Deli z drugimi!

Vlogo pravočasne in ustrezne prve pomoči poudarjajo avtorji številnih raziskav, še posebej pa pristojne mednarodne organizacije z International federation of Red Cross and Red Crescent (IFRC) na prvem mestu. Odločitev za nudenje oz. dajanje prve pomoči mora biti refleksna; raziskave kažejo, da so ljudje pripravljeni priskočiti na pomoč sočloveku, vendar jim pogosto primanjkuje znanja, da bi to lahko storili samozavestno in učinkovito (Ahčan, 2006); nemalo kdaj se ljudje tudi znajdemo pred vprašanji, ali smo dolžni pomagati, kaj sledi, če bomo pomagali »narobe«, kaj, če sebe spravim v nevarnost…

Ob različnih primerih v vsakodnevni praksi prihaja do novih dilem; veliko jih bi z nekaj poglobljenega znanja in razmišljanja ter obnvaljanja znanja iz prve pomoči lahko razrešili že pred nastalimi situacijami.

PRVA POMOČ SKOZI ZGODOVINO

V preteklosti so civilizacije po celem svetu v povezavi z razvojem verskih prepričanj razvile tudi različne medicinske kulture, katerih pojmovanje zdravja in bolezni se je skozi zgodovino temeljito spreminjalo (Ule, 2003); v literaturi, ki obravnava zgodovino medicine, se zelo redko pojavijo neposredne omembe prve pomoči, kar še posebej velja za obdobje prazgodovine. Kljub temu vemo, da je praksa nujne oskrbe stara toliko kot medicina sama (Kalinšek, 1987).

Tako kot je bila krimska vojna pomembna za reformo zdravstvene nege, sega razvoj »moderne« prve pomoči v severno Italijo v sredino leta 1859. Pri vasi Solferino sta se spopadli vojski francosko-sardinske zveze in avstrijskega cesarstva (bojevali so se tudi Slovenci). V in po hudem 16-urnem spopadu je na bojišču obležalo več kot 40 000 padlih in ranjenih vojakov. Peklenske razmere je po vrnitvi v domovino v knjigi slikovito opisal švicarski poslovnež Henry Dunant (2006):

»Nočno tišino so prekinjali hropenje in pridušeni vzdihi tesnobe in trpljenje. Glasovi,      ob katerih se je človeku trgalo srce, so kar naprej klicali na pomoč. Le kdo bi mogel opisati vse muke te zastrašujoče noči. Ko je petindvajsetega zjutraj vzšlo sonce, je razkrilo najgrozovitejše prizore, kar si jih je mogoče predstavljati. Bojišče je bilo   pokrito s trupli mož in konj. Ubogi ranjeni možje, ki so jih pobirali ves dan, so bili  mrtvaško bledi in izmozgani. Nekateri, ki so bili huje ranjeni, so imeli zmeden pogled, kot da ne morejo dojeti, kaj jim govorijo. Gledali so z vdrtimi očmi, toda čeprav so bili povsem oslabeli, so čutili bolečine. Drugi so bili tesnobni, živčno napeti in so se krčevito stresali. Spet drugi, ki so jim zijale odprte rane s prvimi znamenji okužbe, so bili skoraj poblazneli od agonije. Z obrazi, spačenimi od smrtnega boja, so moledovali, da jih odrešijo muk.«

V Ženevi je leto dni po objavi knjige organiziral konferenco, na kateri je predstavil priporočila, ideje in predloge za izboljšanje skrbi za ranjene vojake na bojišču; sprejeta je bila 1. ženevska konvencija: med drugim tudi načelo, da je treba ranjene vojake oskrbeti ne glede na njihovo narodnost. Dunant tako velja za pobudnika organizirane pomoči ranjencem (Kalinšek, 1987).

