Pred svetovnim dnem boja proti bolečini je Društvo za promocijo zdravega življenjskega sloga in preprečevanje kroničnih bolezni – Zdravje opozorilo na pomen zgodnjega prepoznavanja in zdravljenja nevropatske bolečine.
Nevropatska bolečina je posledica okvare osrednjega ali perifernega živčevja, ki je udeleženo pri zaznavanju in prenašanju bolečine. »Okvare osrednjega živčevja, ki lahko povzročijo nevropatsko bolečino so nekatere dedne in presnovne bolezni, poškodbe, vnetja in okužbe, zdrs medvretenčnih ploščic ali stenoza spinalnega kanala in drugo. Nevropatsko bolečino zaradi okvare osrednjega živčevja navaja 8% bolnikov po možganski kapi, več kot tretjina bolnikov z multiplo sklerozo in kar dve tretjini bolnikov s poškodovano hrbtenjačo.
Najpogostejši vzrok okvare perifernega živčevja v sodobnem svetu pa je sladkorna bolezen, ki lahko povzroči bolečo ali nebolečo diabetično nevropatijo.
Kar 1/6 bolnikov s sladkorno boleznijo sicer trpi za bolečo nevropatijo. Bolniki z nevropatsko bolečino poročajo o pekoči, mravljinčavi in elektrizirajoči bolečini, ki je hujša zvečer in ponoči. Klinični znaki, ki nevropatsko bolečino največkrat spremljajo, so bolezensko spremenjeno zaznavanje dotika, zbodljaja, vibracije in položaja ter toplote ali hlada na področju, ki ga oživčuje okvarjena živčna struktura.
Za nevropatsko bolečino so značilni še pojavljanje spontanih občutkov in bolečin in/ali bolezensko spremenjeno zaznavanje dražljajev«, je pojasnil asist. mag. Aleš Pražnikar, dr. med., vodja Ambulante za nevropatsko bolečino Nevrološke klinike UKCL. Nevropatska bolečina predstavlja za bolnika veliko breme, saj jo pogosto spremljajo še pridružene bolezni, kot so depresija, tesnoba in motnje spanja.
O svoji izkušnji z okvaro živčevja sta spregovorili dramska igralka ter Ježkova nagrajenka Ljerka Belak in televizijska novinarka in voditeljica Sabina Brečko Guček.
»Z nevropatsko bolečino sem se prvič srečala po prometni nesreči leta 2010, v kateri sem utrpela poškodbo hrbtenice oz. perifernih živcev v vratu, križu in hrbtenici. Doživljala sem jo predvsem kot pekočino. Sprva so bili bolj mravljinci, elektrika drevenenje, kasneje pa ni bolelo, ampak je gorelo. Uradna lestvica bolečine je od ena do deset, mene pa je bolelo za 100!«, svoje doživljanje nevropatske bolečine opisuje Sabina Brečko Guček.
Leta 2012 so ji začele odpovedovati noge, pristala je na vozičku in urgentno so jo sprejeli na Nevrološko kliniko UKC Ljubljana: »s preiskavami so k sreči izključili najpogostejše nevrološke bolezni, a za zdravnike na oddelku je to pomenilo, da si bolečino domišljam in takrat sem doživela eno največjih ponižanj v življenju. Zdravnica mi je ob odpustu namreč rekla: gospa Brečko, nič vam ni, malo se v roke vzemite!« Pomoč je poiskala v tujini. V Londonu so z nevrografijo ugotovili, da ji nevzdržne bolečine povzroča kompleksno ukleščenje živcev v križu in medenici. Sledila je zahtevna operacija v Švici in dolgotrajna rehabilitacija. Danes se počuti bolje.
Odprava nevropatske bolečine je izjema in ne pravilo, saj večine vzrokov za okvaro živčevja ni mogoče odpraviti. Dramska igralka Ljerka Belak ima sladkorno bolezen že četrt stoletja in posledično nebolečo diabetično nevropatijo.
»Občutek imaš, kot da si na enih blazinicah. Neobčutljiva stopala, nič ne boli na začetku. Čeprav sem bila zmeraj rada bosa, zdaj hodim vedno obuta, saj se ne smem pičiti, poškodovati, urezati. Ko se tuširam, temperaturo vode vedno najprej preverim na rokah, saj je na nogah ne čutim prav. Da ne čutiš nog, je zakomplicirano in tudi zelo nevarno. Če je nevropatija še boleča, mora biti pa grozno!«.
Nevropatska bolečina, ki bolniku povzroča veliko trpljenje je prepogosto spregledana in posledično slabo zdravljena. Sodi med kronične bolečine, ki jih je najtežje pozdraviti. Nevropatska bolečina se redko povsem umiri, s farmakološkim in nefarmakološkim zdravljenjem pa jo lahko nadzirajo. »Sodobno zdravljenje kronične bolečine namreč ne pomeni le najmodernejših načinov zdravljenja, temveč tudi razumevanje, da mora uspešno zdravljenje bolečine potekati v določenih časovnih okvirih.
Domnevamo namreč, da tudi pri bolečini obstajajo časovna okna, znotraj katerih bolečina postane kronična in s tem bolezen sama po sebi. Domnevamo lahko, da se te spremembe razvijajo v obdobju od treh do šestih mesecev. Zato je z zdravljenjem bolečine potrebno začeti čim prej in poskusiti opredeliti in dokazati vzrok okvare živčevja«, je dodal asist. mag. Aleš Pražnikar.
