Obraz je edini del telesa, ki je praktično vedno odkrit, poleg tega pa je zaradi svoje funkcije (vid, sluh, prebavila, dihala) vedno v središču dogajanja. Zato je razumljivo, da so poškodbe mehkih in trdih tkiv obraza in ustne votline pogost pojav. Pri oskrbi poškodb mehkih tkiv obraza in ustne votline, tj. kože, sluznic in globlje ležečih mehkih tkiv, v zadnjem času ni bilo velikih sprememb. Prav tako ni večjih sprememb pri oskrbi poškodovanih zob. Na področju oskrbe zlomov obraznega skeleta pa smo bili v zadnjih dveh desetletjih priča velike
mu napredku. Konzervativno oziroma zaprto zdravljenje teh zlomov se je skoraj popolnoma umaknilo mnogo učinkovitejši odprti repoziciji in interni fiksaciji (ORIF), ki je natančnejša in hitrejša metoda zdravljenja, ima boljše končne rezultate in pacientom omogoča hitrejšo in zanesljivejšo vrnitev v normalno življenje. V zadnjih petih letih se je pojavila tudi novost pri oskrbi popoškodbene brezzobosti, ki se vedno pogosteje zdravi s pomočjo zobnih vsadkov (implantatov) (Vesnaver, b.d.).
DELITEV POŠKODB
Poškodbe zobovja lahko razdelimo na poškodbe zob in na poškodbe obzobnih tkiv. Med prve uvrščamo poleg manj pomembnih razpok sklenine predvsem zlome zobne krone, zlome zobne korenine in kronsko-koreninske zlome. Omajanje zoba, njegov premik in izbitje so primeri poškodb obzobnih tkiv. Tudi pretres zoba, pri katerem zob sicer ni premaknjen ali omajan, je pa občutljiv na dotik in pri ugrizu, uvrščamo med poškodbe obzobnih tkiv. Možno je, da se hkrati poškodujeta zob in obzobno tkivo. Lahko je poškodovan tudi zobiščni nastavek, to je del kosti, v katerem je vsidran zob. Pogosto se predvsem poškodbam obzobnih tkiv pridružijo tudi raztrganine, obtolčenine ali odrgnine mehkih tkiv. Poškodba zobovja je skoraj vedno stres za poškodovanega otroka in tudi za njegove starše ali druge prisotne. Prav po poškodbi pa bi bila najbolj potrebna zbranost. Brezglavo ukrepanje nikoli ne pripelje do odločitev, ki bi vodile do dolgoročno najugodnejšega razpleta. Pri večini poškodb zob in obzobnih tkiv se namreč čas, ki je odločilen za pravočasno ukrepanje, ne meri v sekundah ali minutah. A tudi to pravilo ima pomembno izjemo: pri izbitju stalnega zoba je uspeh zdravljenja odvisen prav od pravilnih ukrepov takoj po poškodbi (Kosem, b.d.)!
PRVA POMOČ IN UKREPANJE OB POŠKODBI
!!! Pri izbitih MLEČNIH ZOBEH velja pravilo, da jih NIKOLI NE VSAJAMO NAZAJ, saj bi lahko s tem dodatno poškodovali zametek stalnega zoba, ki leži v predelu, kjer je bila korenina mlečnega predhodnika !!!
O izbitju zoba govorimo, ko se zaradi delovanja sile cel zob izruje iz svojega ležišča. Izbite zobe je treba čim prej vstaviti nazaj v alveolo, saj se tako povečajo možnosti, da se bodo ponovno “prijeli”. Če od izbitja zoba do njegove ponovne vstavitve mine več kot 90 minut, se verjetnost ponovnega vraščanja močno zmanjša (Kosem, b.d.).
Usta speremo s tekočo vodo in krvavitev zaustavimo s pritiskom gaze ali druge primerne tkanine na krvaveče mesto, otroka potem odpeljemo k zobozdravniku. Pri izbitju stalnega zoba moramo upoštevati osnovno načelo, da je treba zob vsaditi nazaj na pravo mesto, kolikor hitro je mogoče. Izbiti zob vedno primemo za krono, ne za korenino, da ne povzročimo dodatne škode tkivu na površini korenine, saj je to tkivo pomembno za ustrezno priraslost zoba v ležišče (ibid).
