopnje smernic za psihološko pomoč reševalcem

Smernice predlagajo tri stopnje psihološke pomoči reševalcem po hujših nesrečah in so v Sloveniji v uveljavi od leta 2012, se razmejujejo glede na to, kaj posameznik naredi zase, in za tem njegova bližnja okolica ter za tem pomoč strokovnjakov za nudenje psihološke pomoči (Lavrič, 2013).

Prva stopnja oziroma stopnica na lestvi psihološke pomoči reševalcem je najpomembnejša in pomeni, da vsak reševalec sam pri sebi prevzame odgovornost za upravljanje stresa, pozna in uresničuje zaščitno vedenje ter krepi socialne odnose z družino, prijatelji in drugimi. Pomembno je sproščanje s telesno vadbo, različnimi interesnimi dejavnostmi in poznavanje tehnik sproščanja (Lavrič, 2013).

Druga stopnja je pomoč znotraj organizacije, kjer imajo rganizacije zaupnike, prav tako pa se lahko reševalci oziroma gasilci pogovorijo med seboj (Lavrič, 2013).

Tretja stopnja pomoči pa je stopnja kjer se vključijo psihologi  oziroma psihološko svetovanje kamor pa so vključeni psihologi Slovenske vojske(Lavrič, 2014).

Pri obvladovanju stresa ima pomembno vlogo podpora socialnega okolja, predvsem najbližjih. Socialni odnosi vplivajo na spoprijemanje posameznika s stresom, pozitivna socialna podpora pripomore k občutkom uspeha in deluje preventivno na izgorevanje (Lavrič, 2014).

Preventivno delovanje v obliki sproščanja omogoča učinkovito zmanjšanje delovanja simpatičnega živčnega sistema, organizem poživi in poveča sposobnost zbranosti ter spodbuja spomin in ustvarjalnost. Tako si posameznik obnovi energetske zaloge in se pripravi na soočanje s stresom (Svetina, 2007).Obstajajo različne tehnike sproščanja, ki večinoma temeljijo na pravilnem in poglobljenem dihanju. Stres povzroči pomanjkljivo, nepravilno in plitvo dihanje, pri katerem ni trebušnega dihanja, uporablja se večinoma zgornji del pljuč, to pa ima za posledico pomanjkanje zadostne količine kisika v krvi, kar občutimo kot utrujenost, težo, težave z zbranostjo in nelagodje ter slabše razpoloženje. Zmanjša se tudi naša učinkovitost (Svetina, 2007).

K obvladovanju stresa in poznavanju zaščitnega vedenja veliko pripomorejo tudi usposabljanja s tega področja. Reševalcem, ki delujejo v sistemu zaščite, reševanja in pomoči, so namenja tovrstna usposabljanja v smislu preventive. Usposabljanja, ki jih izvaja Izobraževalni center za zaščito in reševanje RS, so številnim gasilcem, gorskim reševalcem, kinologom, jamarjem, potapljačem in drugim pomagala pri prepoznavanju stresa in soočanju z njim (Lavrič, 2014).

 

 

USPOSABLJANJE ZAUPNIKOV V SISTEMU VARSTVA PRED NARAVNIMI IN DRUGIMI NESREČAMI

Po zahtevnejših in bolj stresnih intervencijah lahko reševalci na podlagi smernic dobijo psihološko oporo od sodelavcev znotraj svojega delovnega tima, to je tako imenovanih zaupnikov (Lavrič, 2014).

Zaupniki so izkušeni zaposleni (starejši, izkušenejši gasilci), ki v svojem delovnem okolju uživajo ugled in jim sodelavci zaupajo. Izbrani so s posebnim postopkom na podlagi svojih prijav ali pa so jih predlagale posamezne enote. Zaupniki morajo izpolnjevati naslednje pogoje:

  • imeti morajo sposobnost empatije,
  • stari morajo biti najmanj 30 let,
  • imeti morajo najmanj pet let operativnih izkušenj z intervencij,
  • usposobljeni morajo biti za opravljanje razbremenilnih pogovorov in praviloma naj ne bi bili vodje (ibid.)