DEFINICIJA PRVE POMOČI
Prva pomoč se je tudi na našem ozemlju že zgodaj pojavila kot predmet z zakonom predpisane obveznosti in ob opustitvi nudenja oz. dajanja tudi kot predmet kazenske odgovornosti. Zato je bilo potrebno natančno opredeliti definicijo; najprimernejšo je podal Derganc, ki se je celotno zdravniško kariero ukvarjal s prvo pomočjo; leta 1982 je zapisal definicijo, ki je v uporabi še danes:

»Prva pomoč je neposredna zdravstvena oskrba, ki jo dobi poškodovani ali nenadno oboleli na kraju dogodka in čim prej po njem ter je opravljena z enostavnimi pripomočki in z improvizacijo, vštevši improvizirani transport, in traja toliko časa, dokler ne pride strokovna pomoč ali dokler z bolnikom samim ne dosežemo ustrezne     strokovne pomoči.«

S tem je bilo pritrdilno odgovorjeno na vprašanje, ali prva pomoč je ali ni zdravljenje; od tega je odvisna tudi odgovornost za obseg in kakovost dane pomoči – še posebej odgovornost zdravstvenih delavcev (za morebitne strokovne napake pri dajanju prve pomoči) (Balažic, 2006).

Derganc (1982) se obenem dotakne tudi etičnega, moralnega in tudi ekonomskega vidika prve pomoči ter pojasni, da dajanje prve pomoči ni le dejanje človeške solidarnosti in moralna dolžnost človeka do človeka, ampak hkrati tudi eden najbolj pomembnih delov zdravstvenega varstva, ki ga zaradi razsežnosti, nenadnega nastanka ter pogosto zaradi težko dostopnega ali zelo oddaljenega terena (npr. ob večjih nesrečah, katastrofah, vojnah) nobena zdravstvena služba, ne glede na tehnično opremljenost in strokovnost, ne more zagotoviti sama.

DOLŽNOST V PRVI POMOČI
Zdravljenje praviloma štejemo kot izključno pravico in dolžnost zdravnika. Pri prvi pomoči moramo od tega načela odstopiti; ta odklon lahko obrazložimo z utemeljitvijo, da zaradi izjemne nujnosti zdravnik določen delež pravice zdravljenja zaupa nezdravniku; v veliki večini primerov so to laiki. S tem sprejmemo tveganje, ki ga lahko prinese laikov poseg; vseeno pa je to tveganje manjše od neizogibne škode, ki bi nastala z odlaganjem ukrepov do prihoda strokovne pomoči (Balažic, 2006).

PRAVNI VIDIKI
Pri nas je bilo leta 1965 v pravnih predpisih prvič omenjeno, da je »prva pomoč dolžnost vsakega občana«; to se je ohranilo in velja tudi v Republiki Sloveniji.

Področje dajanja oz. nudenja prve pomoči ter opustitve le-tega je opisano v več veljavnih zakonih in pravilnikih; določeni členi Ustave Republike Slovenije se povezujejo tudi s prvo pomočjo: tako npr. 14. člen narekuje enakost pred zakonom, kar pomeni, da mora biti tudi prva pomoč zagotovljena, nudena in dana vsem ljudem pod enakimi pogoji, ne glede na starost, spol, izobrazbo, socialnoekonomski status itd.

V Obligacijskem zakoniku (OZ) 161. člen opisuje krivdno odgovornost zaradi opustitve nudenja prve pomoči; nadalje je v Kazenskem zakoniku (KZ) v 130. členu zapisano, da »kdor ne pomaga osebi, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega, se kaznuje z zaporom do enega leta.« Temelj tega splošnega kaznivega dejanja je torej v tem, da je vsakdo dolžan priskočiti na pomoč drugemu, ki je v nevarnosti, kar je zapisano tudi v 3. odstavku 2. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), kjer natančneje piše, da je »vsakdo dolžan poškodovanemu ali bolnemu v nujnem primeru po svojih močeh in sposobnostih nuditi prvo pomoč in mu omogočiti dostop do nujne medicinske pomoči.« Uveljavljena je vodilna misel, da v odnosih med ljudmi nesreča enega med njimi ne more in ne sme ostati samo njegova zasebna zadeva, temveč nujno zadeva vsakogar in vse, ki zanjo zvedo in so sposobni pomagati (Balažic, 2006).