Če je zob umazan, ga na hitro speremo pod tekočo vodo; še bolje bi ga bilo sprati s sterilno fiziološko raztopino, če bi jo imeli pri roki. Nato zob vstavimo na njegovo mesto, v alveolo (Kosem, b.d.). To je najbolje narediti v lokalni anesteziji, sicer pa pač brez nje. Korenino čim manj prijemamo in je ne drgnemo, saj so na njej ostanki periodontalnega ligamenta, ki zobno korenino učvrsti v alveoli (Vesnaver, b.d.). Če iz kakršnegakoli razloga to ni mogoče, spravimo zob v kozarec mleka, da s tem omogočimo tkivu na površini korenine možnosti za preživetje. Isti namen ima tudi priporočilo, naj poškodovanec drži izbiti zob v ustih, med zobmi in licem ali pod jezikom, da ga obliva slina. Seveda to ni priporočljivo, kadar predvidevamo, da bi otrok lahko zob pogoltnil (Kosem, b.d.),
NIKOLI (!) pa ga ne smemo zaviti v suh robec ali papir, saj se v tem primeru ostanki periodontalnega ligamenta izsušijo in odmrejo in zob nima več možnosti, da bi se ponovno učvrstil. V vsakem primeru je treba pacienta takoj (!) odpeljati do terapevta – bodisi v zobozdravniško ambulanto bodisi do oralnega ali maksilofacialnega kirurga (Vesnaver, b.d.). Možnosti za ohranitev izbitega zoba so ob hitrem in pravilnem ukrepanju dokaj dobre (Kosem , b.d.). Vstavljeni zob je treba imobilizirati za 3 tedne z začasno fiksacijo na sosednje zobe. Reponiramo samo izbite stalne zobe, ne pa tudi mlečnih, saj lahko ti ankilozirajo v kosti in nato povzročajo težave pri izraščanju stalnikov (Vesnaver, b.d.).
Kosem (b.d.) navaja, da pri drugih poškodbah obzobnih tkiv, kot so pretresi, omajanja in premiki zob, na samem kraju nezgode takoj po poškodbi večinoma ni kaj ukrepati; premaknjene stalne zobe sicer lahko poskusimo postaviti v pravilen položaj, ker pa so v spremenjenem položaju pogosto vkleščeni, to navadno ni mogoče brez ustreznih zobozdravniških inštrumentov. Odločitev o premikanju premaknjenih mlečnih zob je zaradi nevarnosti poškodbe zametkov stalnih zob treba prepustiti zobozdravniku.
Vsakega poškodovanca s poškodbo obzobnih tkiv mora pregledati zobozdravnik. Čeprav nekatere izmed teh poškodb niso videti nevarne, so njihove posledice namreč pogosto odločilne za nadaljnjo usodo prizadetih zob
ZLOMI ZOBNIH KRON
Zlomi zobnih kron, ki jih otroci, mladostniki, njihovi starši in včasih celo zobozdravniki pogosto doživljajo najbolj čustveno, ob pravilnem ukrepanju praviloma nimajo posledic, ki bi ogrozile obstoj prizadetega zoba (Kosem, b.d.).
Pod določenimi pogoji lahko zobozdravnik celo pritrdi odlomljeni del zoba nazaj na pravo mesto. Zato je prav, da takoj po nezgodi poiščemo odlomek POIŠČEMO in ga spravimo v čisto vodo ali fiziološko raztopino, da se ne izsuši. Tako bo zobozdravnik ob pregledu poškodovanca lahko ocenil, ali je mogoče odlomek pritrditi takoj ali kasneje ali pa bo treba manjkajoči del zoba nadomestiti z začasno ali trajno plombo.
Po poškodbi in prvih ukrepih, ki smo jih opravili sami ali s pomočjo zdravstvenih delavcev, moramo s poškodovancem torej obiskati strokovnjaka, in sicer zobozdravnika ali specialista oralne kirurgije. Veliko izkušenj z zdravljenjem poškodb zobovja in njihovih posledic imajo specialisti za otroško in preventivno zobozdravstvo. Z učinkovito oskrbo se večinoma lahko izognemo neugodnim posledicam poškodbe, če se že sami poškodbi ni bilo mogoče izogniti (ibid). Omajane zobe fiksiramo na čvrste zobe levo in desno. Če to ni mogoče, naredimo osteosintezo s pomočjo mikro ploščic in vijakov (Vesnaver, b.d.).
