Deli z drugimi!

Nek običajen torek. V službi sem bila že dopoldan, do 15h. Ko sem prišla domov sem skuhala kosilo, šla na sprehod in se malo spočila. Zvečer sem spet nazaj v službi. Nočna.

Torek zvečer je. Kot na vsak običajen dan bo verjetno kakšna urgenca, taka da je treba na nujno vožnjo z rešilcem. Zagotovo bodo tudi urgence v ambulanti, torej taki nujni obiski, ko ljudje pridejo do nas.

Na primer starši, ki prinesejo otroka, ki je v vrtcu pobral okužbo in sedaj težko diha ali pa kakšen sam svoj mojster, ki se je ob večernem delu malo preblizu srečal z olfa nožem in porezal do kosti.

Zaradi njih smo tu. Zaradi tistih, ki so življenjsko ogroženi in zaradi tistih, ki bi lahko utrpeli trajne posledice, če bi na oskrbo čakali do jutri.

Pa vendar imamo, kot vsak običajen dan, polno tistih “komot” obiskov. Nepotrebnih obiskov. Na primer nekoga, ki je že 3 dni prehlajen. Pa se je prišel pokazat ob 21h. Ne, nič ni drastično slabše. Ima 37,3 temperature in teče mu iz nosu. Pa bi rad bil do jutri dober. Pa mogoče celo ve, da za prehlad ne bo dobil antibiotika.

Crowded emergency room waiting area.

Ampak on bi rad, da bo jutri dobro. On bi rad papir za bolniški stalež.

Potem pride tudi gospod v zrelih letih. Je hotel vzeti večerni odmerek svojih rednih zdravil in ugotovil, da mu jih je zmanjkalo.

In je prišel. Na moje besede, da mora biti pozoren na to, kdaj mu bo zmanjkalo tablet in jih pravočasno naročit pri izbranem zdravniku, nekoliko v prazno gleda mimo mene. Verjetno mu ni jasno, zakaj težim. Saj sem vendar tukaj zato, da mu napišem recept, kajne? Po njegovem mnenju verjetno ravno zato, da mu napišem recept. Za dežurno ambulanti se ni potrebno naročati. V kolikor imaš srečo prideš na vrsto v desetih minutah. Imaš na voljo vse, dobiš vse, zdravila, izvid..zakaj bi potem čakal in hodil do svojega osebnega zdravnika?!?

Potem so tu še ljudje, ki so popoloma nesamostojni. Taki, ki na primer pridejo na urgenco, da bi jim zdravnik odstranil klopa. Pridejo pokazat komarjeve pike. Pa žulje. Zatrgano obnohtno kožico. Podrgnjeno koleno. Za piko na i ob treh ponoči, ker res niso mogli spati…

cakanje na urgenc

Pa še ena moda je. Klicat na 112 za vse sorte nenujnih stvari. Ja, dobimo tudi klice na 112, da nekoga že nekaj dni boli križ. Ne, nič hujšega ni, ampak kliče pa na 112.

Ali pa kliče na 112, da ima klopa. Ali pa, da vpraša, koliko Lekadola lahko vzame za vročino. Klic prek 112 je zastonj, če še ne veste. Poleg tega ni treba izgubljat časa z brskanjem, koliko je že številka ZD.

Saj operater na 112 je itak v službi, kajne? Ljudje v ZD pa tudi. Koga briga, če je nekje nekdo v srčnem zastoju. Važno, da jaz hitro in zastonj pridem do informacije ali imam lahko po 5 minutah od vboda klopa že tako hudo borelijo, da moram takoj na urgenco, ali ne.

resevalci varna voznja

Ura je že 23. Nekaj primerov je bilo nujnih, precej (preveč) pač ne. Na vsake toliko časa kdo pokliče, da vpraša, če je gneča. Ker če je ni, bi se prišel pokazat.

Ne razume, zakaj mu pravim, da smo tukaj za NUJNE stvari. In da če je nujno, naj pride. Če ni nujno, naj pa počaka do jutri in gre do svojega zdravnika.

Ker on bi prišel, če ni gneče. Da ne bi jutri čakal pri svojem zdravniku. Koncepta tega, da nismo servis služba za tiste, ki nočejo čakati (saj, kdo pa rad čaka?!), ne razume. Razume šele to, da mu ne morem povedati ali bo čakal ali ne, ker v primeru urgence na terenu nas verjetno ne bo nazaj nekaj ur.

Potem so tu še hišni obiski. Torej obisk zdravnika na domu pacienta. Namenjen je predvsem oslabelim in nepokretnim pacientom, ki jih ni možno pripeljati do nas. Večinoma so upravičeni. Ampak ljudje postajajo vse bolj razvajeni.

Ker zakaj bi nekdo obremenjeval svojega sicer zdravega odraslega sina, ki ima drisko, da hodi po stopnicah in leze v avto, če pa lahko kliče in prosi za hišni obisk? Ali pa zakaj bi obremenjevali svojce ali prijatelje, da pomagajo s prevozom sicer pokretne mame, če lahko zdravnik pride do nas? Saj veste, tamladi imajo službe in obveznosti. Zdravnik je pa itak tam. Pa itak lahko mamo poležemo v posteljo in rečemo, da je nepokretna.

Koga briga, če bo v tistem času, ko po nepotrebnem zahtevamo zdravnika na domu, prometna nesreča ali pa bo otrok padel v anafilaktični šok. Važno, da smo mi izkoristili servis službo najbližjega zdravstvenega doma, ki je itak brezplačna 24h z vsemi pravicami

Nazaj v dežurstvo.

