Projektno učno delo



Projektno učno delo

Deli z drugimi!

Razvoj, napredek in spremembe v celotni družbi močno posegajo tudi v življenje in delo različnih vzgojno-izobraževalnih ustanov ter vplivajo na njihovo organiziranost in odnose. Sodobna izobraževalna ustanova mora vsakemu uporabniku zagotoviti pogoje za pridobivanje znanj ter za celovit osebnostni razvoj.

Tradicionalni pouk take naloge ne more v celoti opraviti, saj je preveč usmerjen k poučevanju vsebin posameznega predmeta, kar pa ni v skladu s cilji sodobnega izobraževanja. Potrebno je bilo torej poiskati nove pristope, kako izobraževancem omogočiti celosten razvoj.

Takim kriterijem pa ustreza projektno učno delo, ki je bilo že nekajkrat preizkušeno v praksi, ko so bile ustvarjalne ideje uporabljene v obliki medpredmetnih povezav. Ta učni sistem omogoča učenje iz lastnih izkušenj, kar poveča trajnost in kakovost pridobljenega znanja ter razvoj spretnosti izobraževanca (Jurič in sod., 2006).

Gre torej za bistvene spremembe v življenju in delu vzgojno-izobraževalnih ustanov. Aktivnejši mora biti odnos izobraževancev do učnih vsebin in oblik dela, kar pa je mogoče le v primeru, da pri pouku ne prevladuje frontalna učna oblika in če komunikacija med učiteljem in učencem ni enosmerna (Bezjak, 2003).

NAMEN

Namen seminarske naloge je podrobneje predstaviti didaktični sistem projektnega učnega dela, ki se v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah vse bolj uporablja.

Cilj je predstaviti, kako je bil ta sistem uporabljen pri študentih Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani in kakšni so bili rezultati kratke raziskave.
METODE DELA

Iskanje uporabljene literature je bilo opravljeno s pomočjo bibliografske baze COBISS.si in iskalnika Google. Uporabljene so bile ključne besede »projektno učno delo«, »projektno delo« in »medpredmetne povezave«. Iskanje je bilo opravljeno v knjižnici Ivana Cankarja Vrhnika in knjižnici Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani.

Uporabljena je bila kombinacija deskriptivne in eksperimentalne metode dela.

V empiričnem delu je zbiranje podatkov potekalo s pomočjo ocenjevalnega lista z dvanajstimi kategorijami (Priloga 1) in kratkega evalvacijskega lista (Priloga 2) med študenti Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani. Pri praktičnem preizkusu so bili anketiranci po slišanem kratkem scenariju naprošeni, naj po svojih močeh pomagajo ponesrečencu. Pri tem sta bili primerjani skupina študentov, ki je med kabinetnimi vajami prve pomoči opravila vaje oskrbe ran s tujkom s posebnimi pripomočki (kontrolna skupina), in skupina študentov, ki jim je bil tak primer rane le pokazan na sliki in obrazložen s kratkim predavanjem (eksperimentalna skupina). Postopek so anketiranci izvedli na manekenu prostovoljcu, na voljo pa so imeli komplet prve pomoči za avtomobiliste.

PROJEKTNO UČNO DELO

Zaradi značilnosti, ki jih vsebuje projektno učno delo, ga ne moremo uvrstiti med učne metode, temveč med didaktične sisteme. Zanj je značilno, da presega okvire pouka, saj se niti vsebinsko niti organizacijsko, pa tudi časovno in prostorsko, ne omejuje na pogoje, v katerih je organiziran tradicionalni pouk. Ta didaktični sistem vsebuje elemente direktnega učiteljevega vodenja učnega procesa in elemente samostojnega dela učencev.

Pri projektnem učnem delu vodi učitelj učence postopno skozi učni proces v smeri uresničevanja vzgojno izobraževalnih ciljev in nalog, ki jih je v sodelovanju z učenci postavil na začetku izvajanja projekta.

Tudi pri projektnem učnem delu lahko učiteljevo in učenčevo interakcijo do učne vsebine in med seboj grafično prikažemo z rahlo prirejenim didaktičnim trikotnikom.

Med potekom projekta učitelj:

– spodbuja,

– usmerja,

– pomaga učencem pri učenju oziroma pri izvajanju, ki so ga učenci privzeli ob načrtovanju izvedbe projekta.

 

Učenci pa se samostojno učijo ob posredni učiteljevi pomoči:

– opazujejo neki pojav,

– zbirajo potrebne podatke,

– raziskujejo, rešujejo probleme,

– izvajajo neko praktično aktivnost itd. (Bezjak, 2003).