Pri enostavnih zlomih zobne krone zobna pulpa ni eksponirana, oskrba takšne poškodbe pa je zelo enostavna, saj je potrebno samo restavrirati krono. Če je eksponirana zobna pulpa, je treba zob zdraviti tudi endodontsko, se pravi odstraniti vso zobno pulpo in koreninske kanale ustrezno napolniti s polnilom. Zobna pulpa sicer odmre in povzroča kronično periapikalno vnetje (granulom). Opraviti moramo tudi rentgensko diagnostiko (ortopantomogram in lokalni rentgenski posnetki), ki pokaže morebitne zlome korenin in kostnine zobnega odrastka. Po drugi strani rentgenska diagnostika po posegu prikaže ustreznost repozicije zoba ali zobnega odrastka, oziroma ustreznost endodontske polnitve (ibid).
Vesnaver (b.d.) navaja, da pri hujših poškodbah pacienti pogosto ostanejo brez večjega števila zob. V zadnjem času tako nastalo travmatsko brezzobost čedalje pogosteje nadomeščamo z implantati oziroma zobnimi vsadki. V zaceljeno kost vstavimo namesto zobne korenine titanijev vijak, ki ga po vsaditvi pustimo neobremenjenega 2 do 3 mesece, da pride do osteointegracije (kostnega vraščanja). Kasneje implantat dogradimo s protetično krono.
Pacienta, pri katerem sumimo na možnost zloma obraznega skeleta, je treba temeljito klinično pregledati, nato pa opraviti še potrebna rentgenska slikanja, bodisi klasična bodisi z računalniško tomografijo (CT).
Klinični pregled naj obsega temeljito anamnezo, pri kateri se osredotočimo predvsem na nastanek zloma, ter status, ki naj vključi temeljito inspekcijo in palpacijo, saj so kosti tik pod kožo oziroma sluznico in so palpatorno razmeroma lahko dostopne. Preveriti je treba tudi griz oziroma okluzijo, ki je pri dislociranih zlomih v področju čeljustnic porušena. Zato nikoli ne smemo preskočiti intraoralnega pregleda, ob katerem odkrijemo tudi morebitne raztrganine sluznic in poškodbe zob. Prav tako je treba vedno pregledati nosnici in sluhovoda, kjer sta sveža ali zasušena kri in pa izcedek likvorja znaka, ki ju ne smemo spregledati!
Klasična rentgenska slikanja je dandanes skoraj v celoti nadomestil mnogo natančnejši CT. Zato so klasični rentgeni zadostni samo v primeru enostavnih zlomov, sicer pa nam služijo le kot pregledne slike. Pri diagnostiki zlomov obraza moramo CT posnetke obvezno narediti v dveh ravninah, aksialni in koronarni, saj le na ta način dobimo informacije o kostnih dislokacijah v vseh treh dimenzijah. Zelo koristne so tudi tridimenzionalne (3D) rekonstrukcije, ki plastično prikažejo sliko lobanje in so kirurgu v pomoč zaradi boljše prostorske predstave.
Poudariti je treba, da je šele razvoj CT-ja omogočil popolno slikovno diagnostiko zlomov skeleta, kar je za kirurga nepogrešljivo, saj lahko ob natančnem poznavanju vseh poškodb skeleta bolje načrtuje potek operacije. Da bi obraz spet dobil obliko, kot jo je imel pred poškodbo, je treba obrazni skelet, ki služi za podlago mehkim tkivom, nujno namestiti v prvotni položaj in ga v tem položaju tudi učvrstiti. Samo in edino tako bomo dosegli dobre rezultate. Logika razmišljanja je tu pravzaprav preprosta in je povsem enaka razmišljanju, kako popraviti od potresa poškodovano hišo. Vsakomur je jasno, da samo z novim ometom pri napol podrti hiši ne bomo naredil nič dobrega. Treba je predvsem ponovno postaviti in učvrstiti podporne stene, šele nato se osredotočimo na fasado. Enako velja za obraz – najprej skelet, šele nato bolj povrhna mehka tkiva.
