Epilepsija



Epilepsija

Deli z drugimi!

Beseda »epilepsija« izhaja iz grščine in pomeni biti napaden, zasežen ali prevzet. Gre za stanje ponavljajočih se napadov, ki so posledica motenj v možganskih celicah. Nagnjenost za nastanek bolezni je vseživljenjska, napadi se lahko pojavijo v katerem koli obdobju življenja. Pri tem se lahko pojavljajo pogosto ali občasno. Določene vrste epilepsije so vezane na določene starostne skupine. Posamezniki lahko za epilepsijo trpijo celo življenje, določeni zgolj nekaj let (v povprečju 13 let). Epilepsija se lahko razvije po nekem določljivem dogodku (npr. dušenju, poškodbi glave, meningitisu) ter se v tem primeru imenuje simptomatska epilepsija. Včasih pa se razvoj bolezni ne more povezavi z nobenim dogodkom, epilepsijo pri tem imenujemo idiopatska epilepsija.

Epilepsija je najpogostejša resna kronična nevrološka bolezen, ki prizadene 65 milijonov ljudi po svetu. Ugotovili so, da so pri epileptičnih bolnikih psihiatrične motnje, še posebej depresija, bolj pogoste kot pri splošni populaciji. Povezava med depresijo in epilepsijo je bila predstavljena že v antičnih časih. Moderne raziskave so se začele v 70-ih letih prejšnjega stoletja, ko sta Trimble in Reynolds identificirala vedenjske in kognitivne zaplete antiepileptičnih zdravil (AED), še posebej fenitoina in barbituratov.  Opažanja so vodila do bolj sistematičnih raziskav učinkov AED na zaznavanje in razpoloženje pri bolnikih z epilepsijo ter prostovoljcih ter raziskav klinične fenomenologije učinkovitosti motenj. Prva in edina kontrolirana raziskava vpliva antidepresantov za zdravljenje depresije in epilepsije je bila objavljena leta 1985. Pri epilepsiji se pogosto pojavljajo obdobja depresije, ki prizadenejo med 11 % in 62 % epileptičnih bolnikov. Čeprav so raziskovalci dokumentirali močno povezano med epilepsijo in psihiatričnimi stanji, je sama narava povezave slabo poznana.

Manifestacije depresije in epilepsije so kompleksna težava, ki ima veliko povezanih nevrobioloških in psiholoških determinant, vključno s kliničnimi lastnostmi epilepsije (pogostost napadov, tip in mesto napada) in nevrokemičnimi in iatrogenskimi mehanizmi. Drugi dejavniki tveganja so: družinska zgodovina psihiatričnih bolezni, predvsem depresije, pomanjkanje kontrole nad napadi in iatrogeni vzroki (farmakološki in kirurški). Prav tako so kot dejavnike tveganja depresije v povezavi z epilepsijo povezali zdravljenje z antiepileptičnimi zdravili (AED) ter socialno soočanje in sposobnosti prilagajanja.

Epilepsija vodi v razvoj depresije ob izpostavitvi kroničnemu stresu. Napadi, ki so nepredvidljivi in težko predvidljivi, lahko sprožijo žalost, občutek osamljenosti in obupanosti ter nizko samopodobo, kar vodi bolnike do socialne izolacije, stigmatizacije ali nestabilnosti. Še več, bolniki z epilepsijo imajo 4 -5 krat višjo stopnjo tveganja za depresijo in samomor v primerjavi z zdravo populacijo.

Napad je posledica motenj v živčnih celicah možganov. Opazimo ga kot nenadno nenormalno delovanje telesa, pogosto povezano z izgubo zavesti, prekomerno mišično aktivnostjo in včasih tudi njeno izgubo ali pa nenormalnim zaznavanjem. Prekomerna vzdraženost živčnih celic se lahko ohrani na majhnem območju možganov (lokalizirana lezija), kar omogoči nastanek delnih (fokalnih ali parcialnih) napadov, lahko se takoj začnejo v celotnih možganih ali pa se razširijo iz manjših območij na celotne možgane in hrbtenjačo, kar omogoči nastanek splošnih (generaliziranih) napadov.

Razširjenost (prevalenca) je razmerje med tistimi, ki imajo določeno bolezen in celotno populacijo. Epilepsija je kronična bolezen z visoko stopnjo razširjenosti, zato lahko sklepamo, da bo vsak medicinski delavec srečal pacienta z epilepsijo in ga tudi zdravil. Epilepsija je bolj pogosta v razvijajočih kot v razvitih se deželah. Pri razširjenosti naj rasne razlike ne bi imele večjega vpliva, pomembnejše naj bi bile ekonomske in socialne razlike.

