Danes sem imela namen dokončati zapis, ki sem ga večina napisala že prejšnji vikend, kjer bi vam pokazala čudovite beauty izdelke, ki sem jih naročila na eni spletni strani, pa se je nekaj zgodilo …
Ne vem, kako bi začela, ampak nekje je treba:

Ste že slišali za anksiozne motnje?

Če ne, si o tem malce preberite:

Anksiozne motnje so skupina psihičnih bolezni, pri katerih je glavni znak anksioznost, stanje živčne napetosti. Običajno se ljudje z anksioznostjo, strahom ali tesnobo odzovemo na dejansko nevarnost, kar je popolnoma normalna reakcija. Anksioznost naše telo pripravi na boj ali beg, poveča aktivnost možganov, pospeši delovanje srca in povzroči boljšo prekrvavitev mišic. Včasih pa ta varovalni mehanizem ne deluje pravilno in povzroči anksioznost tudi, kadar človek ni v dejanski nevarnosti. Anksiozen odziv lahko pri osebi z motnjo sproži nenevarna situacija ali bitje. Reakcija je navadno pretirana ali pa traja predolgo. Telo osebe z motnjo je pripravljeno na beg ali boj s sovražnikom, pravi sovražnik pa se v resnici skriva v njem samem ter ga ovira v vsakdanjem življenju.

Kako pogoste so anksiozne motnje?
Anksiozne motnje so najpogostejše psihične motnje. Zaradi njih trpi več kot 10 % ljudi po vsem svetu. Anksiozne motnje se pojavljajo pri ljudeh vseh starosti, tako pri otrocih, kot tudi pri starejših. Prizadenejo oba spola, pogostejše so pri ženskah.

Katere vrste anksioznih motenj poznamo?

Anksiozne motnje se med seboj razlikujejo po trajanju in izraženosti anksioznosti ter vzroku, ki sproži motnjo. Najpogostejše med njimi so: generalizirana anksioznost, panična motnja, socialna fobija ter obsesivno-kompulzivna motnja.
Generalizirana anksioznost je motnja, pri kateri je prisotna stalna tesnobnost, zaskrbljenost in napetost. Človek z motnjo je vedno v pretiranem strahu pred nesrečo ali pa neustrezno zaskrbljen zaradi zdravja, družine ali službe. Pogosto tudi njemu samemu vzrok njegove napetosti ni znan. Svojih skrbi se ne more znebiti, čeprav se lahko zaveda njihove nesmiselnosti. Niti ponoči se ne more sprostiti, zato ima težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo tudi številne telesne težave, kot so: glavoboli, potenje, drgetanje ali težko dihanje.
Panična motnja je motnja, pri kateri pacient občuti anksioznost v napadih.

Ti se pojavljajo nenadoma, brez opozorila. Sprožijo jih lahko različne situacije.

Za panične napade je značilen zelo izrazit strah. Človek ima pogosto občutek, da je na pragu smrti, izraziti so tudi telesni simptomi. Poleg potenja, omotice ali vrtoglavosti oseba z motnjo velikokrat občuti bolečino v prsih, ki lahko spominja na pravi srčni napad. Čeprav panični napadi trajajo le nekaj minut, se ponavljajo, pacient pa je tudi med njimi prestrašen v pričakovanju naslednjih napadov panike. Zato se izogiba nakupovanju, vožnji z javnimi prevoznimi sredstvi, skratka vsemu, kar bi paniko lahko sprožilo, ali kjer bi se počutil nemočnega.
Socialna fobija je pretiran, bolezenski strah pred drugimi ljudmi, še posebej ko je pacient v središču pozornosti.

Določena stopnja treme je ob izpostavljenosti seveda povsem normalna, vendar večine ljudi ta strah ne onemogoča in lahko normalno opravljajo svoje naloge. Socialna fobija pa pacienta bistveno ovira. Najpogostejši je pretiran strah pred javnim nastopanjem, lahko se stopnjuje tudi do strahu pred prehranjevanjem v lokalu ali pisanjem v prisotnosti drugih ljudi, kot npr. pri podpisovanju čeka. Nepomembne napake v takih situacijah se pacientu zdijo katastrofalne, počuti se nesposobnega obvladovanja socialnih situacij, zato se jim izogiba in se izolira od drugih ljudi. Na delovnem mestu, ki zahteva stike z ljudmi, je neuspešen.
Specifične fobije spremlja močan strah pred določenim objektom ali situacijo. Več kot 10 % ljudi se pretirano boji kač, miši, neviht ali letenja.