Ob tem se kar samo od sebe ponuja vprašanje, kako sploh pridemo do obraznih kosti. Seveda, priti do njih ni težko – samo potem bo imel že tako ali tako poškodovani pacient še dodatne brazgotine po obrazu! Torej lepo sestavljen obrazni skelet za ceno dodatnih brazgotin po obrazu? To pa ne bo v redu … Tako je še nedavno razmišljala večina zdravnikov. Žal tudi večina tistih zdravnikov, ki so se ukvarjali s poškodbami obraznega skeleta. Metode, ki so jih uporabljali pri poskusih nastavitve skeleta v položaj pred poškodbo, so bile odsev tega razmišljanja – drobni kožni rezi, vstavitve suspenzijskih žic, ki naj bi učvrstile zlomljeno in premično zgornjo čeljust, ter seveda kambe, tj. na zgornje in spodnje zobe navezane kovinske opornice, ki so jih med seboj povezali z žično intermaksilarno fiksacijo. Pacienti z zlomi zgornje (maksile) ali spodnje čeljusti (mandibule) so imeli tako za šest tednov zvezane zobe, kar je spravilo zobe in čeljustne kosti v približno pravilen položaj in jih imobiliziralo. Najbrž si težko predstavljate občutke ob šest tednov trajajoči intermaksilarni fiksaciji, še težje, kaj vse je tem revežem zraslo na jeziku … Žal so bili tudi končni rezultati tega izredno mučnega zdravljenja pogosto nezadovoljivi, saj so se kosti zacelile v napačnih položajih (ibid).
PREVENTIVA
Kosem (b.d.) pravi, da je določen delež poškodb mogoče preprečiti. Pri prometnih nesrečah se z uporabo varnostnih pasov v avtomobilih in zaščitnih čelad pri motoristih in kolesarjih učinkovito zmanjša število poškodb glave in s tem deloma tudi poškodb zobovja. Predvsem ob hkratni uporabi ščitnikov za zobe bi se število poškodb zobovja pri kolesarjih še zmanjšalo in podobno pri uporabi rolk, rolerjev in drugih modernih prevoznih sredstev. Učinkovitost ščitnikov za zobe so pokazale raziskave pogostnosti poškodb zobovja pri športnikih. Posredno lahko na pogostnost poškodb zobovja vplivamo tudi s skrbjo za ustrezne medčeljustne odnose. Otroci z nepravilnim položajem zob in čeljusti so namreč izpostavljeni poškodbam zob in obzobnih tkiv že pri delovanju sil, ki njihovim vrstnikom s pravilnimi medčeljustnimi odnosi še ne bi povzročile poškodb. V skrbi za pravilne medčeljustne odnose si je treba prizadevati za odpravljanje razvad, kot so drža odprtih ust, sesanje prsta, dude in cuclja na steklenički, ter za zdrave mlečne in stalne zobe, a tudi za to, da so otroci z nepravilnimi medčeljustnimi odnosi pravočasno deležni ortodontskega zdravljenja.
S strokovno dejavnostjo zobozdravnikov, predvsem pa z osveščenostjo otrok, mladostnikov in njihovih staršev na številnih področjih, povezanih z ustnim zdravjem, lahko torej dosežemo, da bo poškodb zobovja manj in da bodo pravilno zdravljene. S tem bo manj tudi neprijetnih posledic, ki poškodovancem sicer lahko zagrenijo marsikatero priložnost za lep in sproščen nasmeh.
KDAJ SO POŠKODBE ZOB NAJPOGOSTEJŠE
Poškodbe zob so najpogostejše pri otrocih in mladostnikih, saj se kar 80 % vseh poškodb zob zgodi mlajšim od 20 let. Najpogosteje so poškodovani sprednji zobje, posebno zgornji sekalci. Poškodbe mlečnih zob se pripetijo najpogosteje med 1. in 3. letom, saj se v tem obdobju otroci še učijo hoditi in teči, zato so še negotovi in večkrat padejo. Zametki stalnih zob so od 1. do 3. leta v intenzivnem razvoju in zelo blizu koreninam mlečnih zob, zato lahko poškodbe mlečnih zob vplivajo tudi na razvoj stalnih zob. 50 % poškodb mlečnega zobovja vpliva na zametke stalnih zob, a posledice postanejo vidne šele ko stalni zobje izrastejo. Lahko se kažejo z rahlo motnjo mineralizacije ali lisami, v hujših primerih pa je stalni zob popolnoma razobličen, ali pa stalni zob ne more izrasti. Pri mlečnem zobovju so pogostejše poškodbe obzobnih tkiv (3).