Posebej se dajanje prve pomoči omenja še v Zakonu o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), Zakonu o voznikih (ZVoz) ter Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD); natančnejša pravila so določena v Pravilniku o organizaciji, materialih in opremi za prvo pomoč na delovnem mestu ter Pravilniku o požarnem redu.

Če povzamemo zakonsko podlago: čim hujša je nuja, katere ni hotel upoštevati tisti, ki bi bil lahko pomagal, toliko strožje ocenjuje zakon njegovo dejanje, posledično najstrožje v primerih smrtne nevarnosti. Drugo merilo predstavlja strokovna usposobljenost osebe, ki je opustila prvo pomoč (Balažic, 2006). Vsi zdravstveni delavci so tu enaki, saj zakon pravi:

»Zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje, se kaznuje z  zaporom do enega leta.«

ETIČNI VIDIKI
Etični vidiki vprašanja odgovornosti pri nudenju oz. dajanju prve pomoči imajo izhodišča v načelih, ki so zapisana v kodeksih etike in deontoloških zakonih; kršenje teh ina lahko za posledico posredne sankcije preko organizacij (npr. zbornic). Najhujša ugotovitev za etično občutljivega človeka je, da kršitelj ni ravnal po etičnih načelih svojega poklica ali po načelih profesionalne etike.

Kako je s tem med laično populacijo? Tu nastaja več dilem, saj jih večina ni zavezana h kodeksom oz. načelom etike v poklicnih organizacijah; se pa tu z etičnega vidika vsekakor lahko naslonimo na Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kjer je zapisano, da ima vsak človek pravico do življenja in da se med pacienti (npr. hudo poškodovanimi ali nenadno obolelimi) ne sme delati razlik in se mora posledično prva pomoč nuditi vsem.

Sredi oktobra 2015 so po petih letih izšle nove smernice Evropskega sveta za reanimacijo (European resuscitation council – ERC). Prvič je v posebnem poglavju opisana etika oživljanja in odločitve ob koncu življenja. Poudarjeno je, da mora biti zdravstveno varstvo osredotočeno na bolnika in da ta ni le prejemnik medicinskih odločitev (kar tudi v prvi pomoči posredno lahko je) – to se naslanja na načelo avtonomije bolnika, ki pa je pri bolniku, ki je v nezavesti ali celo v srčnem zastoju, velik izziv, saj ne more posredovati svojih želja. Ker smo o tem razpravljali pri drugih seminarskih nalogah, na tem mestu ne bom posvečal veliko časa tej temi.

Pri dajanju prve (in nujne medicinske) pomoči so v tem poglavju omenjena še načelo dobronamernosti, načelo ne škodovati ter načelo pravičnosti in enakega dostopa. Nekaj besed je namenjenih tudi vnaprej izraženi volji, a je o tem v evropskih smernicah zaradi različnih zakonodaj v državah težko pisati.

Opisana so navodila, kdaj ne pričeti oz. kdaj prekiniti kardiopulmonalno oživljanje (KPO), ki je posebna oblika prve pomoči. Zapisano je torej, da lahko zdravstveni delavec prekine:

– ko ni možno zagotoviti varnosti reševalca;

– ko gre za očitno smrtno poškodbo ali neizbežno smrt;

– ko se pridobi veljavna vnaprej izražena volja, ki izrecno prepoveduje KPO;

– ko so prisotni močni dokazi, da bi bilo nadaljevanje KPO v nasprotju z bolnikovimi      vrednotami in željami ali da je nadaljnje KPO nesmiselno;

– ko asistolija traja več kot 20 minut kljub izvajanju dodatnih postopkov oživljanja in      ko ni znamenj o izboljšanju stanja zaradi vzrokov, ki jih je mogoče odpraviti (4H&4T).

