Deli z drugimi!

Delež starejše populacije v naši družbi se vse bolj povečuje. Naloga celotne družbe je, da se na specifične potrebe starostnikov odziva in jih rešuje na primeren način. Določen del starejše populacije potrebuje institucionalno varstvo, ki jo izvajajo domovi za starejše občane. Domovi stanovalcem zagotavljajo vse oblike pomoči, s katerimi jim nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine. Zagotovljeni so ustrezni pogoji za bivanje, zdravstveno varstvo in organizirana prehranska oskrba.

V domovih za starejše se srečujemo z zelo heterogeno populacijo stanovalcev,  iz česar izhajajo zelo heterogene in specifične prehranske potrebe. Pogosteje kot v preteklosti se za sprejem v domove starostniki odločajo šele, ko zelo zbolijo in potrebujejo prehransko podporo. Glede na spol pa prevladujejo ženske. Za lokalni dom za starejše se navadno odločajo lokalni prebivalci in pričakujejo tudi lokalno obarvano prehransko oskrbo, ki lahko znatno vpliva na njihovo zadovoljstvo.

Domovi so stanovalcem dolžni zagotavljati starosti in zdravstvenemu stanju primerno prehrano. Prehranska oskrba starostnika v domskem varstvu je optimalna takrat, ko so obroki uravnoteženi, zagotavljajo primeren hranilno-energijski vnos, so varni, senzorično atraktivni in nasitni.

Načrtovanje, organiziranje in izvedba prehranske oskrbe stanovalcev in ostalih odjemalcev poteka v službi za prehrano. Za načrtovanje in organiziranje prehranske oskrbe skrbijo vodje prehranskih služb-organizatorji prehrane, ki jih zaradi potreb zaposlujejo vsi domovi, čeprav v normativu delovnih mest še vedno niso opredeljeni. Na tem področju se v zadnjih letih zaposljujejo osebe z VI. in VII. stopnjo strokovne izobrazbe s področja živilstva, gostinstva in zdravstva. Osebje, ki neposredno skrbi za pripravo hrane je strokovno usposobljeno (zaposljujejo se osebe s strokovno izobrazbo ustrezne smeri, kar sicer na področju gostinstva ni več pravilo) in dodatno usposobljeno še za pripravo dietne prehrane z nacionalno poklicno kvalifikacijo. Zaposleni na področju prehranske oskrbe starejših se povezujejo v Aktivu prehranskih delavcev, ki deluje pod okriljem Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.

Pri pripravi jedilnikov upoštevamo  Priporočila za prehransko obravnavo bolnikov v bolnišnicah in starostnikov v domovih za starejše občane Ministrstva za zdravje iz leta 2008, Praktikum jedilnikov zdravega prehranjevanja bolnikov v bolnišnicah in starostnikov v domovih za starejše občane Ministrstva za zdravje iz leta 2008 ter  referenčnih vrednosti za vnos hranil. V primeru sestave dietnih jedilnikov se upoštevajo strokovna navodila in smernice. Varnost hrane temelji na načelih sistema HACCP.

Pri izboru  in naročanju živil smo delno omejeni z javnimi razpisi, ki sicer imajo svoje prednosti žal pa v določenih primerih tudi odpirajo vrata ponudnikom manj kakovostnih živil.

Z vzpostavitvijo sistema zelenega javnega naročanja in neposrednega naročanja pri lokalnih pridelovalcih hrane se v domovih vse bolj povečuje delež ekoloških in lokalno pridelanih živil.

Domovi za starejše so močno povezani z lokalnim okoljem. Poleg ostalih storitev so lokalnim prebivalcem na voljo tudi prehranske storitve, ki navadno pomenijo dostavo kosil starejšim občanom. V manjših krajih so domovi edini, ki lahko zagotavljajo poleg običajne tudi različne vrste dietne prehrane. Velja izpostaviti tudi pomen edukacije lokalnega prebivalstva o zdravi prehrani in praktični pripravi bolj zdravih jedi.

Pri načrtovanju prehranske podpore starostnika oz stanovalca DSO, ki je prehransko ogrožen ali podhranjen, se soočamo s številnimi problemi. V domovih za starostnike so nameščeni stanovalci, ki so težko bolni, bolezen je običajno v napredovalem stadiju, imajo tudi več različnih, predvsem kroničnih bolezni, posledično jemljejo številna zdravila. Vse to vpliva na stanje presnove in posledično na prehranski status. Tudi ostale težave, ki so v starosti zelo izrazite (anoreksija, motnje požiranja, pomanjkljivo zobovje, demenca, depresija) lahko pomembno vplivajo na prehranski status starostnika. Pri starostniki v domovih za starejše je tveganje za nastanek nedohranjenosti veliko,  prav tako za sarkopenijo in kaheksijo.