Majhni otroci so ponavadi zelo živahni, raziskujejo okolico in se učijo hoje, zato neredko tudi padejo. Pri tem se jim lahko odkruši zobek. Če gre le za odkrušenje sklenine zoba, ni razloga za pretirano skrb. V vsakem primeru je dobro obiskati specialista za otroško zobozdravstvo, ki bo ocenil ali je potrebno zobek zagladiti, da ne bi poškodoval okolne sluznice. Pregledal bo tudi kolikšen del zoba se je odlomil in ali je majav. Če pa se je odkrušil večji del zoba, tako da se je razgalil dentin, ki leži pod sklenino, pa je dobro zob premazati z zaščitnim premazom. Po pregledu bo tudi povedal ali morate biti na kaj pozorni. Zob je lahko občutljiv na toplo ali hladno, če je razgaljen dentin. Odkrušen zob ob ustrezni higieni ne bo nič bolj izpostavljen zobni gnilobi, kot bi bil sicer (ibid).
Poškodbe zob pa so zelo pogoste tudi med 8. in 11. letom starosti in sicer pogosteje pri dečkih kot deklicah. Takrat so stalni sekalci že izrasli, vzroki pa so najpogosteje začetek šolskega obdobja, vključevanje v promet, šport, uporaba koles, rolk, socialne okoliščine itn. Predvsem poškodbam nastalim zaradi športa, bi se bilo lahko izogniti z varnostnimi pripomočki (kontaktni športi, kolesarjenje, rolkanje). To je čas zelo intenzivnega razvoja korenin stalnih sekalcev, ko korenina raste v dolžino in se debeli, kar naredi zob močan, da je sposoben prenesti obremenitve. Poškodbe v tem času lahko posežejo v ta razvoj in povzročijo različne posledice. Pri stalnem zobovju so najpogostejši zlomi krone in luksacije, ki pa jim pogosto ni dano dovolj pozornosti (ibid).
KIRURŠKI PRISTOPI DO ZLOMOV
Vesnaver (b.d.) navaja metode, pri katerih si zlom neposredno prikažejo, ga pod kontrolo očesa sestavijo in odlomka kosti čvrsto fiksirajo. Iznajdljivi kirurgi so se domislili pristopov, pri katerih kožne reze bodisi skrijemo (v usta, v lasišče, v gube okoli ušesa, v gube vratu, v očesno veznico, v nosnici) bodisi kožo prerežemo tam, kjer se zaceli s komaj vidnimi brazgotinami (kožne gube vek). Tako lahko slečemo ves obrazni skelet, ga reponiramo in fiksiramo, ne da bi se kasneje sploh videle kakšne brazgotine.
Seveda pa niso samo brazgotine na koži tisto, kar na poti do kosti skrbi kirurga. Treba je dobro poznati anatomijo obraza in vratu, da se izognemo neželenim poškodbam predvsem žil in živcev pa tudi drugih pomembnih struktur. Ko si zlome prikažemo, jih moramo reponirati v položaj pred poškodbo in jih v tem položaju trdno fiksirati. Udarci pridejo od spredaj in s strani, zato je skelet pogosto polomljen na več mestih in udrt. Udrti in polomljeni skelet moramo izvleči na svoje mesto, da dobi obraz pravilno projekcijo oziroma izbočenje. Sestavljati ga začnemo na mestih, kjer meji na čvrste in nepoškodovane kosti. Ko fiksiramo na teh mestih, se pomaknemo naprej in na ta, sedaj učvrščeni skelet, fiksiramo bolj spredaj ležeče odlomke kosti. To imenujemo princip Lego kock – obraz sestavimo od zadaj naprej, podobno kot otroci sestavijo hišico iz Lego kock od spodaj navzgor.