 

TIPI PROJEKTNEGA UČNEGA DELA

V nadaljevanju so predstavljeni različni tipi projektnega učnega dela.

PROJEKT KONSTRUKTIVNEGA TIPA

V tak projekt sodijo aktivnosti, ki so povezane s konstrukcijo določenega izdelka, npr. izdelava predmeta (ptičja hišica, šolski časopis, seminarsko delo…). Lahko pa gre tudi za načrtovanje in kasneje izvajanje določene akcije (npr. urejanje šolskega igrišča, priprava šolske razstave, kulturne prireditve…) (Bezjak, 2003).

 

PROJEKT OSVAJANJA IN VREDNOTENJA

Sem spadata spoznavanje in ovrednotenje pojava, metode, glasbe… Izvaja se lahko le na podlagi predhodno načrtovane teme, kjer definiramo različne etape (Bezjak, 2003).

PROJEKT PROBLEMSKEGA TIPA

Tak projekt je usmerjen k reševanju problema in sem bi lahko uvrstili tudi raziskovalne projekte (Bezjak, 2003).

PROJEKT UČENJA

Sestavljen je iz različnih aktivnosti, prek katerih učenci po dogovorjenem učnem načrtu osvajajo določene spretnosti, veščine, sposobnosti ali znanja.

projektno ucno delo slika

 

V vseh prej omenjenih tipih projektov, ki so grafično prikazani na Sliki 2, je glavni nosilec posameznih aktivnosti učenec oziroma izobraževanec, in sicer v vseh etapah projekta.

Učitelj ga spodbuja in mu svetuje. Potek projekta, mnogokrat pa tudi vsebina dejavnosti, gresta po določenem načrtu, ki ga učitelj in učenci načrtujejo z medsebojnim sodelovanjem. Na podlagi vseh predstavljenih lastnosti in posebnosti sodi projektno učno delo med odprte učne sisteme oziroma procese, ki se odvijajo in potekajo od izbire določenih vsebin organizacijskih oblik, učnih metod in tehnik k postavljenim ciljem (Bezjak, 2003).
POSEBNOSTI PROJEKTNEGA UČNEGA DELA

Projektno učno delo ima značilnosti, zaradi katerih se razlikuje od tradicionalnega pouka in s tem spreminja položaj in odnos med udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa:

– poudarek na učenčevi praktični aktivnosti, učenju, raziskovalni aktivnosti, učenju z odkrivanjem,

– konkretnost teme z usmerjenostjo na življenjsko, za učence smiselno, situacijo,

– upoštevanje interesov učencev in zadovoljevanje njihovih potreb,

– prožnost in ustvarjalno dogajanje,

– integracija vsebin, povezava različnih pedagoških področij,

– vsebinska, časovna in prostorska odprtost,

– sodelovanje staršev,

– učenci s pomočjo učitelja načrtujejo konkretne, njim ustrezne in zanimive cilje, ki jih dosegajo skupaj in jih skupaj z učiteljem vrednotijo.

Kljub temu pa je mnenje večine strokovnjakov s tega področja, da je potrebna uravnoteženost med projektnim poukom, ki temelji predvsem na interesih učencev, in klasičnim poukom, ki terja sistematično zgradbo učnega procesa (Bezjak, 2003).
 OSNOVNE ZNAČILNOSTI PROJEKTNEGA UČNEGA DELA

V nadaljevanju je naštetih nekaj pomembnih osnovnih značilnosti projektnega učnega dela.

TEMATSKO PROBLEMSKI PRISTOP

Pri takem pristopu si nalogo zastavimo v obliki problema. Cilji morajo biti realni in izvedljivi, naloga pa izpeljana do konkretnega izdelka. Obenem mora biti tematsko zaokrožena. To pomeni, da se reševanja takšne naloge ne lotevamo le v okviru enega učnega predmeta, temveč je potreben interdisciplinarni pristop. V tem primeru učni predmeti ne smejo biti med seboj v hierarhičnem odnosu, temveč so v enakovrednem položaju (Bezjak, 2003).

KONKRETNE VSEBINE

Dobra projektna tema bo izbrana “iz življenja”, saj naj bi izobraževanci reševali čim bolj konkretne probleme. S tem namreč izbrana tema dobi določen pomen in smisel. Končni namen te dejavnosti pa je konkreten proizvod ali osvojeno neko teoretično znanje, ki ju je mogoče uporabiti v vsakdanjem življenju (Bezjak, 2003).