Po celem večeru dela ob pol dveh zjutraj pride še gospod, ki se mu zdi, da je pred časom v tujini dobil garje. Že nekaj dni traja težava. Na mojo pripombo, da to ni stvar, ki bi jo reševali na urgenci, sploh pa ne ob pol dveh zjutraj, me obvesti, da sem slaba zdravnica. Ker ima on težave.

Ker on bi te težave rad rešil ZDAJ in ne čez nekaj ur pri izbranem zdravniku, ki je sicer pravi naslov za vse nenujne stvari.

zdravniki

Slabe volje se odpravim spat. Morda bom nekaj ur lahko spala. Verjetno bo še kakšen nujen primer, hišni obisk ali mrliški ogled. Lahko pa tudi, da bo ponoči prišla gospa, ki zaradi zamašenega nosu ne more spati, gospa, ki ne ve, da mora z ognojenim in kljuvajočim zobom k zobozdravniku in ne k nam ali pa mladenka, ki ima sicer vsak mesec boleče menstruacije pa pač ni našla časa, da gre po svoja predpisana protibolečinska zdravila in zato pride do nas ob pol petih zjutraj.

Zjutraj grem domov. Nekaj malega pozajtrkujem, grem pod tuš in nato nadoknadit še kakšno uro spanja. Ko vstanem, na hitro skuham zgodnje kosilo in se spet odpravim v službo. Delam popoldan. Včasih delam takoj zjutraj po neprespanem nočnem dežurstvu. Odvisno od razporeda pač. Utrujena sem, neprespana. Družino sem videla ta dva dni bolj za vzorec. In tako je nekajkrat na mesec. Pa saj so že navajeni, kajne?

triazna sestra urgenca

Večina obiskov urgence je upravičenih. Žal je iz leta v leto vse več takih, ki niso. Nekateri so začeli urgenco jemati za svoj 24-urni servis. Ker ne bi čakali pri svojem zdravniku, pa ker imajo ravno čas, pa ker smo po njihovem mnenju vendar zato tam.

Ja, res smo tu za vas. Za takrat, ko nas nujno potrebujete. Tudi nasvete vam damo, da si boste naslednjič znali pomagati sami. Tudi razumemo, da se kdaj kaj pozabi. Ampak dajte prosim spoštovat naš čas in trud.

Dajte prosim spoštovat druge – tiste, ki na žalost res potrebujejo urgentno oskrbo. Če pa se že ne morete postavit ne v našo kožo ne v kožo drugih okoli vas in ker vas veliko gleda na svet samo preko sebe, bom zaključila takole.

Ko se pelješ iz urgence, kamor si šel v nedeljo popoldan zaradi navadnega prehlada, ker si se ravno peljal mimo ZD in videl, da ni gneče (sicer sploh ne bi šel), se zaletiš. Avto se prevrača in obstane na strehi, ti ostaneš vkleščen. Hudo te boli leva noga in preko desnega očesa kapljajo kapljice krvi. Mimoidoči pokličejo 112.

Za koga bi raje videl, da se pripelje v rešilcu – zdravnik, ki je pripravljen na urgenco ali zdravnik, ki je utrujen, ker se je velik del dneva ukvarjal z nenujnimi primeri? Pa ti, ki ti je bilo odveč biti pozoren, kdaj ti bo zmanjkalo zdravil in že tretjič v nekaj mesecih prihajaš na urgenco za predpis rednih zdravil?

Ti, ki ne želiš obremenjevat sicer dosegljivih svojcev, da bi mamo pripeljali na pregled, bi raje videl da se zdravnik pripelje čez 4 minute z rešilcem ali da pride čez 20 minut, ker je bil pač nekje na nepotrebnem hišnem obisku?

Ti, ki kličeš preko 112, da nam poveš, da imaš klopa. Mogoče istočasno kliče tvoja hči, ker tvoj vnuk v epileptičnih krčih leži na tleh.

Ti, ki prihajaš ob pol dveh zjutraj z garjami. Tvoja mama bo šla jutri na pregled, že nekaj časa jo boli trebuh, hujša in se slabo počuti. Naj pride k zdravniku, ki je neprespan, ker se je sredi noči ukvarjal s tvojimi garjami?

Jaz bom v vsakem primeru dala vse od sebe, za vse bolane, poškodovane, pomoči potrebne.

Potrudila se bom po svojih najboljših močeh, vendar po neprespani noči ali po več urah pregledovanja prehladov, klopov, pisanju receptov in ukvarjanju z ostalimi stvarmi, ki ne sodijo na urgenco, moja učinkovitost verjetno ne bo 100%. Sem samo človek.

srca zdravstveni delavci

Naslednjič torej, ko boste razmišljali o odhodu v dežurno ambulanto, ne hodite, če bi sicer lahko počakali, ampak ”greste ravno mimo”, ”ne bi čakali pri svojem zdravniku”, ”saj tole ni nujno ampak se grem vseeno pokazat” in podobno.
Pomislite na zgoraj zapisane besede, nabolj pa pomislite na vse tiste, ki našo pomoč resnično potrebujejo.
Nekega dne boste mogoče nujno pomoč potrebovali tudi Vi in bi si želeli, da bi zdravstveni delavci bili hitri, spočiti in 100% pripravljeni (verjetno pa bodo utrujeni zaradi nepotrebnih posegov in obravnav kot so klopi, žulji, trni, praske, itd…. reševalno vozilo pa bo peljalo pacienta, ker ga ne uspejo svojci, ker nimajo vinjete na avtomobilu…
Čimveč zdravja in še več zdrave pameti Vam želim!