Za fiksacijo oziroma osteosintezo poškodovanega skeleta uporabljamo drobne in tanke mini ploščice z vijaki, s pomočjo katerih zlome premostimo. Ploščice in vijaki so iz titanijevih zlitin in ne potrebujejo rutinskega odstranjevanja, saj v tkivu ne povzročajo reakcij. Odstranjujejo se samo v primeru težav. V zadnjem času so raziskave usmerjene v razvoj resorbilnih ploščic, ki se v tkivu po določenem času razgradijo, vendar še niso dovolj izpopolnjene za rutinsko uporabo. Edino pri spodnji čeljusti, ki mora ob žvečenju vzdržati dovolj velike sile, je treba uporabiti nekoliko debelejše mini ploščice. V primeru multifragmentarnih (kominutivnih) zlomov spodnje čeljusti pa moramo zlome najprej sestaviti z mini ploščicami, nato pa tako sestavljen zlom v celoti premostiti z večjo rekonstrukcijsko ploščo, ki mora segati od nepoškodovane kostnine na eni do nepoškodovane kostnine na drugi strani. Le tako dosežemo dobro učvrstitev, kar je pogoj za dobro kostno celjenje. Rekonstrukcijsko ploščo je treba po kostni zacelitvi (navadno čez 6 mesecev) odstraniti, saj je dokaj debela in pacienta moti.
Pri kirurškem zdravljenju lahko pacienti odpirajo usta že takoj po operaciji ali pa čez nekaj dni. Daljša intermaksilarna fiksacija ni potrebna, kar je za paciente mnogo ugodneje. Vendar pa morajo pacienti 6 tednov uživati pasirano in mehko hrano, da se osteosinteze ne bi razmajale in da se kost lepo zaceli.
Če so obrazne kosti preveč zdrobljene oziroma so koščki premajhni, da bi se jih dalo sestaviti, jih odstranimo in nadomestimo s kostnimi presadki (transplantati). Te je najlažje odvzeti z zunanje plasti kalvarije (svoda lobanje), do katere pristopimo skozi lasišče. Kalvarija je namreč že tako ali tako v operacijskem področju, brazgotina v lasišču pa ostane skrita.
UPORABA KOSTNIH NADOMESTKOV
Pogosto so ob zlomih v srednji tretjini obraza prizadete tanke notranje stene orbite (očesne votline). Pri oskrbi je treba orbiti vrniti prvotno obliko, saj bo zrklo le v tem primeru na istem mestu kot pred poškodbo, kar je nujno za pravilen globinski vid. Če zrklo ni na istem mestu, se lahko pojavijo trajne dvojne slike in/ali estetsko zelo moteč enoftalmos (udrtost zrkla). Kostnina notranjih orbitalnih sten je seveda pretanka, da bi na njej lahko delali osteosinteze, zato je treba te stene rekonstruirati drugače: bodisi s prostimi presadki kostnine bodisi z nadomestki iz umetnih materialov. Pri nas pogosteje uporabljamo umetne materiale, ker ne potrebujejo odvzemnega mesta in jih je lažje oblikovati, poleg tega pa pacientom ne povzročajo težav. V preteklosti smo večinoma uporabljali titanijeve mrežilce, v zadnjem času pa raje uporabljamo tanke pole iz poroznega polietilena, ki je termoplastičen in ga je še lažje oblikovati.
Če zlom obraznega skeleta spregledamo, se bo kost zacelila v napačnem položaju. To se še vedno razmeroma pogosto zgodi, največkrat pri zlomih ličnic in nosu, saj oteklina pogosto zamaskira nepravilnost kostnih kontur, ki bi se sicer videle in tipale.
Zdravljenje zastaranih, napačno zaraščenih zlomov je veliko težje, poleg tega pa tudi manj uspešno kot zdravljenje svežih zlomov. Napačno zaceljene kosti je treba razžagati, nato pa reponirati v (približno) pravilen položaj ter jih učvrstiti z mini ploščicami in vijaki. Natančna repozicija je v teh primerih močno otežena, ker že nastopi brazgotinsko skrčenje mehkih tkiv, ki se prilagodijo novemu položaju.
Spregledanju zloma obraza se lahko izognemo, če se držimo zlatega pravila: Vsako oteklino in bolečnost v predelu obraza moramo šteti za zlom, dokler s temeljitim kliničnim in rentgenskim pregledom tega ne ovržemo (Vesnaver, b.d.).