CILJNO USMERJENA IN NAČRTOVANA DEJAVNOST S POUDARKOM NA AKTIVNOSTI UČENCEV

Cilji pri projektnem učnem delu morajo biti oziroma postati skupni cilji vseh udeležencev. Postavitev ciljev pa ni naključna, temveč zahteva precizno načrtovanje in upoštevanje določenih dejavnikov:

– trajanje projekta,

– število udeležencev,

– kraj in prostorske pogoje,

– orodja in pripomočke,

– aktivnosti.

Odgovornost izvedbe sloni na učitelju, ki izvaja dejavnost, del soodgovornosti pa je potrebno prepustiti učencem oziroma izobraževancem (Bezjak, 2003).

UPOŠTEVANJE POTREB, INTERESOV IN SPOSOBNOSTI UČENCEV

Osnovni pogoj za učenčevo motivacijo je upoštevanje njegovih interesov in želja v smiselnih okvirih. Obstaja pa vprašanje, kje postaviti mejo (Bezjak, 2003).

V projektnem delu je potrebno prisluhniti že razvitim interesom pri učencih in prek aktivnega vključevanja v različne dejavnosti zavestno omogočati učencem tudi odkrivanje in razvijanje novih interesov in razvijanje sposobnosti. Zaradi tematskega in problemsko zaokroženega pristopa je mogoče projektno delo organizirati tako, da ustreza čim večjemu številu učencev (Rus, 2011).

POUDAREK NA IZKUSTVENEM UČENJU

Za izobraževance je pomembno, da skušajo zastavljeni cilj doseči z uporabo čim večjega števila svojih čutil, da bi povečali učinkovitost učenja in projekta. Za projektno učno delo je značilno, da povezuje umsko in telesno delo, mišljenje in aktivnost, šolo in življenje, teorijo in prakso (Rus, 2011).

 

KOOPERATIVNOST

S skupnim postavljanjem nalog in skupnim načrtovanjem dela se razvija potreba po sodelovanju med učitelji, med učitelji in učenci in med samimi učenci. Tako se učenci učijo različnih oblik medsebojnega komuniciranja: od reševanja med delom nastajajočih konfliktov in usklajevanja interesov do medsebojnega upoštevanja in sodelovanja (Rus, 2011). Projektno učno delo omogoča solidarno ravnanje in ponuja izkušnje s timskim delom ter pripomore k oblikovanju zmožnosti za samostojno in odgovorno ravnanje. Na ta način pa lahko okrepi samozavest (Jank in Meyer, 2006).

ODPRTOST

Odprost projektnega učnega dela se kaže na različnih ravneh:

– ni omejitve na en sam vir znanja ali na en učni predmet,

– ista učna tema je pri projektu obravnavana z različnih vidikov (interdisciplinarnost),

– projektni učni proces se ne more odvijati samo znotraj šolskih zidov, temveč seže tudi zunaj šolskega prostora,

– projektnega dela ne moremo časovno omejiti in razdeliti na 45 minut,

– viri znanja ne smejo biti omejeni na predpisane šolske učbenike,

– učitelj ne nastopa le kot posrednik, temveč tudi spodbuja in usmerja učence (Bezjak, 2003; Rus, 2011).

POUDAREK NA UČENJU

Čeprav predstavlja projektno učno delo k določenemu cilju usmerjeno dejavnost, ta končni proizvod ali izdelek ne pomeni glavnega cilja projektnega učnega dela. Ta naj bo le motivacijsko sredstvo za povečano aktivnost izobraževancev. Poudarek naj bo usmerjen na potek celotnega projekta, od zasnove do produkta (Bezjak, 2003).

ORGANIZACIJA

Projektno učno delo je mogoče uporabiti v različnih starostnih obdobjih:

– v vrtcih,

– v osnovnih šolah,

– v srednjih šolah,

– na univerzi oziroma pri izobraževanju odraslih.

Lahko poteka kot individualno delo, delo v parih ali skupinsko delo. Poteka lahko v presledkih ali nepretrgoma več šolskih ali običajnih ur, lahko pa tudi več dni, tednov ali mesecev.