Vsaj prvi dve alineji zagotovo veljata tudi za laično javnost; pri tretji se lahko laiku (pa tudi zdravstvenemu delavcu, ki ni zdravnik – ta je v Republiki Sloveniji edini, ki lahko potrdi smrt) pojavi vprašanje, ali gre takemu dokumentu verjeti (avtor/podpisnik dokumenta?); pri četrti in peti alineji je potrebno imeti že veliko znanja in izkušenj ter opreme, česar laiki nimajo in zato teh alinej ne moremo uporabiti za navodila laikom.

Pri predstavitvi seminarja bodo izpostavljena naslednja vprašanja, ki jih bomo uporabili za (upam plodno) diskusijo:

– pomagati: da ali ne? Je to sploh dilema?

– pomagati narkomanu na ulici, ki močno bruha (primesi krvi), prvi pomagalec pa pri sebi nima zaščitne opreme (npr. zaščitnih rokavic)?

– pomagati znancu, ki jih je hudo skupil v pretepu in okrvavljen leži na tleh, povzročitelji (pod vplivom psihoaktivnih substanc) pa so še vedno v bližini?

– komu pomagati prej? Postavite se v čevlje laika, ki je pred 10 leti opravil tečaj prve pomoči za voznike motornih vozil (torej: nekaj vem, veliko sem pozabil; nisem prepričan v svoje znanje…):

– pred vami pride do nesreče: en poškodovanec hudo krvavi, drug je nezavesten

– udar strele: dva nezavestna, en star 14, drugi 31 let

– zelo obilen moški se utaplja v sicer mirni reki…

– pomagati samomorilcu, ki dejanja ni zaključil (npr. najdemo ga v hipovolemičnem šoku v kadi…)?

Pomembno se mi zdi tudi izpostaviti vidik prvega pomagalca:

– ta je, čeprav neprepričan v svoje dolgo neobnovljeno znanje, pristopil k nezavestni  osebi, preveril znake življenja, ugotovil, da oseba ne diha, aktiviral službo NMP, začel    s temeljnimi postopki oživljanja (zdelo se mu je, da dela prav); po 8 minutah pride   ekipa NMP, prevzame delo in nenadno obolelega odpelje. Pomagalec pa ostane sam. S svojimi občutki. Z vprašanji: sem storil prav? Kaj bi lahko storil drugače? Bi moral prej poklicati? Kaj bo s tem človekom? Ima družino? Lahko izvem, če bo preživel?

SKLEP
Večina ljudi se v nenadnih nezgodnih dogodkih znajde na križišču odločitev: naj pomagam ali se raje umaknem in prepustim delo komu drugemu? Vzroke za umik lahko pogosto najdemo v slabem prepričanju v svoje znanje, v mislih, da se bo potrebno izkazati pred drugimi, v sramežljivosti. A če se bomo o pomoči odločali šele ob nastanku nezgodne situacije, bo velikokrat prepozno. Odločitev mora biti sprejeta veliko prej in za vselej (Balažic, 2006).

Mnogokrat bi lahko vprašanja in dileme razrešili že pred nastankom le teh; zato bi bilo pomembno več časa posvetiti pogovorom o tej tematiki, predvsem pa izobraževanjem in usposabljanjem iz prve pomoči, ki dokazano delujejo tudi preventivno in učijo še en vidik solidarnosti med ljudmi.

LITERATURA
Ahčan UG (2006) Prva pomoč. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.

Balažic J (2006). Pravni in etični vidiki prve pomoči. V: Prva pomoč. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.

Dunant H (2006). Spomin na Solferino. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.

Kalinšek I (1987) Nujna medicinska pomoč. Ljubljana: DZS.

Ule M (2003). Spregledana razmerja: o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor: Aristej.