Pojavnost (incidenca) bolezni je stopnja novih primerov bolezni znotraj nekega obdobje (npr.leta) v neki populaciji. V primeru epilepsije se pojavnost izračuna na 100.000 ljudi. V vseh znanih raziskavah je stopnja pojavnosti največja med starostnimi skupinami mladih, manjša je v otroštvu, izgine med odraslimi in se spet poviša pri starejših.

Električna aktivnost v naših možganih poteka ves čas. Napad se zgodi, ko pride do nenadne intenzivne električne aktivnosti v možganih. To imenujemo tudi epileptična aktivnost. Ta povzroči začasno motnjo normalnega delovanja možganov, zato postanejo sporočila možganov mešana. Rezultat tega je epileptični napad. Vpliv napadov na posameznika je odvisen od območja možganov, ki so izpostavljeni epileptični aktivnosti. Tako določni ljudje med napadom izgubijo zavest, drugi ne. Določeni ljudje imajo nenavadne zaznave, pri drugih se pojavi trzanje telesa. Napadi po navadi trajajo od nekaj sekund do več minut. Po napadu se posameznikovi možgani in telo vrnejo v normalno stanje.

Pri približno 6 od desetih ljudi, zdravniki ne poznajo vzroka za epilepsijo. Pri določenih ljudeh pa je vzrok epilepsije znan. Včasih se epilepsija pojavi po okvarah določenih delov možganov, ki jih lahko povzročijo:

·         težji porod,

·         infekcije možganov, npr. meningitis,

·         infarkt,

·         resne poškodbe možganov.

Veliko bolnikov ima hkrati tudi druga bolezenska stanja, najpogosteje tuberozna skleroza in cerebralna paraliza.

Bolnika ne obravnavamo več kot bolnika z epilepsijo, če:

·         je imel sindrom epilepsije, ki ima učinek le na ljudi pri določeni starosti in je zdaj že mimo te starosti;

·         ni imel napada 10 let in ne uporablja zdravil za epilepsijo 5 let.

Določeni dejavniki povečajo tveganje za nastanek napada pri ljudeh z epilepsijo. Te imenujemo »sprožilci« napada. Sprožilci so lahko stres, nespečnost ali prekomerno pitje alkohola. Določeni bolniki pravijo, da se pri njih tveganje za napad poveča, če izpustijo obrok. Pogost sprožilec je tudi izostanek pri uporabi zdravil za regulacijo epilepsije. Pri majhnem številu bolnikov epilepsijo sprožijo luči z bliskavico ali luči, ki utripajo.

Obstaja več različnih tipov napadov. Ti se lahko pojavijo v katerem koli delu možganov. Določeni napadi so generalizirani, kar pomeni, da vplivajo na obe polovici možganov. Drugi so fokalni, kar pomeni, da vplivajo na majhen del možganov. Možgani so odgovorni za celotno delovanje naših misli in telesa. Kaj se bo posamezniku zgodilo tekom napada, je odvisno od mesta,kjer napad poteka.

Pri fokalnih napadih se epileptična aktivnost pojavi v samo enem delu možganov. Posameznik se lahko med fokalnim napadom okolja zaveda, ali pa ne. Različna območja možganov so odgovorna za nadzor vseh naših gibanj, telesnih funkcij, občutij in odzivov. Tako lahko fokalni napadi povzročijo različne simptome.

Temporalni reženj možganov je odgovoren za mnoge funkcije, vključno s sluhom, govorom, spominom, občutji in učenjem. Bolniki,ki imajo napade v tem delu možganov, lahko ostanejo med napadom delno pri zavesti ali pa jo izgubijo. Po napadu se bolniki pogosto ne spomnijo, kaj se je med napadom zgodilo. Sam napad v tem predelu možganov po navad traja med 30 sekundami in 2 minutama.

Eni izmed znakov in simptomov napadov temporalnega režnja vključujejo:

·         občutek strahu,

·         »deja-vu« izkušnja (občutek, da se je to zgodilo že prej),

·         čuden okus ali vohanje, nečesa kar sploh ni tam,

·         strmenje,

·         avtomatična vedenja, npr. strmenje, ponavljajoče se požiranje, žvečenje ali bolj kompleksna opravila kot sta oblačenje in slačenje.