 

Glede na število udeležencev in trajanje obstajajo različno veliki projekti:

– mali (2 – 6 šolskih ur),

– srednji (2 dni – 1 teden): slednji so primerni za starejše učence in za odrasle,

– veliki (najmanj 1 teden – okoli 1 leta): v projektih lahko sodeluje več razredov, šol…

Če so projekti pravilno zastavljeni in pripravljeni, razbijajo monotonost šolskega oziroma izobraževalnega vsakdana in opozarjajo nase prek različnih razstav in objav (Bezjak, 2003).
ZGRADBA

Projektno učno delo spada med ciljno usmerjene učne postopke, zato njegova izvedba poteka po točno določenem načrtu, in sicer prek posameznih etap v smiselnem zaporedju:

1.      iniciativa,

2.      skiciranje projekta,

3.      načrtovanje izvedbe,

4.      izvedba,

5.      sklepna faza, vmes pa še morebitni etapi

metainterakcije in

usklajevanja.

 

V fazi iniciative izvajalci projektnega učnega dela nizajo pobude, razpravljajo in si izmenjujejo mnenja. Dejavnost izobraževancev se kaže skozi različne oblike: postavljanje širših vprašanj, brainstorming, buzz groups, zbiranje predmetov…

V etapi izdelave osnutka izražajo svoje interese, pričakovanja in odnos do zamisli. Pri tem utemeljujejo stališča, izmenjujejo izkušnje, razčiščujejo nesporazume in se dogovarjajo o trajanju projekta.

Načrtovanje je etapa, ko člani skupine oblikujejo svoj načrt dela. Razdelijo s naloge in se dogovorijo, kaj bo kdo delal. V tej fazi prihaja do izraza sproščen odnos med člani skupine in svobodno izražanje čustev.

V fazi izvajanja izobraževanci izvajajo načrt iz prejšnih faz. Izvajanje lahko po potrebi prekinemo z dvema dopolnilnima fazama: to sta usmerjevalna in usklajevalna medetapa. Ti uporabimo, če je potrebno razrešiti konflikte, ki nastanejo med izobraževanci tekom procesa projekta.

V sklepnem delu se projekt po navadi konča s konkretnim izdelkom. Pri svobodnem izteku projekta gre za nadaljevanje aktivnosti učencev, ki se odvijajo v različnih oblikah aktivnosti v šoli ali zunaj nje (Rus, 2011).
EMPIRIČNI DEL

V empiričnem delu so predstavljeni modeli tujkov, ki so uporabljeni pri kabinetnih vajah prve pomoči pri simulaciji oskrbe rane s tujkom. Nato so predstavljeni še rezultati kratke raziskave med študenti Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani.

MODELI TUJKOV

Modele tujkov je pripravila študentka Zdravstvene fakultete Sara Košorok v okviru svojega diplomskega dela, ki je nastalo pod mentorstvom mag. Damjana Slabeta, prof. zdr. vzg. in viš. med. teh., nosilca predmeta Prva pomoč, in somentorstvom doc. dr. Andreja Lebarja, univ. dipl. ing. fiz. Modeli tujkov so zaenkrat zelo dobro sprejeti med študenti.

Žebelj v hišnem copatu

zebelj hisna copata
Gre za imitacijo poškodbe, ko naj bi poškodovanec stopil na desko, skozi katero je bil zabit žebelj.

Žebelj v delovni rokavici

zebelj delovna rokavica

Gre za imitacijo poškodbe, ko si naj bi poškodovanec skozi roko in rokavico zabil žebelj.

Nož

noz
Ta tujek je mogoče namestiti na različne dele telesa, največkrat se ga postavi tako, kot da gre za poškodbo trebuha, hrbta ali stegna

Škarje

skarje

Tudi ta tujek lahko namestimo na več delov telesa, a po navadi ga postavimo na roko.

Oster kos lesa

oster kos lesa

Do poškodbe lahko pride tudi z ostrimi kosi lesa in slednjega predstavlja.

Žebelj

zebelj

Zadnji tujek predstavlja posebej oblikovan žebelj, katerega si namestimo na roko (med dva prsta). Ta tujek se je uporabljal kot testni tujek oziroma kot tujek, ki je bil uporabljen pri ocenjevanju anketirancev.

REZULTATI IN RAZPRAVA KRATKE RAZISKAVE

Uporabo tujkov pri kabinetnih vajah prve pomoči smo poskusili izvesti kot projektno učno delo skozi različne etape.

Med temo oskrba ran pri različnih poškodovancih je bila sprožena faza iniciative oziroma idejne zasnove. V tej fazi je profesor študentom naročil, naj se razdelijo v skupine po 3. Nato so bila postavljena vprašanja v širšem kontekstu in iz različnih ved (higiena, travmatologija, etika) ter kasneje vprašanja v zvezi s poškodbami z različnimi predmeti. Tu so študenti iskali različne predmete, s katerimi se lahko poškodujemo, zabodemo, zapičimo tako, da bi jih bilo nevarno premikati. Ta faza se tudi že rahlo prekriva z naslednjo.

