Najbolj slaven zdravnik vseh časov, Hipokrat, je že v 4. stoletju pred našim štetjem rekel, da hodita ljubezen do humanosti in ljubezen do umetnosti zdravljenja z roko v roki. Dolgoletni študij medicine nam je skozi neskončne ure, presedete za predebelimi knjigami, množico simptomov in laboratorijskih vrednosti ter skozi skoraj šestdeset izpitov vseskozi, malo po malo, v glavo vcepljal tudi to.
Sedaj smo tik pred izrekom slavne Hipokratove prisege, ko bomo ljudem (in sebi!) obljubili, da je umetnost medicine naše doživljenjsko poslanstvo ter se zavezali, da ga bomo negovali, cenili in s pametjo ter srcem uporabljali v dobro drugih. Naša poklicna pot se še niti začela ni, ko smo se navdušili nad mislijo, da kot mladi zdravniki odidemo na drugi konec sveta, v devet časovnih pasov oddaljeno deželo čudovitih rajskih ptic in zloglasnih ljudožercev – v deželo, ki sliši na ime Papua Nova Gvineja.
Papua je čudovita otoška država, ki se ponaša z neokrnjenimi deževnimi gozdovi, peščenimi plažami in dihjemajočo floro in favno.
No, pa da preskočimo opis iz turističnih vodičev. Resničnost tamkajšnjih prebivalcev je namreč daleč stran od rožnate. Papua ima, po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), najslabše zdravstvene razmere v Pacifiški regiji. Za 7 milijonov Papuancev je namreč na razpolago le 400 zdravnikov, od katerih pa jih je le 51 stacioniranih zunaj glavnega mesta Port Moresby. Samo pomislite! V Sloveniji 1 zdravnik skrbi za približno 400 ljudi, za vsako nujno medicinsko stanje je zdravnik le en brezplačen klic stran, skoraj vse nosečnosti so podrobno vodene in varno izvedene v temu namenjenih ustanovah, da sploh ne omenjamo helikopterske službe, patronaže in drugih.
Kako pa je na Papui?
Ljudje tam prezgodaj umirajo zaradi popolnoma ozdravljivih bolezni kot so pljučnice, driske, tuberkuloza in malarija. Velik odstotek otrok ne dočaka niti drugega leta. Mamice rojevajo doma, na poljih oziroma tam, kjer pač takrat so, ne glede na to, ali je otrok obrnjen pravilno ali ne, ne glede na to, ali pride med porodom do zapleta ali ne. Ljudje že od mladih nog vdihavajo dim, ki se kadi iz družinskih ognjišč, zato imajo kronične pljučne bolezni, sicer značilne za kadilce. Zaradi dela z mačetami pride pogosto do hudih ran in poškodb, težko delo na poljih in v gozdovih pa pušča posledice tudi v obliki bolečih artroz.
Zakaj je temu tako?
Ker ljudje nimajo nikogar, na kogar bi se lahko obrnili v času bolezni. Ker v redkih zdravstvenih centrih nimajo zdravil. Nimajo zdravstvenih pripomočkov. Nimajo zdravstvenih delavcev, ki bi ljudem razložili pomen preventive, rednih sistematskih pregledov, cepljenj…
Tu pa vskočimo mi 🙂
Smo Matic, Ana in Petra, študentje zadnjega letnika medicine in januarja 2017 se odpravljamo na dvomesečno humanitarno-medicinsko odpravo na Papuo Novo Gvinejo.
Naša odprava je del večjega projekta, organiziranega s strani Sekcije za tropsko medicino http://www.stpm.org katerega korenine segajo že v leto 1977, ko se je pod okriljem idejnega vodje medicinskih odprav v države tretjega sveta, profesorja Franja Piklja, v Afriko podala prva slovenska odprava. Projekt in našo odpravo podpirajo tako Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani kot tudi Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije.
Petra Prunk, Matic Krašovec, Ana Štublar
Odpravljamo se v Doguro, obmorsko vasico, ki se nahaja v provinci Milne Bay na JV otoka Papue.
Tam je postavljen Dogura Health Centre, zdravstveni center, kjer večinoma ni zaposlenih zdravnikov, za bolnike pa skrbijo medicinske sestre (katerih delo je, mimogrede, občudovanja vredno). Elektrika je razkošje, prisotno le kakšne štiri ure na dan, zato se operacije pogosto izvajajo s pomočjo naglavnih svetilk ali avtomobilskega generatorja. V centru je pomanjkanje osnovnih zdravstvenih potrebščin in zdravil; od šivov in zložencev pa vse tja do antibiotikov ter analgetikov.
V Doguri bomo nudili osnovno zdravstveno pomoč in oskrbo pri zdravljenju tamkajšnjih prebivalcev. Poskrbeli bomo tudi za težje bolnike, ki jih v centru ne bomo mogli oskrbeti in jim po najboljših finančnih zmožnostih nudili prevoz ter zdravljenje v oddaljeni bolnišnici. Prav tako bomo organizirali manjše vikend odprave v odročne okoliške vasi, kjer bomo poskrbeli za cepljenje otrok in morebitne manjše zdravstvene probleme vaščanov. Nakupiti želimo čim več zdravil, cepiv, zdravstvenih pripomočkov in materiala, ki jih v centru krvavo potrebujejo. Prebivalce (in medicinske sestre, zaposlene v zdravstvenem centru) bomo poučevali o ukrepih za preprečevanje nalezljivih bolezni, pomenu cepljenja, preventivi kroničnih pljučnih bolezni in artroz. Hkrati pa bomo skozi naše delo črpali pomembna znanja in veščine glede prepoznavanja in zdravljenja tropskih bolezni.
Vsa ta znanja bomo prinesli s seboj domov, kjer nam bodo zvesto služila tekom naše poklicne poti, še posebej pri zdravljenju popotnikov, ki se vsake toliko pojavijo na klinikah z diagnozo skrivnostne tropske bolezni.
Izvedba takšne odprave pa je povezana z izdatnimi stroški, ki jih moramo pokriti sami.
S tem namenom našo odpravo promoviramo na socialnih omrežjih, intenzivno iščemo podjetja in posameznike, ki bi nam z donacijami pomagali k uresničenju naših ciljev, organiziramo dogodke in koncerte, kjer zbiramo prostovoljne donacije, v zameno za prostovoljne prispevke prodajamo majčke in zapestnice,…
Projekt si iz srca želimo izpeljati. Menimo, da lahko z našo odpravo dodamo velik košček dobrega k sestavljanki boljšega sveta. Če je med prebiranjem tega članka tudi vam začel pospešeno delovati simpatik in vas začel nagovarjati, da postanete del naše zgodbe, vas vabimo, da si ogledate našo spletno stran http://papua2017.org
všečkate naš FB profil
ali nam sledite na Instagramu
Lahko nas podprete tudi s prostovoljno donacijo in sicer tako, da se odpoveste jutranji kavici, kliknete na spodnji gumb (gumb Donate) in donirate 1 euro. Vsak kovanček šteje.:)
Hvala ali po papuansko “Tenkyu tru”!