RAZVOJ NOVIH POSEGOV
Ob napredovanju kirurških tehnik je v obrazni travmatologiji tudi čedalje manj sivih področij oziroma zlomov, ki bi jim kirurška oskrba sicer koristila, a se jih zaradi prevelike rizičnosti posega raje pusti pri miru, da se zacelijo, kot pač se. Primer takega zdravljenja je kirurška oskrba zlomljenega sklepnega odrastka (kondila) spodnje čeljusti, kjer je na poti do kosti treba najti in odmakniti vejice obraznega živca, ki oživčuje mimično mišičje. Še do nedavnega so se ti zlomi pri nas zdravili izključno konzervativno, s tritedensko imobilizacijo (kambe in IMF) in kasnejšim razmigavanjem. Kondil se je tako zacelil v nepravilnem položaju, kar pacientom večinoma resda ni povzročalo večjih težav, vendar sila griza nikoli ni bila več enaka kot pred poškodbo, zaradi nesorazmerne obremenjenosti obeh čeljustnih sklepov pa so se kasneje pogosto zgodaj pojavljale okvare sklepnega hrustanca. Pri oskrbi obraznih poškodb se vse pogosteje uporabljajo endoskopske tehnike, kjer so kožni rezi minimalni, preglednost v globini pa si omogočimo s pomočjo posebnih optičnih inštrumentov. Ta kirurška tehnika pa zahteva dodatno usposabljanje in tudi povsem drugačne kirurške inštrumente (Vesnaver, b.d.).
ZAPLETI
Najpogostejši zaplet kirurške oskrbe zloma obraznega skeleta je neustrezna repozicija in fiksacija v nepravilnem položaju. V tem primeru moramo poseg čim prej ponoviti, sprostiti osteosintezo, zlom ponovno reponirati in fiksirati v novem položaju.
Infekcijskih zapletov je v področju obraza zelo malo, saj je obraz zaradi dobre prekrvavitve, verjetno pa tudi zaradi še neraziskanih intrinzičnih dejavnikov dobro zaščiten pred infekcijo. Ste že kdaj pomislili, da pride ob navadnem izpuljenju zoba kostnina čeljusti v neposreden stik z ustno votlino, polno bakterij? In vendar je infekcij po puljenju zob izjemno malo. Povsem enako je z osteosintezami obraznega skeleta.
Do razmajanja osteosintez lahko pride predvsem v spodnji čeljusti, največkrat pri nediscipliniranih pacientih, ki jim zlom fiksiramo z mini ploščicami, ne upoštevajo pa nasvetov o nujnosti uživanja mehke prehrane za dober mesec dni. Pacientom, pri katerih sumimo na nesodelovanje, je zato zlom varneje fiksirati z močnejšo ploščo, da se izognemo morebitnim težavam.
Poškodbe žil, živcev in drugih tkiv so sicer možne, vendar se jim je z dobro kirurško tehniko možno v celoti izogniti. Rezultati, doseženi s pravilnim in pravočasnim zdravljenjem poškodb obraza, so se v zadnjem času močno izboljšali. Največji napredek je bil dosežen pri kirurškem zdravljenju zlomov obraznega skeleta, kjer so rezultati neprimerno boljši kot pri konzervativni oskrbi, bolj zadovoljni pa so tako pacienti kot terapevti. Hkrati je kljub dokaj visoki ceni same operacije in osteosintetskega materiala kirurško zdravljenje, gledano kot celota, cenejše od konzervativnega, saj pomeni krajše bolniške staleže, pa tudi dosti nižji odstotek trajnih invalidnosti. Zaradi vseh teh razlogov je postalo kirurško zdravljenje zlomov obraznega skeleta povsod v razvitem svetu zdravljenje prvega izbora (Vesnaver, b.d.).
Barbara Dežman Zmerzlikar, dipl. m. s.
LITERATURA
Kosem R, b.d. Poškodbe zob in obzobnih tkiv ne počivajo. Klinični center Ljubljana, SPS Stomatološka klinika. Pridobljeno 21.7.2017 z https://www.revija-vita.com/vita/46/Po%C5%A1kodbe_zob_in_obzobnih_tkiv_ne_po%C4%8Divajo
Vesnaver A, b.d. Poškodbe obraza so pogoste. Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo. Univeritetni klinični center Ljubljana. Pridobljeno 21.7.2017 z https://www.revija-vita.com/vita/67/Po%C5%A1kodbe_obraza_so_pogoste
Poškodbe zob. Pridobljeno 21.7.2017 z http://www.zobozdravnikmaribor.si/blog/poskodbe-zob/