Po napadu v temporalnem režnju je lahko oseba zmedena in nekaj časa težko govori.

Frontalni reženj je odgovoren za sprejemanje odločitev, reševanje težav, vedenje, zavedanje in čustva.  Če se napadi pojavljajo v frontalnem delu, ki se jih zlahka zamenja za težave v duševnem zdravju ali pa motnje spanja. Frontalni napadi po navadi trajajo manj kot 30 sekund in se pogosto zgodijo med spanjem.

Znaki in simptomi napadov frontalnega režnja so:

·         premikanje glave ali oči v eno stran,

·         nezavedanje okolja ali težave z govorjenjem,

·         kričanje ali smejanje,

·         nenavadna telesna gibanja, npr. iztegovanje ene roke, medtem ko se drugo upogiba.

Temenski reženj je vključen v procesiranje informacij iz različnih čutnih zaznav telesa, procesiranje jezika, pisanje in matematične spretnosti. Napadi v tem predelu trajajo od nekaj sekund do nekaj minut. Pojavljajo se pri eni od dvajsetih ljudi z epilepsijo.

Zatilni reženj je odgovoren za procesiranje informacij povezanih z vidom. Prizadene med enim od petih in enim od desetih ljudi z epilepsijo. Napadi v zatilnem predelu trajajo nekaj sekund.

Epileptična aktivnost, ki povzroči fokalne napade, se lahko včasih razširi čez celotne možgane in razvije v generalizirani napad. Če se to zgodi, fokalni napad deluje kot opozorilo pred generaliziranim napadom in se včasih imenuje »avra«.  Gre za kratek napad, ki traja nekaj sekund oz. v redkih primerih nekaj minut, ur ali celo dni. Ko se epileptična aktivnost razširi na obe polovici možganov, pride kmalu do generaliziranega napada. Opozorilni napadi so lahko zelo uporabni, saj bolniku omogočijo, da gre do varnega mesta ali opozori druge o prihajajočem napadu. Problem so predvsem napadi,ki se na obe polovici možganov razširijo zelo hitro in takoj preidejo v generalizirani napad.

Generalizirani napadi so napadi pri katerih epileptična aktivnost poteka v obeh hemisferah možganov. Bolniki ob takem napadu izgubijo zavest, ker pa so včasih napadi kratki, nihče ne opazi, da je oseba sploh imela napad. Med napadom se pogosto mišice telesa skrčijo. Oseba pogosto pade na tla.

Ločimo več skupin generaliziranih napadov:

·         absenca: napadi, ki se po navadi razvijejo pri otrocih in mladostnikih. Delimo jih na tipične in netipične napade. Otrok je za nekaj sekund neodziven na okolje, naša vprašanja. Oseba pogosto mežika in ima nenavadne gibe telesa in udov. Posamezniki imajo lahko več  100 takih napadov na dan, ki so najpogostejši v fazi prebujanja ali prehajanja v spanje. Atipični napadi so daljši.

·         tonično-klonični napadi: v prvi tonični fazi oseba izgubi zavest, telo postane togo in oseba pade na tla. Tonični fazi nato sledi klonična. V tej fazi lahko oseba izgubi nadzor nad blatom in uriniranjem, lahko ugriznejo svoj jezik, šklepetajo s zobmi. Osebe v tej fazi lahko prenehajo dihati ali pa imajo z dihanjem težave, okoli ust pogosto pomodrijo. Po tonično-kloničnem napadu ima oseba pogosto glavobol, je utrujena in se ne počuti dobro. Pojavijo se občutki zmedenosti in težave s spominom.

·         tonični napadi so v pri fazi podobni tonično-kloničnim napadom, le da ne sledi klonična faza. Oseba ima potrebo po joku.

·         atonični napadi so napadi, kjer oseba med napadom izgubi mišično napetost in trdo pade na tla. Napadi so kratki, med napadom zaradi padca na tla pogosto pride do poškodb obraza, nosa ali glave.

·         Mioklonični napadi so ponavadi izolirani in ne trajajo dolgo. Napadi lahko vplivajo na del ali pa na celotno telo. Po navadi so prekratki, da bi povzročili nezavest. Pogosto trajajo le del sekunde, lahko pride do posameznih napadov ali pa do klustra napadov.