 

Kandidati morajo pred usposabljanjem opraviti  pisni test in iti pogovor, ki ga izvedejo psihologi. Po uspešno opravljenem testiranju se usposabljanje nadaljuje v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje RS na Igu. Prav tako morajo po končanem usposabljanju opraviti ustni prav tako pa pisni izpit pred izpitno komisijo. Po intervencijah, ko je na primer ogroženo življenje reševalca ali sodelavca, če je poškodovan član reševalne ekipe ali so morda v nesreči udeležene bližnje osebe reševalca ali poškodovani otroci, se opravi razbremenilni pogovor z zaupnikom. Na tej stopnji psihološke podpore si poskušajo reševalci pomagati v okvirih tovariške pomoči znotraj svoje organizacije (ibid.)

 

Prvo usposabljanje zaupnikov je potekalo v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje RS v letu 2012 in je bilo izvedeno v sodelovanju s strokovnjaki iz Švedske agencije za zaščito in pripravljenost ter domačimi predavatelji na področju psihologije. Usposabljanja za izvajanje psihološke podpore za zaupnike so se udeležili poklicni gasilci in operaterji v centrih za obveščanje (ibid.).

 

PSIHOLOŠKA POMOČ PO HUJŠIH NESREČAH

V primerih intervencij s hujšimi posledicami, ko je reševalec/gasilec priča smrti ali hujši poškodbi sodelavca, sam doživi hujšo poškodbo ali so v nesreči umrli otroci, morda celo bližnje osebe reševalca, mu mora biti zagotovljena psihološka pomoč. Ta poteka v obliki razbremenilnega večdelnega pogovora, imenovanega strnjena psihološka integracija travme, in naknadnega svetovanja, ki ju izvajajo psihologi Službe za psihološko pomoč, ki pogodbeno sodelujejo z Upravo RS za zaščito in reševanje (Lavrič, 2014).

Potravmatski stres se lahko pojavi pri reševalcih, ki so preživeli dogodek, ki ni običajna človekova izkušnja, in podoživljajo ta dogodek s simptomi povečanega vzburjenja. V nasprotju s stresnimi dogodki doživljanje travmatičnega dogodka ni odvisno od kognitivne ocene posameznika, temveč so travmatični dogodki po svoji naravi takšni, da močno prizadenejo vse ljudi in jih vržejo iz ravnotežja. Takšni dogodki so nenadni in izzovejo intenziven strah, občutek groze ter nemoči. Posamezniki so lahko v dogodkih neposredno udeleženi oziroma prizadeti, lahko nastopajo kot neposredni opazovalci tragedije ali so tesno osebno povezani z osebo, ki je travmatični dogodek doživela (Lavrič, 2014).

 

LITERATURA

Čačinovič-Vogrinčič G, Musek J., Pečjak V., Polič M., Zabukovec V. & Žlender B. Psihološki vidiki nesreč. Ljubljana: Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. 1994.

Lavrič, A., 2013. Psihološka pomoč reševalcem v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Revija 112, 1, pp. 55–57.

Lavrič A., 2014. Usposabljanje za psihološko pomočv sistemu varstva pred naravnimi indrugimi nesrečami. Andragoška spoznanja, 20(1), pp. 35–42.

Mambič B., 2009. Stres poklicnih gasilcev: Vzroki, simtomi, posledice in možnosti pomoči: Diplomsko delo. Kranj: Višja strokovna šola B&B.

National Institute of Mental Health, 2015. Post-Traumatic stress disorder(PTSD)[online] Available at: http://www.nimh.nih.gov/health/topics/post-traumatic-stress-disorder-ptsd/index.shtml [Accessed 8 Maj 2015].

Republika Slovenija ministerstvo za notranje zadeve POLICIJA, 2010. Psihološka pomoč in zaščita policistov – informacija z novinarske konference. [oniline] Available at: http://www.policija.si/index.php/component/content/article/35-sporocila-za-javnost/9217-psiholoka-pomo-in-zaiti-policistov-informacija-z-novinarske-konference [Accessed 5.5.2015].

Sterle G. 2014. Posttravmatska stresna motnja pri poklicnih gasilcih Gasilska brigada Ljubljana: Diplomsko delo: Maribor: Univerza v Mariboru. Fakulteta za varnostne vede.

The American Institute of Stress, 2015. Stress effects [online] Available at: http://www.stress.org/stress-effects/ [Accessed 8 Maj 2015].

Svetina, M. 2007. Zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru ciljnega raziskovalnega programa (CRP) Znanje za varnost in mir 2006–2010. Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Šimonka J., Hanćekovič Šifrar M., 2010. Prepoznavanje stresa v poklicni gasilski enoti. Delo in varnost, 2010(6), 13-23.

2016-07-26T21:39:38+00:00