Čeprav se oseba s fobijo zaveda, da je strah nesmiseln, se ga ne more znebiti. Kljub prisotnosti strahu se večina ljudi s specifičnimi fobijami uspe izogniti situacijam, ki povzročajo fobijo, tako da jim motnja ne povzroča bistvenih težav v življenju.
Obsesivno-kompulzivne motnja je motnja, za katero so značilne obsesije, vztrajne in ponavljajoče se misli, impulzi ali predstave (npr. strah pred okužbo), ki pridejo iz človeka samega, vendar jih ta nima pod kontrolo. Ker se misli vedno znova vračajo, se pri človeku z motnjo razvije izrazita tesnoba. Za motnjo so značilne tudi kompulzije, ponavljajoča se dejanja ali rituali, ki jih oseba izvaja, da bi si tako olajšala tesnobo, ki jo povzročajo obsesije. Ponavljajoča kompulzivna dejanja mora človek z motnjo izvajati natančno po zamišljenem redu, sicer se tesnoba v njem še poveča.

Zakaj je zdravljenje pomembno?
Nezdravljene anksiozne motnje povzročajo hud emocionalni stres, človeka zelo izčrpajo in povzročijo veliko trpljenje pacientu in njegovim bližnjim, zato je prav, da znake bolezni čim prej prepoznamo in bolezen ustrezno zdravimo.

Kako živeti z anksiozno motnjo?
Pogosto človek z motnjo trpi več let, ne da bi o svojih težavah spregovoril s komerkoli. Zdravljenje mu pomaga spremeniti način razmišljanja in zmanjšati intenzivnost anksioznosti. Na ta način ponovno postane sposoben običajnega življenja, sodelovanja v dejavnostih in razvijanja odnosov.

Vzroki anksioznih motenj
Natančnega vzroka za nastanek anksioznih motenj ne poznamo. Raziskave kažejo, da naj bi bile motnje povezane s kemičnim neravnovesjem v možganih, natančneje neravnovesjem serotonina. Na razvoj bolezenske anksioznosti pomembno vpliva tudi dedna nagnjenost.

Kako prepoznamo anksiozno motnjo?
Znaki anksioznosti so številni. Najpogosteje se pacient srečuje s psihično napetostjo, razdražljivostjo in moteno koncentracijo. Pogosti so telesni znaki: razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost in števili drugi. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni, zaradi česar je pacient še dodatno prestrašen. Bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje na bolezen ščitnice.

Kako zdravimo anksiozne motnje?
Za zdravljenje anksioznih motenj uporabljamo različna zdravila, pogosto v kombinaciji s psihoterapijo, lahko pa motnje zdravimo le s psihoterapijo. Izbira načina zdravljenja je odvisna od vrste anksiozne motnje.

Učinkovita metoda zdravljenja je psihoterapija s postopnim soočanjem s situacijami, ki se jim je dotlej izogibal. Soočanje poteka ob spremstvu psihoterapevta, lahko tudi ob podpori zdravil. Pacientu pomaga tudi podrobna razlaga dogajanja v telesu pri anksioznosti. Kratkotrajno zdravljenje pri bolj izraženih motnjah navadno ne zadošča.
Za zdravljenje anksioznih motenj uporabljamo predvsem dve skupini zdravil – anksiolitike in antidepresive.

Antidepresive sicer uporabljamo predvsem za zdravljenje depresije, a so učinkoviti tudi pri številnih anksioznih motnjah. Anksiolitiki delujejo zelo hitro in so zato predvsem pomembni v začetku zdravljenja, ko je potrebno hitro lajšanje težav. Antidepresivi so zaradi počasnejšega učinka najbolj pomembni v nadaljevanju zdravljenja.

No … danes sem po dolgem času doživela paničen napad. In trenutno se počutim popolnoma prazno, brez energije.

In zelo težko razmišljam, pa je od tega že nekje 6 ur.
Prvič sem ga doživela na koncu srednje šole, ko sem šla višati rezultate mature.

Ne da sem imela slab rezultat, ampak kot sama pravim: vedno je lahko še boljše. Potem se je zgodilo ponovno čez nekaj mesecev … in dejansko se mi to zgodi nekje 2 – 3 krat na leto. In o tem nisem veliko govorila. Le z domačimi, ker so bili pri tem prvič prisotni, in pa s svojim dragim. Ker sem vedno mislila, da druge to ne briga, niti nisem želela koga obremenjevati. Ampak z nekom se moraš pogovoriti. Dejstvo.

No, pri meni je tako, da se mi stvari dolgo časa nabirajo.