Postavljanje diagnoze je sestavljeno iz več faz. Če oseba meni, da ima napade, je potrebno najprej obiskati svojega osebnega zdravnika. Pri tem je ključno, da svojemu zdravniku čim bolj natančno opiše svoje napade: kdaj so se pojavili, kako dolgo trajajo, odziv po napadu itd. Priporočljivo je, da dogajanje opišejo tudi morebitni očividci. Če osebni zdravnik potrdi sum na epilepsijo, osebo pošlje dalje k specialistu v bolnišnico. Specialist za epilepsijo je ponavadi nevrolog (za odrasle) oz. pediater (za otroke).

Nevrološka ocena zajema: opazovanje gibanja osebe, odzive osebe na okolje, sposobnost komunikacije, pregled oči (velikost in odzivnost zenic, vidno polje…), pregled mišične dejavnosti, refleksov, test prst-nos itd. Večinoma se ob sprejemu v bolnišnico naredi tudi različne laboratorijske teste, s katerimi se preveri splošno zdravstveno stanje bolnika, npr. preverjanje hemoglobina, pregledi urina, sedimentacije krvi, koncentracija glukoze, elektrolitov, testi delovanja jeter (tudi v prvih mesecih jemanja zdravil za epilepsijo)… Naredijo pa se tudi specialistični pregledi: rentgen lobanje, meritve EEG, CT možganov,označevanje z magnetno resonanco, nuklearni medicinski raziskavi SPECT in PET, itd.

Za nadzor bolezni se po postavljeni diagnozi uporabljajo različna zdravila, ki jih predpiše specialist, glede na starost bolnika in diagnosticiran tip epilepsije. S primerno dozo primernega zdravila približno 7 od 10 bolnikov popolnoma nadzoruje napade, ki se ne pojavljajo več. Če z uporabo enega zdravila bolnik ne nadzoruje bolezni, mu lahko zdravnik predpiše še druge. V določenih primerih je potrebno tudi operativno zdravljenje.

Po nekaj letih zdravljenja, ko bolnik več let nima nobenega napada, se doseže stabilnost. V tem času se zdravniki lahko odločijo za ukinitev protiepileptičnih zdravil, zlasti če je bila postavljena diagnoza epilepsije, ki je prisotna pri bolnikih določene starosti in je bolnik že mimo te starosti. Pri tem je potrebno zavedanje, da kljub temu epilepsija morda šeni ozdravljena,pač pa je z dovajanjem zdravil doseženo stanje remisije, zato se lahko napadi ponovno pojavijo. Ponovno se večina napadov pojavi v prvem letu po prenehanju jemanja zdravil.

Poleg jemanja zdravil je pomembno, da se bolnik izogiba situacijam, ki sprožijo epileptični napad, še posebej pri epilepsijah, kjer so zdravniki ustrezno definirali sprožilec napada. Zaradi stranskih učinkov zdravil, je priporočljivo, da je količina slednjih čim manjša. Posebne diete, ki bi bila namenjena epileptičnim bolnikom ni, pomembno je, da je prehrana bolnikov čim bolj pestra in uravnotežena. Bolnikom se odsvetuje uživanje alkohola, tobačni izdelki in droge. Določene raziskave so dokazale pozitivne učinke kave, saj ta zmanjšuje stranske učinke zdravil, ki povzročajo zaspanost.

Epilepsija je večdimenzionalno stanje. Izboljšanje življenja v enem pogledu,lahko povzroči poslabšanje na drugem delu. Tako lahko jemanje zdravil vpliva na manjšo pojavnost napadov, vendar povzroči več težav pri odnosih, npr. do družine. Vpliv epilepsije se izraža z učinkom povezanim na napade, stranske učinke terapije in motnje, kot je npr. depresija.

Avtorica: Mojca Strgar, dipl. biol. (UN)

Literatura:

·         Błaszczyk B., Czuczwar S.J. (2016). Epilepsy coexisting with depression. Pharmacological Reports, 68, p.1084- 1092.

·         Fisher R.S., et.al. (2015). The Personal Impact of Epilepsy Scale (PIES). Epilepsy and Behaviour, 42, p.140-146.

·         Epilepsy action, Gate Way Drive, Yeadon, UK – pridobljeno december 2016: https://www.epilepsy.org.uk/

·         Dekker P.A. (2002). Epilepsy: A manual for Medical and Clinical Officers in Africa. World Health Organization Geneva.

·         Zupanc P. (2008). Zdravstvena nega bolnikov z novo odkrito epilepsijo (diplomsko delo). Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede.

2017-08-11T12:33:15+00:00