Ker v Domovih za starejše bivajo tudi mlajše odrasle osebe, ki imajo prav tako zdravstvene ali druge težave, ki vplivajo na njihov prehranski status, je načrtovanje za to skupino stanovalcev izjemnega pomena. Cilj načrtovanja prehranske podpore za to skupino je predvsem v tem, da čim dlje ohranimo njihovo samostojnost in izkoristimo še ohranjene sposobnosti za izvajanje osnovnih življenjskih aktivnosti, kamor spada tudi prehranjevanje. Prav za to skupino stanovalcev je treba velikokrat pripraviti individualni načrt prehrane. Problemi, s katerimi se soočamo pri teh stanovalcih, so predvsem motnje požiranja, sarkopenija, kaheksija, saj velikokrat prihajajo za sprejem z diagnozo nevrološkega obolenja v napredovali fazi (skleroza multiplex, mišična distrofija, huntingtonova bolezen, MLS itn.) in šele takrat, ko jim v domačem okolju ne zmorejo več zagotoviti ustrezne oskrbe.

Večina stanovalcev v domovih uživa obroke navadne, zdrave prehrane, približno 40% stanovalcev pa uživa dietno hrano, kjer prevladujeta dieti za sladkorne bolnike in bolnike z obolenji žolčnika ali želodca ali pa hrano s spremenjeno konsistenco v primeru težav s požiranjem oziroma žvečenjem. V primerih neustrezne prehranjenosti je stanovalcem zagotovljena ustrezna prehranska podpora. Prehransko podporo zagotavljamo s pomočjo ustreznega izbora jedi in uvajanja dodatnih obrokov, pogostokrat pa je uvedena tudi prehranska podpora s peroralnimi prehranskimi dodatki. Pri bolnikih, ki so podhranjeni ali so prehransko ogroženi, uporabimo peroralne prehranske dodatke za povečanje vnosa energije, beljakovin in mikrohranil, saj na ta način lažje vzdržujemo ali izboljšamo prehransko stanje. Posebno pozornost namenjamo stanovalcem, ki imajo rane oz. razjede zaradi pritiska, pomemben dejavnik v preprečevanju oz. celjenju ran ali razjed zaradi pritiska je namreč primerna prehranska podpora. Peroralni prehranski dodatki, zlasti tisti z visoko vsebnostjo beljakovin in drugih hranil, ki vplivajo na celjenje ran, so postali standard pri obravnavi stanovalcev z rano ali razjedo zaradi pritiska. Glede na strokovna priporočila pa stanovalcem, ki se prehranjujejo po hranilni cevki ponudimo industrijsko pripravljeno (enteralno) prehrano.

Zaključek

Podhranjenost ima veliko vzrokov. Šele, ko bodo vsi odgovorni  na področju prehrane starejših in bolnih posameznikov (družinski člani, zdravniki, negovalno osebje, prehranski delavci) pravočasno spoznali problem in že ob prvih znakih ustrezno reagirali, bo prizadeti deležen ustrezne prehranske oskrbe. Bistveno je, da vse poklicne skupine tesno sodelujejo in problem podhranjenosti rešijo skupaj.  Zavedati se moramo, da kdaj kljub dobro načrtovani prehranski podpori ne dosežemo zastavljenega cilja. Vzrok za to je težko zdravstveno stanje, več bolezni, apatija in nepripravljenost stanovalcev za sodelovanje, največkrat pa stanovalec z ireverzibilno kaheksijo, ki je posledica neozdravljive bolezni, starosti in drugega, kar pomeni, da z vsemi načrtovanimi ukrepi ne moremo izboljšati prehranskega stanja.

Kljub veliko znanja pa so še vedno lahko ovire za dosego cilja v nas samih. Še vedno so med zaposlenimi, žal nekateri tudi na vodilnih položajih, ki niso pripravljeni na spremembe, ne sledijo strokovnim smernicam, jim ne zaupajo, ne zberejo dovolj energije, da bi novosti oz. pozitivne izkušnje drugih prenesli v prakso.

Ključne besede: domovi za starostnike, podhranjenost, prehranska oskrba, praktični pristop

Reference

  1. Priporočila za prehransko obravnavo bolnikov v bolnišnicah in starostnikov v domovih za starejše občane, Ljubljana: Ministrstvo za zdravje RS; 2008
  2. Rotovnik Kozjek N., Vpliv posameznih hranil na celjenje rane. V: Vilar V, Prehranska podpora pacientov s kronično rano. Ljubljana:društvo za oskrbo ran Slovenije- DORS, 2010.
  3. Sedej I., Vloga kliničnega dietetika pri prehranski podpori bolnika z motnjami požiranja V:
  4. Petkovšek Gregorin R. Motnje požiranja in načini hranjenja: zbornik predavanj. Laško: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije- Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v rehabilitaciji in zdraviliški dejavnosti; 2012
  5. Sedej I., Zupanc Isoski V, Bizjak M. Prehranska podpora bolnika po možganski kapi in disfagične diete. V: Zupanc Isoski V, Pražnikar A, eds. Disfagija in možganska kap. Ljubljana: Nevrološka klinika, UKC, 2011: 123–40
  6. Žemva N., Motnje požiranja. Dosegljivo na: http://www.zdruzenjecvb.com/strokovni-clanki.html (10.13.2016).