V fazi makro priprave oziroma fazi skiciranja projekta so študenti naredili grobo skico, kako naj bi posamezna poškodba izgledala in s čim vse bi si lahko pomagali pri dajanju prve pomoči. Tu je bil nakazan cilj zadane naloge.

V naslednji fazi, tj. fazi mikro priprave oziroma fazi načrtovanja izvedbe so študenti pripravili vse potrebno za oskrbo rane s tujkom. Med seboj so si razdelili naloge (en poškodovanec, 2 prva pomagalca – kdo od teh bo delal kaj in kako).

V fazi izvedbe so nato študenti opravili stabilizacijo (prej omenjenih) tujkov v rani z vnaprej pripravljenimi pripomočki. Po končani izvedbi smo skupaj s profesorjem pregledali narejene stabilizacije in jih pokomentirali.

Hkrati naj omenimo, da usklajevalna in usmerjevalna medetapa nista bili potrebni, saj med študenti ni prišlo do konfliktov in skozi proces projekta niso imeli posebnih težav.

Sklepna faza je bila v našem primeru rahlo prirejena in smo jo izvedli individualno, torej z vsakim študentom posebej. Ker je šlo hkrati za del raziskave, je bilo sodelovanje povsem anonimno in prostovoljno. Vseeno pa se je večina študentov z veseljem odzvala, saj so želeli sami izvedeti, koliko so se naučili. Hkrati pa je bila to neke vrste priprava na praktični kolokvij na vajah.

Zgoraj opisan postopek smo izvedli pri kontrolni skupini. Pri eksperimentalni skupini projektnega učnega dela nismo izvedli, ampak o načinu oskrbe rane s tujkom le izvedli krajšo predavanje in pokazali sliko.

V raziskavi smo nato ocenili, katera skupina je bolje izvedla postopek oskrbe rane s tujkom. To je bilo opravljeno s pomočjo ocenjevalnega lista z 12 kategorijami (Priloga 1). Na koncu smo anketirance prosili še za kratko evalvacijo tega dela kabinetnih vaj (torej oskrba ran).

Pri ocenjevanju je bilo mogoče dobiti 24 točk. Pri kontrolni skupini (tj. skupina, pri kateri je bilo uporabljeno projektno učno delo) je bila dosežena povprečna ocena 9,28, pri eksperimentalni pa natačno 7. Največ težav sta imeli obe skupini pri vzdrževanju sterilnosti oskrbe rane. Veseli, da bi pri obeh skupinah prav vsi udeželenci raziskave (če ne drugega) zagotovili prevoz oziroma transport poškodovanca do strokovne oskrbe.

SKLEP

Projektno učno delo zaradi svojih značilnosti torej presega merila klasičnega pouka. Pokaže povezave med različnimi predmeti, strokami in znanostmi ter navaja na iskanje bistva. Stremi k nenehni aktivnosti in želi izobraževanca naučiti samostojnosti skozi proces pridobivanja izkušenj, spretnosti in znanja.

Tudi projektno učno delo ima svoje slabosti. Mnogokrat zahteva veliko časa (ki ga v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ni na pretek), nujna je zelo dobra pedagoška usposobljenost profesorja, potrebna je bogata ponudba didaktičnih in drugih sodobnih učnih pripomočkov…

Z našo kratko raziskavo smo pokazali, da je študentom tak način izobraževanja všeč. Ti študentje so dosegli pri testiranju boljši rezultat in s tem je bilo pokazano, da s takim načinom dosežemo višjo stopnjo razumevanja določenih predmetov, pojmov in spretnosti.

 

LITERATURA

Bezjak J (2013). Idejni projekti ob tehnoloških dnevih: Projektno učno delo III. Ljubljana: Somani: 1–19.

Jank W, Meyer H (2006). Didaktični modeli. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 34–8.

Jurič T, Bezjak J, Slosar M (2006). Ustvarjalne ideje v obliki medpredmetnih povezav modela PUD-BJ: Od ideje do izdelka. V: 4th International symposium – Project work learning, Portorož, 2006.

Rus J (2011). Medpredmetno povezovanje s plesom pri športni vzgoji v 1. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 32–8

2017-08-11T12:33:47+00:00