Ker sem zelo občutljiva oseba, čeprav tega drugim ne kažem rada. Enostavno sem preveč ponosna, da bi se pred kom zjokala. Saj verjetno marsikdo od vas ve, da ni prijetno, če vam kdo kaj »vrže pod nos«, ali je doživel »mobing« na delovnem mestu, ali pa kaj podobnega.
Sama delam v zdravstvu. Mislim da to pove dovolj, in več ne želim razlagati.

Obožujem delo z ljudmi, dejansko si ne predstavljam sebe v službi, kjer bi bila med štirimi stenami, in cel čas gledala v računalnik. In sem neznansko srečna, da smo ljudje različni, in da delam delo, ki me veseli. Delo, ki sem ga želela opravljati od otroštva. Ampak tudi pri tem delu je ogromno stresa, če pa si človek, ki si k srcu jemlje vse, kot sem jaz, je to še težje. Nekaj »trde kože« sem sicer že dobila, ampak to ne gre čez noč. Na tem je treba delati, kot je treba delati na drugih stvareh. Amen.
Danes je bil zame že tako težek dan, ker pogrešam osebo, ki je ni več med nami, in bi bil danes eden tistih dni v letu, ko bi se dobili skupaj, in preživeli nekaj skupnih lepih trenutkov. Pa baje da še vedno vpliva včerajšnji mlaj (kdor kaj da na to). In še kup zadev v moji glavi, ki jih imam namen izpeljati, dokončati, itd. + se obremenjevati zaradi drugih ljudi ,… pripelje do točke, ko nekaj mora »počiti«. In dejansko ni bila velika zadeva, ali kaj slabega, ampak ravno dovolj, da se je pričelo. In ko sem čutila, da se bo zgodilo, sem se hitro umaknila na moj »srečen plac«, kot mu rečem sama – narava. Stran od domačih, v kotiček, kjer sem vedela, da ne bo nikogar, in dala to čez.

Pričelo se je s stiskanjem v prsih, s težkim dihanjem, solzami, nato skušaš zadržati solze, pa ne gre. Poleg sem se pričela tresti, in že med hojo sem bila nekako na pol v drugem svetu – veš kam greš, ampak hkrati ne veš, kako točno prideš do tja. Če tega še nisi dal/a skozi, ne moreš razumeti. Potenje. Bolečine v trebuhu. In jok. Pa še težje dihanje.

In to traja nekaj minut. In je zelo neprijetno. In nimaš več solz, ki bi jih dal iz sebe, pa še kar hlipaš. In zdaj, ko vem, da se rabim truditi umiriti in večkrat čim bolj globoko vdihniti in izdihniti, da se počasi umirim, ni tako hudo. Najbolj hudo je bilo prvič, ko se tega nisem zavedala.

[wp_ad_camp_1]

Zdaj je od tega že nekaj ur, kot sem že napisala, ampak se počutim res prazna in brez energije. Ampak vseeno pišem. Tisto, kar sem želela, nisem mogla, ker sem čutila, da rabim danes pisati o tem. Menim, da se premalo pogovarjamo o teh stvareh. Ker se to čedalje pogosteje dogaja, saj je življenje vedno bolj stresno.

In nekako mi je lažje pisati o tem, ker vem, da se dogaja to nekaterim velikim YouTube zvezdam, ki so o tem že tudi iskreno spregovorili o svojih videih, da lahko pomagajo tudi drugim. In upam, da morda napisano pomaga vsaj enemu, ki se mu je to morda že zgodilo, pa ga je strah spregovoriti o tem. Ampak o tem se moramo pogovarjati.

Nekaterih stvari enostavno ne moremo rešiti sami. Verjemite, sem tudi sama mislila, da lahko, pa ne gre vedno. Vsak rabi prijatelja, ki mu lahko zaupa. Ali starša. Ali pa tudi psihologa. Da, njega. Ker je strokovnjak. To še ne pomeni, da si »nor«, če poiščeš pomoč strokovnjaka. Ljudje smo tisti, ki smo dopustili, da je večina mnenja takšno. In ni prav.
Iskreno, želela sem samo deliti svojo izkušnjo. In če me bo kdo obsojal, prav. Ima vso pravico.

Če pa komu pomaga, pa SUPER. To je moj namen. In če se rabiš s kom pogovoriti, pa nimaš s kom, mi lahko tudi napišeš zasebno sporočilo.

Pomagam z veseljem, če le lahko kako.
Večina vas je zdaj izvedela delček o meni več. In iskreno, počutim se olajšano, da sem to dala ven iz sebe.

Upam, da ste preživeli lep vikend, v krogu najdražjih. Pa se kmalu slišimo. 😉

Pozdravček!

Jasna