Zgodbo namenjam vsem zaposlenim v zdravstvu in vsem, ki se boste v prihodnosti podali v te vode. Najprej naj povem, da občudujem in globoko spoštujem vse, ki ste se odločili življenje posvetiti negi in skrbi za sočloveka.

Vi ste tisti, ki nas vidite v naših najšibkejših, najintimnejših trenutkih, vidite nas psihično in fizično strte in ste tu, da nas spodbujate, negujete, nam vlivate upanje. Zavedam se, da so razmere v zdravstvu katastrofalne, da manjka kadra, plače so slabe, razmere nevzdržne.

Tako kot vsi ostali, ste žal tudi vi žrtve časa in politike, ki ne zmore več postaviti človeka na prvo mesto. Pa še vedno delate nadure in se odpoveste družinskemu času, da skrbite za nas oziroma nam najdražje. In iz srca vam hvala, da ste se podali v to in razmeram navkljub naš zdravstveni sistem in skrb za bolne še delujeta. Zaradi vas.

Žal smo se v družini v lanskem letu srečali s težko boleznijo, mami je zbolela za rakom dojk. Skozi celotno pot diagnostike in zdravljenja sem pobližje spoznala vaše delo, zaradi česar vas še bolj spoštujem in sem vam hvaležna. Bi pa izpostavila tri situacije, ki se ne bi smele dogajati, ampak včasih se. Poudarjam pa, da te slabe izkušnje nikdar ne bodo omadeževale moje hvaležnosti za vse čudovite zdravstvene delavce, ki so nam in nam še stojijo ob strani.

  1. 1.       Mami je bulico v dojki začutila že nekaj mesecev pred diagnozo. V Celju na ultrazvoku se zdravniku ni zdelo vredno punktirati, rekel je, naj se vrne čez pol leta, če bo bulica rastla. Tako je mami po pol leta šla nazaj, zopet ultrazvok, zdravnikove besede »ah gotovo ni nič«.

Mami je zahtevala nadaljne preiskave, pa ji je zdravnik punkcijo odsvetoval, ker bi preveč bolelo. Na srečo je dovolj trmasta in se na bolečino ne ozira, tako ni šla iz ordinacije dokler ni bila punktirana. Glej ga zlomka, sledila je debeloigelna punkcija in diagnoza: rak.

Sprašujem se, kaj bi bilo, če bi mami na zdravnikove besede, da bo bolelo, raje odšla? Veliko njenih kolegic je pritrdilo, da bi se bale bolečine in raje šle brez punkcije. In seveda večno vprašanje: zakaj je trajalo pol leta, da je bila punktirana? Vedno se bom spraševala če bi takratna punkcija preprečila kasnejšo širitev na bezgavke…

  1. 2.       Sledila je operacija v KC Ljubljana. Naj povem, da je moja mami nadvse močna osebica. Nikdar ni tarnala zaradi bolečine, strahu…Tako je prišla na vrsto 5-urna operacija, popolna masektomija in žal odstranitev vseh bezgavk. Po operaciji sem še isti dan prišla k njej.

Tistega dne je edinkrat med celotnim zdravljenjem pred mano zajokala od srca. Pa ne zaradi česarkoli bolečega, rezanega, odstranjenega. Jokala je zaradi hladne budnice pred operacijsko dvorano. Ko se je pričela prebujati naj bi na paciente tam pazili mlajši zdravstveniki, morda študentje.

Med bujenjem je slišala njihovo krohotanje, ko so se učili zabavnih nemških besed in srkali kavo. Pol ure je ležala tam, premražena in brez deke, z masko na obrazu, z žgočim želodcem, brez možnosti govora ali premikanja. Neposled jo je muk rešil njen kirurg, po ukazu katerega so se mladi zdravstveniki končno zganili z deko in jo peljali na oddelek.

Mami se ne pritožuje, sprejme stvari kot so in zdrži. Takrat pa sem jo videla jokati nemočno, boječe, prestrašeno, ker se je po najhujših 5 urah svojega življenja zbudila na hladno, nemočna in sama. In to me je peklo in mi ni dalo spati kar nekaj dni.

  1. 3.       Pa se je pričelo sistemsko zdravljenje. Konzilij je pripravil plan zdravljenja, mami je dobila svojo onkologinjo. KT pa kombinirana terapija in še posamično biološka zdravila. Ker sem iz farmacevtskih vod sem knjigo Onkologija parkrat obrnila, saj želim vedeti, kaj nas še čaka.

Tako so minili trije cikli KT, sledila naj bi kombinirana terapija. Mami je ostala v bolnišnici misleč, da je prvi del mimo. Pride na vrsto naslednja kombinirana…no tako smo mislili. Pri pogovoru z onkologinjo mami ugotovi, da je onkologinja kar spregledala, da je HER-2 pozitivna. Tako prejšnjič ni dobila biološke v kombinaciji s KT, tudi tokrat  je ne bi, če mami ne bi opozorila, da ima tudi biološko zdravljenje. In vendarle je končno dobila oboje. Je pa kar naenkrat namesto 6 planiranih 18 terapij, za polletni pregled sploh ne ve kdaj bo, markerjev se menda ne gleda, UZ trebuha nihče ne omenja…nič od nič…

Tako ne morem mimo tega, da se vprašam, kaj bi bilo, če ne bi opozorila na biološko zdravljenje? Koliko kakšen starejši človek spremlja izvide in terapijo, koliko se drugi svojci poglabljajo v dobljene terapije? Tovrstna površnost se ne bi smela dogajati, sploh pa ne pri onkoloških bolnikih. Že sama bolezen in zdravljenje sta dovolj huda za bolnika in svojce, razni šoki zaradi površnosti ali slabe obveščenosti so nam resnično odveč.

Kot sem že rekla, se zavedam, da ste zdravstveni delavci preobremenjeni, da vas je premalo, da je premalo denarja.

Popolnoma razumem, da imate tudi vi kdaj slab dan in vam kaj uide iz glave. Vseeno pa vas ob tej priliki naprošam, da imate vedno pred očmi dejstvo, da je vsak pacient nekogaršnja mama, babica, hči, stric, mož, dedek, prijatelj.

Najtežje pri tej izkušnji je, da mojo najdražjo mami predajam v neznane roke, v upanju in z vero v vas in vaše delo, da boste z njo ravnali kot bi s svojo mamo.

Hvala vsem, ki nam s skrbjo za naše najdražje olajšate celoten proces zdravljenja in ozdravitve. Nasmehov, objemov, lepih gest in toplih besed, ki smo jih in jih še prejemamo z vaše strani med zdravljenjem, naša družina ne bo nikoli pozabila. Še enkrat hvala!

Špela